O pomembnih dilemah, kako se spoprijeti s stisko, z nemočjo, jezo, razočaranjem in z veliko drugimi, težkimi čustvi v danih okoliščinah, je v okviru svetovnega dneva duševnega zdravja lani v Ljubljani spregovorila prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. med., spec. psihiatrije, z Inštituta Karakter.
Kakšen je prvi odziv svojcev
Prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek poudarja, da ni osebe, ki se ob duševni motnji svojega bližnjega ne bi odzvala na specifičen način. Kot pravi, je trenutek soočenja s travmatično situacijo za vsakogar dramatična izkušnja, ki ji običajno sledita stres in žalovanje. Funkcioniranje v celici družine, znotraj katere se nenadoma pojavi duševna motnja, na katero nihče ni bil pripravljen, se mahoma spremeni. Psihične težave, ki v družbi še vedno veljajo za stigmo, se odražajo pri vseh družinskih članih.
Če gre na primer za odvisnost od psihoaktivnih učinkovin ali osebnostno bipolarno motnjo, strokovne službe ne smejo posegati, če posameznik pomoč odklanja.
Raziskave so pokazale, da so psihične obremenitve svojcev, ki skrbijo za duševno obolelega, zelo izrazite, saj se jih večina nahaja v stalnem stresu. Veliko ljudi, ki so daljše obdobje skrbeli za bližnjega z duševno motnjo, trpi zaradi »izgorelosti«, imajo zaradi nočnega zbujanja resnejše motnje spanja, pogosto se znajdejo v finančnih težavah, saj trpi tudi njihovo zasebno delo. Poleg tega nimajo dovolj časa zase in druge družinske člane, opuščajo družbene stike, mučijo jih občutki krivde, sramu, tesnobe, zaradi negotove prihodnosti so stalno zaskrbljeni itn. Dr. Dernovšek zatrjuje, da je stopnja trpljenja na strani svojcev izjemno močna, le da večkrat tega ne opazimo.
Akutna stresna situacija in prilagoditvena motnja
Hud stres kot diagnoza duševne motnje pri posamezniku in njegovih svojcih največkrat pripelje do konkretnih odzivov in sprememb. Tem se v procesu žalovanja, ki lahko traja tudi zelo dolgo, navadno pridruži prilagoditvena motnja. Ta se kaže kot značilen program v možganih, saj se začne pri posamezniku odvijati poseben vzorec mišljenja. Vse se začne s fazo »barantanja« in z značilnimi stavki, ki se začnejo s »če« (npr. »če bi drugače vzgajala otroka, zdaj ne bi imel teh težav« itn.), tej fazi sledita jeza in žalost, pozneje nemoč in nato resignacija ter vdanost v usodo (»gremo naprej«).
Kot je dr. Dernovšek večkrat poudarila, obstaja v procesu obravnave bližnjega z duševno motnjo ves čas bojazen, da zbolijo tudi svojci. Zato se, kot dodaja, po povsem preverjeni praksi pričakuje, da se v terapijo vključi tudi njih, še posebej, če gre za krvne sorodnike, saj meni, da se veliko duševnih nagnjenj deduje oz. so podobnega izvora.
Strategije spoprijemanja z duševno motnjo
Ob soočenju z duševno motnjo bližnjega je poglavitno poznavanje določenih lastnosti posameznih motenj in veščin, kako se jih lotiti, saj s tem težava postane obvladljiva in tudi rešljiva. Dr. Dernovšek omenja različne pristope spoprijemanja z duševnimi težavami, značilne za vsakega posameznika posebej. Kot pravi, se nekateri tovrstnih dilem lotevajo po principu reševanja problema in iščejo čim več koristnih informacij, drugi izhajajo iz čustvene reakcije, pri čemer opozarja na situacijo z dvoreznim mečem. Sredi brskanja za literaturo in informacijami se marsikdo preprosto izgubi, kar ima lahko za posledico še večjo zmedenost in negotovost.
