Fobija pred pajki (arachnophobia) ena od najpogostejših fobij sploh. Čeprav zanjo ni nobenega utemeljenega razloga, jo ima blizu 6 odstotkov populacije. Še pogostejša je fobija pred živaljo, ki velja za človekovega najboljšega prijatelja – psom (cynophobia). Ima jo blizu 9 odstotkov populacije. Tudi fobija pred kačami (ophidiophobia) je zelo pogosta – ima jo blizu 5 odstotkov populacije. Pomembno je izpostaviti, da fobija še zdaleč ni enaka nelagodnemu občutku, ki ga občutimo ob stiku z na primer živaljo ali situacijo. Za primerjavo: pajkov ne mara več kot 70 % populacije. Pri kačah je ta delež 56 odstotkov, pri psih skoraj 30 odstotkov.
Terapija z izpostavljenostjo
Pogost način zdravljenja fobij je terapija z izpostavljenostjo. Gre za terapijo, pri kateri so ljudje izpostavljeni prav temu, česar se najbolj bojijo – na primer pajkom ali kačam, in »v živo« spoznajo, da je njihov strah neosnovan. Težava tovrstnega zdravljenja je, da terapevti »vira« strahu v ordinaciji nimajo. Podobno velja za zelo pogosto socialno fobijo. Situacij, ki se dogajajo v resničnem življenju in zaradi katerih oseba išče pomoč, v ordinaciji ni mogoče poustvariti. Zdaj sta terapevtom na pomoč priskočila umetna inteligenca in virtualna resničnost, uporabljeni orodji pa sta mešana razširjena resničnost in obogatena resničnost.
Mešana virtualna razširjena resničnost kot prvi korak zdravljenja
Mešana virtualna razširjena resničnost omogoča, da terapevt predmet fobije s pomočjo sodobnih tehnologij prenese v klinično okolje. Psa, pajka, kačo… virtualno pripelje v ordinacijo in z njim sooči nekoga, ki se boji psov. Vendar – dobra terapija izpostavljenosti posplošljiva. V navedenem primeru to pomeni srečanje s psi različnih pasem in v različnih kontekstih. Več, kot je slednjih v terapiji ponujenih, bolj učinkovito je zdravljenje. Prav to omogoča obogatena virtualna resničnost. Ponuja toliko različnih vrst navideznih objektov, kolikor jih terapevt želi, in poustvarja situacije iz resničnega življenja. Bolnik nosi očala za navidezo resničnost, se sprehaja v okolju in se sooča s situacijami, ki se jih boji tako zelo, da je njegov strah diagnosticiran kot fobija, pojasnjujejo avtorji.
Virtualni desenzibilizaciji sledi »srečanje« v živo
Virtualni desenzibilizaciji sledi srečanje s »predmetom« strahu v živo. Avtorji so to izvedli tako, da so tarantelo, ki so dali na ozek hodnik, osebe s fobijo pred pajki pa so morale mimo nje. Tudi dotakniti se pajka ni več predstavljalo težave. Posebej zanimivo je, da virtualno zdravljenje ni trajalo več kot 1 uro (povprečje je bilo 38 minut), učinki pa so bili dlje trajajoči. Večina zdravljenih se je “prave” tarantele brez težav dotaknila tudi še več kot mesec dni po koncu terapije.
Povezavo do izvirne objave najdete TUKAJ.
