Avtor: Sanja Vilfan Švajger
Osnovni princip pri zdravljenju multiple skleroze (MS) je aktivno zdravljenje bolezni, saj tako obstaja večja verjetnost, da se spremeni njen dolgoročni potek. Nove smernice omogočajo hitrejšo prepoznavo bolezni in zgodnejši začetek zdravljenja.
Menim, da že imamo dokaze o tem, da vse majhne zakasnitve obolele veliko stanejo. S pobudo celostnega zdravja želimo aktivirati skupnost, da bi se multiplo sklerozo obravnavalo učinkoviteje, hitreje in prednostno. Če bomo uspeli vplivati na družbo, da bo o multipli sklerozi razmišljala podobno kot na primer o možganski kapi, jo bomo lahko učinkoviteje zdravili, je na strokovnem dogodku, ki je konec lanskega novembra potekal v Ljubljani, na začetku spregovorila ena najbolj priznanih svetovnih avtoritet za področje nevroimunologije in nevrologije, prof. Gavin Giovannoni.
Vpogled v procese pri napredujoči multipli sklerozi
Sprememba tkiva povzroči blokado tistega dela nevronov, prek katerega potujejo električni impulzi v druge nevrone – primarne prevodnike živčnega sistema, pri čemer lahko prihaja do določenih zakasnitev. Pri tem procesu nekateri nevroni odmrejo v nekaj tednih ali mesecih in ponovitev bolezni je povezana prav z njihovo izgubo. Prav tako nevroni, ki začnejo ponovno delovati, najverjetneje ne obnovijo svoje funkcije do zadostne osnovni princip pri obravnavi multiple skleroze (ms) je aktivno zdravljenje bolezni, saj tako obstaja večja verjetnost, da se spremeni njen dolgoročni potek.
»Nekateri nevroni odmrejo v nekaj tednih ali mesecih in ponovitev bolezni je povezana prav z njihovo izgubo.«
Nove smernice omogočajo hitrejšo prepoznavo bolezni in zgodnejši začetek zdravljenja, je razvoj bolezni pojasnil prof. Giovannoni in dodal, da je proces zmanjševanja velikosti in števila nevronov povezan tudi s predčasnim staranjem, saj sočasno prihaja do upada spoznavnih sposobnosti.
»Prizadevamo si za dogovor o ničelni toleranci do sprememb tkiva. Če ne zdravimo akutno vnetih delov možganskega tkiva, se lahko razvije kronično vnetje. Spekter težav, povezanih z MS, je težko opredeliti. Menimo, da so kronične motnje predvsem tri: škoda, ki je povzročena z akutnim vnetjem, zagon bolezni s kliničnega vidika in nepopolna remisija. To vodi v dodatno škodo, ki lahko vnovič pripelje do kroničnega vnetja.«
Kot pojasnjuje prof. Giovannoni,se vsi omenjeni procesi kroničnih motenj dogajajo v vseh fazah bolezni. Tudi v najzgodnejših fazah MS, ko imajo bolniki šele prvi napad bolezni, že pri večini odkrijejo kronično vneta področja možganov, ki se nato širijo. Sam meni, da napredujoča oblika MS ne vpliva na vse funkcije možganov hkrati, ampak se pojavlja izmenično v dveh ali treh fazah.
Zato je, poudarja prof. Giovannoni, ključnega pomena zgodnje zdravljenje: »Na žalost ni mogoče nadomestiti zamujenega, če zdravljenja ne začnemo takoj. Zakasnitev pri dostopu do novih oblik zdravljenj MS ima lahko precejšen negativni učinek na potek bolezni.«
Čas od diagnoze do začetka zdravljenja se krajša
Kot zatrjuje priznani strokovnjak, je pri zdravljenju MS eden odločilnih dejavnikov tudi časovni razpon od potrditve diagnoze do začetka zdravljenja. Včasih je bil ta razmik deset let, danes pa je manj kot leto: »Če ste dobili diagnozo napredujoče MS pred letom 2000, je bila vaša pričakovana življenjska doba precej krajša, kot je danes. Čas od diagnoze do zdravljenja se je postopoma skrajševal od dveh do treh let do manj kot enega leta. Preživetje je danes občutno večje. Zdravljenja so veliko učinkovitejša, pri čemer ne govorimo le o času, ko začnemo zdravljenje, ampak tudi o učinkih novih terapij.«
Pravilna obravnava bolezni
Prof. Giovanonni je spregovoril o novih pristopih, ki prihajajo iz Londona in jih v Veliki Britaniji poznajo že več kot pet let. Gre za »pobudo pravilnega mišljenja«, ki ljudem sporoča, da ne smejo obupati niti ob diagnozi napredujoče bolezni. Pri tem strokovnjak pojasnjuje, da gre za upoštevanje dveh dejavnikov, ki opredeljujejo simptomatiko obolelih, in sicer za vprašanje, kako delujejo njihovi možgani in kako prizadeti z MS hodijo.