Pomembno je začeti pri zanesljivih virih, pri čemer se je nujno vprašati, kaj sploh šteti za zanesljivo. Kot najzanesljivejši vir za reševanje tovrstnih težav dr. Dernovšek navaja izkušnjo samo po sebi in dotično osebo z motnjo ter šele na drugo mesto postavlja strokovnjake. Po njenem mnenju so v tem pogledu različne skupine za samopomoč in klubi za srečevanje ljudi s sorodnimi izkušnjami neprecenljivega pomena (klubi BP, Šent, Azra, Altra, društvo Dan itn.).
Specifične strokovne službe (psihiatrična pomoč, svetovanje…) imajo pristojnost ukrepanja le ob psihotičnih motnjah, za katere je značilna poudarjena izguba stika z resničnostjo.
Pri spoprijemanju z duševno motnjo na osnovi čustvenega odziva opozarja, da se v danih primerih svojci pogosto odzovejo negativno (z jezo, s kaznovanjem, z žalitvami, nenehnim opozarjanjem, s poniževanji idr.). Negativni odzivi zaradi pomanjkanja širšega razumevanja po določenem obdobju omajejo medsebojni odnos do tolikšne mere, da se prenekateri izogibajo celo bližnjim srečanjem in komunikaciji, kar posledično vodi do končnega umika in prekinitve odnosa.
Kaj je ključna naloga svojcev
Dr. Dernovšek je glede ključne vloge svojcev pri obravnavi bližnjega z duševno motnjo pomenljivo povedala, da idealnega svojca ni in da je od njega zaman pričakovati preveč. Marsikdo bi namreč moral glede na zapleteno situacijo žrtvovati ves svoj čas, voljo in energijo ter obenem odmisliti tudi vse svoje težave. So prva in najpomembnejša opora vsakomur v duševni stiski in so kot takšni nezanemarljiv člen v celotnem terapevtskem procesu.
pri obravnavi obolelega z duševno motnjo s strani svojcev poglavitna na problem usmerjena strategija oz. pristop, ki je vsekakor v nepredstavljivi prednosti pred reševanjem problema na osnovi čustvenih odzivov.
Svojci pa so, kot večkrat poudarja, obenem tudi polni negativnih odzivov. Navedla je zanimive izsledke raziskav, ki so pokazali, da na uspešnost procesa zdravljenja obolelega z duševnimi težavami v veliki meri vpliva število negativnih pripomb na uro, izrečenih na račun motnje, s katero se nekdo spopada. Pot do rešitve v sklopu medsebojnega odnosa torej v prvi vrsti vidi v pozitivni komunikaciji. V njej naj ne bi bilo pretirano veliko negativnih opazk, ki jih nekdo izreče samo zaradi pretirane skrbi in tudi nezadostnega poznavanja problema.
Kot še poudarja, je za svojce poglavitno ohranjanje njihove lastne, dovolj široko razpete socialne mreže, ki jim omogoča, da se lahko sredi zahtevnega odnosa tudi sami odpočijejo. Prav tako je pomembno, da svojci v nekatere družbene aktivnosti vključijo tudi obolelega, saj po besedah psihiatrinje to ponovno utrdi njihov medsebojni odnos, pripomore k vnovičnemu zbližanju in obogati skupno življenje.
Terapevtski odgovor
Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek iz svojih bogatih izkušenj srečevanja z obolelimi in njihovimi svojci navaja, da je za vsak posamezni primer treba imeti izdelan krizni načrt in jasni dogovor, kako bo potekalo medsebojno sodelovanje. V tem se po njenih besedah skriva pravi terapevtski odgovor, kajti nenadzirano vmešavanje, siljenje ali kakršno koli poseganje lahko že tako načete odnose le še poslabša. »Navsezadnje smo vsi vajeni večjih ali manjših zdrsov in padcev. Razlikujemo se le po tem, kako hitro se poberemo.«
Obenem pripomni, da je za družine z obolelim članom, ki imajo še vedno razpeto socialno mrežo, pomembno, da to ohranjajo, navezujejo stike in se hermetično ne zapirajo, saj jim bo na tak način uspelo veliko lažje prebroditi težko obdobje. Na tem mestu opozarja tudi na nevarnost pasti z nenehnim iskanjem primerjav s samim seboj in z drugimi ter poudari, da je realna primerjava vedno tista, ki išče vzorce iz najhujših primerov.
