Psihoterapija – Poletni psihološki kompas

S poletnim solsticijem, 21. junija, smo na severni polobli vstopili v poletje, ki traja vse do jesenskega enakonočja. To je čas najvišje letne lege sonca na nebu, ko je zemljina os najbolj nagnjena proti soncu, kar povzroči najdaljši dan in najkrajšo noč v letu. Poletje je od nekdaj čas obredov, ko človek slavi naravo in svoje mesto v njej.

Poletje je priložnost za globlji vdih in trenutek zase – poslušajmo, kaj nam sporoča naše telo. Foto: BigStock

Kresna noč – kupalo, kresni večer, kres, ivanje, šentjanževo – se pri nas še iz poganskih časov povezuje z ognjem, magijo in mejo med svetovi. In čeprav se zdi, da so ti starodavni običaji v tempu novodobnega sveta zbledeli, njihov odmev še vedno živi. Morda prav v dolgih večerih ob glasbi in druženju ali ob opazovanju plamenečega ognja, ki v poletno noč prinaša priložnost, da se za trenutek zazremo vase – da prisluhnimo tišini v sebi, razmislimo o poti, ki smo jo prehodili, in o tisti, ki se šele riše pred nami.

Piše: Lucija Šenkinc, specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, mag. politologije in mediatorka.

Poletje kot prelomnica

Poleti čas teče drugače – manj strukturirano, bolj razpršeno, skorajda sanjavo. To ni le sezona sonca in dopustov, temveč tudi premik – prehod med pomladjo, ko je narava v svojem največjem razcvetu in jesensko zrelostjo. Je čas upočasnitve in umiritve, ko življenje izgubi svojo strogo strukturo in se prepusti toku. Zato ni naključje, da šolske počitnice in dopusti v pretežni meri sovpadajo s tem letnim časom. To je idealen čas za inventuro ciljev, dejanj in odnosov. Iz psihološkega vidika je poletje tudi priložnost uvida in refleksije osebnega napredka, ki nežno odpira vrata v globlje plasti bivanja.

Rutino naših dni zamenja bolj fluidna in sproščena struktura časa. Kronos (gr. bog časa), ki predstavlja merljivo, linearno časovno os – torej ure, urnike in koledarje, v poletnem obdobju naredi korak nazaj. Kairos(gr. bog srečnega trenutka), ki predstavlja kakovosten čas – trenutke navdiha, spontanosti in pristnosti, pa dobi več prostora. V tem duhu poletje ni zgolj oddih od dela, ampak nujen izhod iz nenehne produktivnosti. Je obdobje, ki dopušča, da se ustavimo, ne da bi se zares ustavili.

Poletje tako deluje kot naravni »reset« na polovici leta. Idealen čas za prevetritev naših prepričanj, vrednot in ciljev, kar ima lahko dolgoročni vpliv na naše odločitve, odnose ter uspeh in zadovoljstvo v življenju. Izguba ustaljene strukture časa pa je lahko za marsikoga tudi naporna, če praznino poletnih dni zamenjata zgolj vročina in dolgčas. Poletje in ima tako tudi svoje pasti. Zmanjšan občutek nujnosti lahko vodi v več sproščenosti, lahko pa tudi v občutek nemira, izgubljenosti v času in malodušje. Zato še toliko bolj velja – naj bo ta čas priložnost za ponovno uravnoteženje, za prevpraševanje vrednot, želja in poti, ki jih izbiramo.

Poletni psihološki kompas

Poletje pogosto povezujemo z dopustom in pobegom od vsakdanjih obveznosti. To je nujno za obnovo kognitivnih virov in oblikovanje svežih perspektiv. Tako se jeseni lahko vrnemo v star ritem, spočiti in polni sveže energije. Vendar pa nas poletje ne vabi zgolj k oddihu, temveč nam ponuja redko priložnost, da se zazremo vase. Da upočasnimo korak in zadihamo globlje, gledamo dlje in doživljamo bolj polno.

Ko večino časa preživimo »v glavi« – analiziramo, racionaliziramo in skrbimo za to, da bo vse narejeno (usmerjenost navzven) – izgubimo stik z intuicijo in čustvenimi zaznavami, ki so ključen vodnik pri razločevanju tujega in lastnega doživljanja, mišljenja, čustvovanja. Skrb zase včasih zamenjujemo s sebičnostjo. Pa vendar gre za nekaj povsem drugega. Skrb zase, dobro počutje in pomirjenost s samim seboj je temelj naše avtentičnosti – tega kar v resnici smo. Poskrbeti zase pomeni prisluhniti lastnemu notranjemu svetu – zaznati, kako smo, kaj nas bremeni in kaj pomirja.

Lokvanj simbolizira mir in notranje ravnovesje; prav poleti se lahko učimo njegovega mirnega lebdenja na površini življenja. Foto: BigStock

Pri vzpostavljanju stika s samim seboj sta nam lahko v pomoč dve preprosti vprašanji:

  1. Kako sem? Je spodbuda, da usmerimo pozornost navznoter. To vprašanje nam pomaga, da prepoznamo svoje pravo čustveno stanje, kar pogosto spregledamo ali potlačimo. Odgovor na to vprašanje je v polni prisotnosti v trenutku »tukaj in zdaj«. Ni v mislih, temveč v zaznavi in občutku.
  1. Kaj v tem trenutku potrebujem? Preusmerja fokus iz zunanjih pričakovanj na lastne potrebe. Tako se lažje odločamo v skladu z našimi lastnimi vrednotami in cilji. Zavestno se skrb glede tega, »kaj bi morali«, preusmeri v zavedanje tega, »kar si želimo«.

