»Kar je ostalo nepredelanega v kateri koli predhodni fazi odnosa, bo povzročalo težave tudi v tem obdobju,« pravi psihologinja Alenka Klemenčič iz psihološke posvetovalnice Posvet.
Kaj je partnerski odnos?
Le redko se vprašamo, kaj sploh je partnerski odnos. Vanj vstopimo ali izstopimo, ne da bi se poglobili in vprašali, kaj za nas pomeni in kako si ga predstavljamo. Alenka Klemenčič razlaga, da je partnerskih odnosov toliko, kot je parov; vsak ima svojo predstavo. Partnerski odnos pa bo funkcionalnejši, kadar se bosta zanj odločila dva avtonomna človeka, ki sta pripravljena v ta odnos skupaj vlagati, se prilagajati, reševati konflikte, a hkrati obdržati svojo avtonomnost.
»Najpomembnejša je odločitev, da v tem odnosu vztrajamo tudi takrat, ko gre kaj narobe in ko se pojavijo neprijetna čustva (jeza, žalost …). Skozi reševanje težav se oblikuje trdnost razmerja, na osnovi katere oba partnerja vesta, da se imata kljub različnim pogledom rada in da se zavedata, da bosta konflikte in prepire zmogla rešiti. V vsaki partnerski skupnosti sicer obstajajo naloge – faze, ki jih mora partnerstvo predelati, da lahko napreduje. Če so te naloge predelane uspešno, bo par zadovoljen napredoval v naslednjo fazo. V nasprotnem primeru se bodo težave pojavljale še naprej ali pa se bodo celo kopičile, dokler se par ne bo odločil za razhod,« pojasnjuje psihologinja.
Odnos se običajno začne z zaljubljenostjo, ko partnerja močno idealiziramo. Kmalu po tem pride »streznitev« in opazimo tudi njegove »napake«. To je prva naloga, ko se obema postavlja vprašanje, ali sta drug drugega pripravljena pogledati ter sprejeti s pozitivnimi in z negativnimi lastnostmi. Oba se sprašujeta, ali lahko sprejmeta napake; ali se lahko prilagodita; koliko lahko sprejmeta. Odnos se tu lahko nadaljuje ali prekine. Če se nadaljuje, je lahko obdobje, ki prihaja, obarvano s težnjo po spreminjanju drug drugega, s težnjo po prevladi. »Ko se odločimo za partnerstvo, je dobro vedeti, da vanj vstopamo z osebo kot celoto, s tistim, kar nam je všeč, pa tudi tistimi navadami in lastnostmi, ki nam ne ugajajo najbolj. Hkrati vstopamo tudi v partnerjevo družino, ki je drugačna od naše, kar prinaša veliko novih izzivov, ki jih morata partnerja reševati skupaj. Če skupaj zmoreta prek faze po zaljubljenosti, spoznavanju primarnih družin, prek rojstva otrok in vzgoje ter odraščanja otrok, bo tudi partnerstvo po 50. letu uspešno in zadovoljivo. V nasprotnem primeru se bodo velike težave pojavile prav po tej starosti.«
Izzivi partnerstva 50+
A. Klemenčič pripoveduje, da je partnerstvo po 50. letu za veliko parov največja preizkušnja. Par se spoprijema s številnimi izzivi. Glavni izziv je gotovo odhod otrok od doma. Dokler so med njima prisotni otroci, je tudi njuna vloga staršev še zelo intenzivna. Po odhodu pa ima par kar naenkrat veliko več časa zase; to je čas, ko se spet na novo vzpostavlja partnerstvo. Če je šel par čez predhodne faze uspešno, bo ponovno oživljanje odnosa prinašalo zadovoljstvo, v nasprotnem primeru pa se bosta morala spoprijeti z viri konfliktov, ki so obstajali že prej, a niso bili ustrezno razrešeni. Drugi večji izziv pa je približevanje upokojitve oz. je do nje lahko že prišlo. To je za posameznika velika izguba. Služba in delo namreč nudita določeno pozitivno čustveno potrditev, ki z upokojitvijo izgine. Ker v partnerstvu velja, da kar se dogaja enemu, vpliva tudi na drugega, morata skupaj razreševati tudi te morebitne težave. »Pozneje v starosti se začnejo pojavljati bolezni in tu so partnerstva zelo ranljiva. Vsak posameznik ima namreč svojo predstavo o tem, kako je z njim treba ravnati, ko je bolan. Tako se lahko zgodi, da je predstava enega partnerja popolnoma drugačna od drugega. Partner se lahko tudi ustraši bolezni drugega in se čustveno umakne ter tako ni dovolj dostopen za bolnega. Vir konfliktov pa so lahko tudi vnuki. Odnos z vnuki je lahko nekaj zelo lepega za njiju, pri čemer oba uživata. A na drugi strani lahko prinaša na površje nerazrešene konflikte, ki so bili med njima že med rojstvom njunih otrok. V Sloveniji je izjemno močno prisotno tudi razmišljanje o delitvi premoženja, ki se pojavi pozneje, v pozni starosti. Tudi tu je par lahko soglasen ali pa seveda ne.«
Bližina, intimnost, varnost in spoštovanje
Psihologinja Alenka Klemenčič pravi, da so za funkcionalen partnerski odnos najpomembnejši: bližina, intimnost, občutek varnosti, spoštovanje pa tudi nekaj strasti. Bližina se v odnosu vzpostavi na osnovi podobnih mnenj o tistih stvareh in vrednotah, ki so za nas pomembne. Največkrat je to odnos do življenjsko pomembnih stvari, kot so: vzgoja otrok, denar, poklic, prosti čas itn. In če se naša mnenja do teh pomembnih stvari razlikujejo, so ta lahko vir velikih konfliktov.
