“Ko se življenje konča, ni ničesar več”, je v zadnjem intervjuju za Moje zdravje, takrat že v terminalni fazi raka dojk, povedala nevrologinja prof. dr. Saša Šega Jazbec. “Vse kar ostane je spomin v mislih ljudi, ki so te poznali. In to je dovolj. Pravzaprav več kot grob, ki ga ne želim. Ne želim svojih dragih obremenjevati z njegovim oskrbovanjem in bila bi najbolj vesela, če moj pepel enostavno raztresejo na kakšnem gozdnem robu”.
Danes, 8.1. se je njeno življenje v resnici izteklo. Umrla je mirno, v spanju.
Za Moje zdravje je povedala, da se zavzema za pravico do asistence pri umiranju: »Želim si, da bi imel vsak človek možnost, da se sam odloči, kako bo umrl in da bi imel na voljo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Ni prav, da o tem odločajo drugi. Trenutno so pacienti s terminalno boleznijo v bolnišnicah prepogosto žrtve številnih preiskav, med katerimi je veliko povsem nepotrebnih. Pogosto se s povsem nepotrebnim zdravljenjem podaljšujejo življenje ljudem, ki bi potrebovali samo paliativno obravnavo. V bolnišnicah ni dovolj znanja za primerno paliativno obravnavo terminalnih bolnikov, hospic pa je v Sloveniji le eden. Vzrok za predolgo in nepotrebno diagnostiko in zdravljenje terminalnih bolnikov v bolnišnicah so tudi agresivni svojci, ki ne sprejmejo dejstva, da se življenje svojcu izteka in so zanj premalo storili, ko so za to še imeli čas.«
Poznali smo jo kot zavzeto nevrologinjo za svoje bolnike z multiplo sklerozo, zadnja leta pred boleznijo je vodila center za zdravljenje te neozdravljive bolezni, in bila vedno na voljo za razlago novosti v zdravljenju le – te tudi za nas, medije.
Na profilu Moje življenje, moja pravica na Facebooku pa je zapisala:»V zadnjih mesecih je Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sprožil burne odzive… Številni moji kolegi se zakonu upirajo. Njihovi pomisleki so pogosto legitimni: bojijo se odgovornosti, bojijo se zlorab, bojijo se zdrsa. Spoštujem te strahove. Spoštujem razpravo. A obenem dobro vem, da etika ne živi samo v učbenikih – živi v ambulantah, na oddelkih, v spalnicah naših pacientov, kjer je vsak vdih, vsak pogled, vsaka prošnja resnična.
V praksi obstajajo stanja, ki jih današnja medicina ne more več lajšati. To ni poraz medicine. Je preprosto resnica. In ko človek v takih trenutkih nima več nobene možnosti odločanja, ko je popolnoma odvisen, prestrašen, razčlovečen – takrat je na preizkušnji ne medicina, ampak naša človečnost.«
Saša je bila od samega začetka tudi svetovalka za področje nevrologije v odboru naših revij Moje zdravje in Nova medicina.
Pogrešali jo bomo.
Sanja Vilfan Švajger