Velike spremembe se vedno začnejo z majhnimi koraki posameznika. Zato ni pomembno, kam potuješ, temveč kako potuješ. Upočasni. Zadihaj. Opazuj svet okrog sebe – toplino sonca na koži, šepet vetra v krošnjah dreves, vonj sivke, ki nežno prebudi čute, brenčanje čebel… In opazuj sebe – Kako sem? In kaj v tem trenutku potrebujem? Naj ti bosta ti dve vprašanji v pomoč pri vseh kratkohlačnih dogodivščinah tega poletja kot kompas za raziskovanje notranjega sveta.

V tem ritmu se lahko jesen začne z več notranje jasnosti, trdnejšo psihološko odpornostjo in polnejšo energijo. Kot je nekoč zapisal rimski cesar in filozof Mark Avrelij: »Ko zjutraj vstaneš, pomisli, kakšen privilegij je biti živ – dihati, razmišljati, uživati, ljubiti.«

Lucija Šenkinc je specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, mag. politologije in mediatorka. Ustanoviteljica podjetja BOMA, ki temelji na prepričanju, da je pristen in iskren odnos temelj uspeha – tako na osebni kot na profesionalni ravni.Občasno bo objavljala aktualne prispevke v Mojem zdravju.

Boma je ograjen prostor, ki ga plemena v savanskih predelih Afrike uporabljajo za zaščito sebe in svoje lastnine. Narejena je iz vej trnatih grmov, kar odvrača plenilce, da bi prišli v njeno notranjost. Poleg varnosti nudi prijeten prostor za druženje ob večernem ognju in ohranja skrivnosti neštetih zgodb domačinov ter njihovih prednikov. Bome so lahko hitro in enostavno zgrajena zatočišča ali pa so bolj dovršenih oblik in plemenom služijo dlje časa. Pri svojem delu si prizadevamo ustvariti prav to – zaupno, varno in sočutno okolje, kjer lahko iz udobnega zavetja skupaj pogledamo na zunanji svet, ki je za vsakega od nas na svoj način poln izzivov.

Poletni hormonski rollercoaster

Ko narava iz pomladne svežine prehaja v tople poletne mesece, tudi naše telo doživlja preobrazbe, ki se jih pogosto niti ne zavedamo. Dolgo je veljalo prepričanje, da je zima – običajno bolj obremenjujoč letni čas – povezana z višjo ravnjo stresnih hormonov. Študija Ameriškega fiziološkega društva (2018) je pokazala ravno nasprotno: poleti imamo višje ravni stresnih hormonov. Ti drobni, a močni prenašalci signalov v našem telesu vplivajo na vse – od kakovosti spanca do ravni energije, razpoloženja, motivacije in produktivnosti.

Z razumevanjem, kako se telo prilagaja zunanjim spremembam, lahko lažje poskrbimo zase, ne glede na letni čas. V nadaljevanju so našteti glavni »osumljenci«, ki so lahko razlog, da se poleti počutimo nekoliko drugače:

  1. Kortizol – znan kot »stresni hormon«, uravnava energijo in budnost. Zjutraj močno naraste, da nas prebudi, nato čez dan upada. V poletnih mesecih zaradi daljših dni, spremenjenega ritma spanja in vročine ostaja povišan. To pa ima dolgoročno lahko številne negativne posledice – oslabljen imunski sistem, povečanje telesne mase (zlasti okrog trebuha), razdražljivosti, anksioznosti, povišanega krvnega tlaka…
  2. Melatonin – »hormon spanja« uravnava cikla spanja in budnosti. Njegova raven se zviša ob mraku in v stanju umirjenosti, a dolgi poletni dnevi otežijo njegovo tvorbo. Nekatere študije kažejo na to, da ima poleg spanja pomemben vpliv na imunski sistem (protivnetni učinek) in na uravnavanje telesne teže (saj v povezavi z leptinom signalizira občutek sitosti).
  3. Serotonin – »hormon sreče« pomembno prispeva k občutku zadovoljstva. Zaradi serotonina smo bolj sproščeni in se bolje počutimo, prav tako tudi bolje spimo. Kar nekaj študij kaže na to, da je povezava med izpostavljenostjo kože soncu in proizvodnjo serotonina verjetna, saj ima naša koža serotonergični sistem, ki ga je sposoben proizvajati.
  4. Vitamin D – ki mu lahko rečemo kar »hormon odpornosti« – igra ključno vlogo pri delovanju imunskega sistema. Poleti ga telo tvori več, kar je eden od razlogov za manjšo pojavnost okužb. Ker ta vitamin naravno nastaja v našem telesu pod vplivom sonca ga stoka uvršča med hormone.
  5. Inzulin – hormon, ki uravnava raven v krvi. Čeprav sezonsko ni neposredno pogojen, lahko sonce, vročina in več gibanja pomembno vplivajo na inzulinsko občutljivost in presnovo. Pri diabetikih to lahko zmanjša potrebo po dodatnem inzulinu. Pri zdravi populaciji pa hitreje pride do t.i. inzulinske rezistence (telo izloča več inzulina), kar ima lahko za učinek pogostejšo željo po sladki in kalorično bogati hrani ter razdražljivost in utrujenost.

Viri:

  1. American Physiological Society. Stress hormones spike as the temperature rises. ScienceDaily. ScienceDaily, 25 April 2018.
  2. Inovations in clinical neuroscience: Sunshine, Serotonin, and Skin: A Partial Explanation for Seasonal Patterns in Psychopathology? Innov Clin Neurosci. 2013 Jul-Aug;10(7-8):20–24.
  3. Maestroni GJ (March 2001). The immunotherapeutic potential of melatonin. Expert Opinion on Investigational Drugs. 10 (3): 467–76.