Zelo pomembna sestavina uspešnega partnerskega odnosa je tudi intimnost, ki nam in partnerju omogoča, da se v odnosu odpremo in se pokažemo takšni, kot smo (pozitivne in negativne strani). Vzpostavitev intimnosti je morda težja naloga, s katero se par spoprijema, saj od obeh zahteva ranljivost in čustveno izpostavljenost, za kar pa je potreben tudi občutek varnosti. Ta je odvisen tudi od tega, kar smo pridobili in se naučili v otroštvu – v primarni družini – in od poznejših izkušenj z drugimi ljudmi. Nekateri te varnosti niso izkusili in zato pozneje v življenju zelo težko najdejo dovolj zaupanja, da se v odnosu počutijo varne; potrebujejo več časa, da se odprejo in zaupajo. Za občutek varnosti pa so pomembne tudi izkušnje s partnerjem, s katerim smo trenutno v odnosu. Če so te prijetne, bomo lažje zaupali in se odprli, kot pa če so neprijetne. Izjemno vlogo za dober partnerski odnos ima tudi obojestransko spoštovanje, kar pomeni, da smo do partnerja spoštljivi tudi takrat, ko že poznamo njegove šibke točke in jih ne izkoriščamo sebi v prid.
Morda najpomembnejšo komponento funkcionalnega odnosa pa predstavljata komunikacija in reševanje konfliktov. Brez tega nam tudi skupni interesi ne bodo koristili. Konflikti so v odnosu namreč neizogibni in treba jih je reševati. Če to zmoremo in če smo sposobni skupaj prehoditi krizna obdobja, ki v dolgotrajnem partnerstvu vsekakor prihajajo, ter znamo vedno znova vzpostaviti ljubeč odnos, imamo zares velike možnosti, da bo to partnerstvo uspešno in funkcionalno. Seveda pa mora biti zraven tudi nekaj strasti, sicer je odnos samo prijateljski.
Spolnost v pozni starosti
»Tudi pri spolnosti je treba skupaj poiskati nove načine oz. nove dimenzije spolnosti, saj se s staranjem spreminjamo. Spreminjajo se naše telo, hormonsko delovanje in spolna sla, ki ni več tako močna, kot je bila. Pri tem so v prednosti gotovo partnerji, ki vedo, kako vzdrževati svojo strast v odnosu. Težave v spolnosti so namreč pogosto posledica težav z intimnostjo drugje, npr. pri čustveni intimnosti med njima. Velikokrat, ko se te težave popravijo, se tudi njuno spolno življenje izboljša. Pari imajo spolne odnose tudi do pozne starosti. Pomembno je, da odpravimo predsodek, da spolnost v poznejših letih ni zaželena.
Upokojenci med najsrečnejšimi
Sicer pa je obdobje po 50. in 60. letu lahko zelo lepo. Raziskave namreč kažejo, da so ljudje po 60. letu starosti najbolj srečni. Njihovi cilji so bolj ali manj realizirani. Ni več pritiskov, kaj vse je še treba doseči, ni več časovne naglice. Veliko več imajo časa zase in stvari, ki so jih od nekdaj hoteli delati. Lahko se posvetijo drug drugemu in svojim konjičkom ter aktivno in lepo živijo, uživajo v partnerstvu. To je pravzaprav čas, ki so ga ves čas čakali. »Seveda pa so bolj srečni tisti pari, ki so dobro potovali čez vse predhodne faze partnerstva ter uspešno reševali krizna obdobja in konflikte,« sklene Alenka Klemenčič.
Foto: Bigstock