V priporočilih za prehransko obravnavo bolnikov v bolnišnicah in starostnikov v domovih za starejše občane je priporočena redno tedensko presejanje na prehransko ogroženost in po potrebi prehranski načrt, prilagojen posamezniku.
Praksa je drugačna, v nekaterih domovih je prehrana celo prepuščena podjetjem, ki pri tem tem sledijo izključno svojim finančnim interesom in profitu. V tej luči tudi podatek, da je 60 odstotkov starostnikov v domovih pri nas beljakovinsko podhranjenih, ne preseneča.
Starostniki ponekod zaužijejo le 40% potrebnih hranil
Primerna prehrana starostnika je skupaj z načrtovano telesno aktivnostjo najboljša preventiva nastanka podhranjenosti, ter razvoja krhkosti in kaheksije pri kroničnih boleznih. Tako teorija. Kaj pa praksa?
V domovih za starostnike so pogosti anoreksija (zavračanje hrane, pomanjkanje apetita), vnetja in senzorične motnje. Prisotna je disfagija (motnje požiranja), težave se pojavljajo tudi pri tvorbi inzulina, sintezi proteinov in maščob v telesu, kar se kaže v upadanju telesne mase. V vse slabše prehranjevanje vodi tudi upad kognitivnih funkcij in različna obolenja. Dogaja se, da starostnik dnevno zaužije le 40 odstotkov potrebnih hranilnih snovi.
Mastna hrana, nepravilno sestavljeni jedilniki
Različne študije ugotavljajo, da je prehrana za starejše praviloma neprimerna, saj vsebuje preveč maščob, soli, sladkorjev in moke v omakah in juhah. Jedilniki so nepravilno sestavljene glede na potrebe starejših in praviloma ni dovolj usposobljenih oseb, ki bi se v DSO s tem ukvarjali. Ponekod se uveljavlja celo, da zaradi pomanjkanja kadra (morda tudi zaradi varčevanja), ukinjajo vrče s čajem, ki so bili prej na voljo vseskozi.
Slaba prehrana, več zdravstvenih težav
Država je poskrbela za nadzor prehrane v vrtcih in v šolah, domove starejših pa močno zanemarja. Glede na to, da so zaradi tega tudi bistveno bolj izražene bolezenske težave starostnikov, je to tudi ekonomsko negativno naravnana zdravstvena politika. Vsak pregled dietetika naj bi po podatkih EFAD (evropskega združenja dietetikov) namreč domu za starostnike privarčeval od 35 do 65 eurov. Raziskava v slovenskih DSO je tudi potrdila potrebo po sistematičnem spremljanju kakovosti prehrane starejših v socialnovarstvenih zavodih.
Ukrepi, ki bi pomagali
Strokovnjaki so prepričani, bi bi stanje lahko zelo izboljšali z nekaj relativno preprostimi ukrepi. Naj naštejemo nekatere:
- Redno presejanje na prehransko ogroženost
- Spremljanje zaužite hrane in tekočin – Pri postelji vsakega stanovalca, ki ni povsem opolnomočen, mora biti razpredelnica, kjer je jasno označeno, koliko in kdaj je oseba zaužila hrano in tekočino. Starejši imajo oslabljen občutek za žejo, zato sta spodbujanje k pitju in vnos tekočine ključnega pomena.
- Ocena potreb po hrani in izbira hrane – V domovih starejših morajo imeti stanovalci možnost izbire (glede na potrebe in tudi versko ali etično prepričanje). Vsak DSO mora imeti dietetika (lahko le nekaj ur tedensko).
- Celoten kader, ki sodeluje pri načrtovanju, pripravi in delitvi hrane in oceni prehranskega statusa stanovalca, se mora redno izobraževati.
- Pomembno je tudi serviranje hrane: hrana mora biti topla, prijetna za oko, in servirana v ustreznih posodah. Nedopustno je, da nekateri DSO nimajo ogrevalnih vozičkov za prevoz hrane v nadstropjih, zato jo uporabniki dobijo mlačno ali celo mrzlo.
- Hrana – priboljški, ki jih sorodniki prinesejo za stanovalce z vednostjo pooblaščene osebe, ki jo določi DSO, mora biti nadzorovana in ponujena stanovalcem.
- Hrana naj se nabavlja pri lokalnih in če je možno, ekoloških dobaviteljih.