Težave pri opravljanju življenjsko pomembnih funkcij namreč predstavljajo nižje funkcije možganov (npr. hoja, motorika) in visokonivojske funkcije možganov (kognitivne sposobnosti). V perspektivi predstavljene pobude se po profesorjevem mnenju na mah odpre okno novih priložnosti: »Če ste dejansko izgubili rezervno kapaciteto pri nižjih sistemih svojega telesa, so še drugi sistemi, ki se jih da spremeniti in tako obnoviti delovanje telesnih funkcij. Tudi ljudi z napredujočo MS, ki še imajo funkcionalne dlani, lahko zdravimo. Temu pravimo večtočkovna bolezen.«
» Težave pri opravljanju življenjsko pomembnih funkcij namreč predstavljajo nižje funkcije možganov.«
Ljudje z napredujočo MS lahko do določene mere pričakujejo ponovno vzpostavitev možganskih funkcij ali vsaj njihovo delno izboljšanje, vendar tega ne morejo pričakovati, ko MS kaže že bolj napredovano obliko. Zato jim je treba pojasniti, da je pomembno vsaj upočasniti upad njihovih možganskih funkcij, pri čemer je lahko v veliko pomoč ravno pravilna obravnava bolezni. Kot dodaja profesor, so bile opravljene tudi nekatere analize po zdravljenjih, v okviru katerih so odkrili, da so nekatera nova zdravila tudi dejansko izboljšala primarni cilj zdravljenja.
Ena bolezen, več pojavnih oblik, eno zdravilo
MS je zelo kompleksna bolezen, je izpostavil prof. Giovannoni. Gre za eno in isto bolezen, vendar z več pojavnimi oblikami, ki se lahko med seboj prekrivajo. V luči sodobnih pristopov zdravljenja je pričakovati prihod zdravil, ki bodo učinkovita za več oblik MS.
»Nadvse obetajoče je gotovo novo zdravilo okrelizumab, ki je pokazalo velik potencial pri zdravljenju t. i. recidivne in primarno progresivne multiple skleroze.«
Razložil je, da zgodnji začetek zdravljenja z zdravilom okrelizumab zmanjša napredovanje invalidnosti pri obeh oblikah bolezni tudi po petih letih zdravljenja in da je zdravilo pri zgodnji uvedbi zdravljenja pri bolnikih z RMS hitreje zmanjšalo stopnjo aktivnosti bolezni in upočasnilo napredovanje invalidnosti v primerjavi z bolniki, ki so jim uvedli zdravilo šele po predhodnem zdravljenju z interferonom beta 1 .
Odlična je tudi novica, da so pri bolnikih s PPMS, ki so jih zaceli zgodaj zdraviti z okrelizumabom, beležili manj napredovanja invalidnosti in učinkovitejše ohranjanje funkcionalnosti rok kot pri tistih bolnikih, ki so jih začeli zdraviti pozneje, po predhodnem prejemanju placeba. Po petletnem spremljanju bolnikov, ki so sodelovali v kliničnih raziskavah (OPERA I, OPERA II, ORATORIO), zdaj lahko potrdimo, da se učinkovitost zdravila ohranja skozi vse obdobje jemanja, je poudaril prof. Giovannoni.
Za konec je predstavil še analizo podatkov opravljenih raziskav, ki so jim omogočili izdelati oprijemljiv model za ugotovitev podaljšanja gibalnih funkcij spodnjih okončin ob pomoči nekaterih zdravil. Te so pri večini bolnikov z napredujočo MS pogosto močno prizadete, kar vodi celo v invalidnost. Spodbudno je, da se je pri nekaterih pacientih obdobje, ko še niso potrebovali invalidskega vozička, podaljšalo celo od štiri do pet let.
Sorodne vsebine:
Foto: Bigstock
