Besede zdravijo, pomlajujejo in sproščajo

Avtor: Neža Agnes Momirski

Vsi ljudje smo že izkusili na svoji koži, kako dobrodejno vplivajo pomirjajoče, lepe in dobre besede v težkih trenutkih; kako nas dobra pesem in popevanje besedila sprostita, nam dasta občutek, da nismo sami; kako nam izražanje svojih občutij odvali kamen od srca.

 

Na področju psihologije se uporabljajo terapije, ki spodbujajo kreativne načine izražanja, med drugim tudi besedno izražanje. Primerne so za zdrave ljudi pa tudi za (kronične) bolnike. Po svetu in v ZDA sta med njimi najbolj razširjeni načini terapevtsko pisanje dnevnika (ang. journaling) in terapija s poezijo. Pisanje in branje sta znana po svojih terapevtskih učinkih, saj spodbujata refleksivno razmišljanje ali izražanje svojega subjektivnega jaza. Služita kot pomoč pri premagovanju tesnobe, depresije, stresa in včasih tudi telesnih bolečin. 

Wittgenstein, vplivni filozof 20. stoletja, pravi, da je jezik primarni način človeškega razumevanja sveta. Črke, abeceda, slovnica podajo okvir za komunikacijo in dojemanje fizične realnosti okrog nas. Wittgenstein poimenuje objekte okrog nas kot dejstva. Besede, ki jih uporabimo v pogovoru, stojijo namesto teh dejstev; z njimi izražamo razmerja med objekti v svoji okolici. 

Z besednim izražanjem najdemo svoj notranji glas in z njim udejanjamo svoje namene. V knjigi Geneze (Mojzesova knjiga o stvarjenju sveta) je zapisano, da se je svet začel, ko je Bog spregovoril. Govor ima neposreden vpliv na naše fizično okolje, in kot pravi Wittgenstein, v naših besedah se skriva moč, da spremenimo, uredimo ali uničimo svet. 

Branje in moč besed

Na Univerzi Yale v New Yorku so v nedavni raziskavi odkrili, da vsaj pol ure branja na dan podaljša življenjsko dobo, zviša inteligenco in možgansko moč. Močno se priporoča odraslim in otrokom, da razvijejo in ohranjajo bralno navado, s katero krepijo možgansko funkcijo (1). 

Izpovedna in čustveno izrazna besedila nas popeljejo na potovanje skozi oči drugega, tistega, ki se je namenil prav tja, kamor je nam neprijetno ali pa si ne upamo. Tako se učimo prek pisateljevih izkušenj, ne da bi sami tvegali dramatične posledice. Pri branju se nam odprejo novi svetovi, nove perspektive, skozi samorefleksijo pa se prikrade dragocen občutek, da v težkih trenutkih nismo sami. 

Najpomembnejši terapevtski učinek branja je občutek varnosti, ki se vzpostavi v bralcu. Z branjem najljubše knjige ohranimo miren in varen kotiček samo zase, zaradi katerega je lažje prebroditi tudi večje življenjske strese. 

Tišina in notranji glas

Tišina ni nevtralni vakuum, zaznamovan le z odsotnostjo glasu in zvoka. Lahko je težka in moreča, lahko je tista nelagodna tišina pred neurjem ali pa je mirna in spokojna kot vetrič nad morjem. Bolezen posameznika po navadi s seboj prinese t. i. relacijsko travmo, zato je molk v družini bolnika vse prej kot zdravilen. Ker je jezik povezan z našim dojemanjem sveta okrog nas, je predolgo molčeč človek hitro izoliran od drugih in posledično tudi od svoje notranje biti. Terapije s pisanjem in poezijo se velikokrat pokažejo kot zdravilne, saj nam pomagajo ponovno začutiti moč svojega notranjega glasu. Najti besede, ki opišejo travmatični dogodek ali občutja, lahko posamezniku in njegovim bližnjim prinesejo veliko olajšanje. 

Pisanje spodbuja levo in desno polovico možganov, da delujeta sinhrono. Lateralno in vertikalno mišljenje začne delovati vzajemno. To pomeni, da lahko pišemo o svojih občutjih in hkrati pridobimo objektivno razdaljo, na kateri ta občutja izgubijo svojo intenziteto. 

O zdravilih in terapevtskih učinkih pisanja govori tudi veliko avtobiografij in izpovednih pričevanj ter uspešnice vseh tistih, ki so uspešno končali zdravljenje po življenju zasvojenosti ali težkih in kroničnih boleznih. Pisanje svoje zgodbe jim je pomagalo na poti do okrevanja. Ob pogledu na police knjigarn boste opazili, da jih je kar nekaj.

Vsaj pol ure branja na dan podaljša življenjsko dobo, zviša inteligenco in možgansko moč. 

Poezija

Poezija je kratka in neposredna oblika besednega izražanja. Povabilo k pisanju poezije je kot povabilo k transformaciji, povabilo, da stopimo izza zavese tišine, iz strahu, občutkov krivde, žalosti in iz samote. Tudi poezija je način transformacije občutij in način, kako zmanjšati njihovo intenzivnost. Pisanje poezije v terapevtske namene je predvsem način, kako (ponovno) slišati svoj notranji glas. 

James Pannebaker, raziskovalec, je v svojih raziskavah pokazal, da ima že 15 minut (v štirih dneh) izraznega pisanja pozitivne učinke na pisca (2). 

V svojih študijah je raziskoval terapevtske učinke izraznega pisanja na imunski sistem, astmo, raka in na artritis, predvsem pa je pisal o psiholoških koristih, kot so: kratko- in dolgotrajne spremembe razpoloženja ter vedenjske spremembe v obliki šolske ali delovne učinkovitosti. 

Ameriški terapevt s poezijo Robert Carroll piše o svojih izkušnjah na bolniškem oddelku za možganske tumorje. Marsikatere teme v družbi so razumljene kot tabu; predvsem se ne pogovarja o smrti, travmi ali o sramu. Prek poezije je pomagal pacientom, da so se spoprijeli z dejstvi življenja, smrti in bolezni. Poezija je dala obliko marsikaterim občutkom, ki jih bolniki niso znali ubesediti, poseben trenutek pa so doživeli, ko so poezijo v skupini brali na glas. Takrat so bolniki izkusili ganjenost in razumevanje ter povezanost, ki izhaja iz spoznanja o podobnosti med svojo pripovedjo in drugimi (3).

 

Viri:

1. Avni Bavishi, Martin D. Slade, Becca R. Levy (2015). A chapter a day: Association of book reading with longevity. Yale University School of Public Health, ZDA.

2., 3. Carroll, Robert. Finding the Words to Say It: The Healing Power of Poetry; https://www.ncbi.nlm.nih.gov.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj