Tokrat smo se tudi pri nas odločili dotakniti tega neprijetnega počutja, za katerega stroka praviloma ne najde pravega vzroka. Več o tem, kako si pomagati pri premagovanju simptomov, nam je povedala specialistka družinske medicine prim. doc. dr. Danica Rotar iz zasebne zdravstvene ambulante Galenia.
Kateri so glavni dejavniki za nastanek spomladanske utrujenosti?
Pomanjkanje sončne svetlobe v zimskem času in pogosto manjša telesna dejavnost sta dejavnika za razvoj pomladne utrujenosti. Prehod iz zime v pomlad pomeni veliko spremembo za naše telo. Telo se mora najprej prilagoditi toplejšim temperaturam. Nihanja temperature in sončne svetlobe vplivajo na regulacijo toplote in širino krvnih žil, kar povzroča obremenitev žilnega sistema. Svetlejše svetlobne razmere vplivajo na hormonsko ravnovesje: ko se spomladanska dnevna svetloba povečuje, to vpliva na serotonin, ki nas aktivira. Utečenemu dnevno-nočnemu ritmu se pridruži sprememba ure, kar lahko vpliva na kakovost spanja in večjo dnevno utrujenost.
Kakšno vlogo ima pri utrujenosti toplota? Še posebej nenadni, hitri temperaturni vremenski prehodi, tudi po deset in več stopinj, ko iz zime dobesedno pademo v pozno pomlad, če že ne začetek poletja. In obratno, ali hitre ohladitve pri takem stanju pomagajo?
Vplivi zaradi vročine in nihanja temperature na zdravje bodo delovali predvsem v urbanih območjih ter na starejše ljudi, otroke, pa tudi na tiste, ki živijo v socialno šibkih okoljih. Človeško telo ima sposobnost termoregulacije, pod pogojem, da to omogočajo določeni zunanji pogoji. Naše telo lahko zadrži v določenem temperaturnem območju pod pogojem, da nam stvari, kot so oblačila, zavetje in sistemi za hlajenje in ogrevanje, pomagajo, da ohranjamo termoregulacijo. Izziv za prihodnost torej predstavlja vprašanje, ali bo naše telo v spremenjenih podnebnih okoljih ohranjalo termoregulacijo. Drugi izziv pa je, katere nove bolezni se bodo v povezavi s spremenjenimi okoljskimi dejavniki pojavljale in kakšne bodo.
Tudi dnevni vnos beljakovin lahko pomembno poslabša ali izboljša počutje. Koliko beljakovin je treba dnevno zaužiti?
Na vprašanje odgovore na razumljiv način podaja Rok Poličnik, mag. diet., spec. klin. diet, v publikaciji Zdrava prehrana (leto izdaje 2018). To publikacijo uporabljamo tudi v zdravstvenih domovih pri svetovanju bolnikom glede prehrane. Vsaka oseba mora s hrano zaužiti devet nujno potrebnih (esencialnih) aminokislin: histidin, izolevcin, levcin, lizin, metionin, fenilalanin, treonin, triptofan in valin. Med beljakovine z visoko biološko vrednostjo prištevamo živila živalskega izvora: meso, ribe, jajca, mlečni izdelki in mleko. Tudi med živili rastlinskega izvora so nekatere vrste, ki vsebujejo več beljakovin. Med te prištevamo predvsem zrna stročnic (na primer fižol, grah in soja) (Pokorn, 1997). Okvirno dnevno potrebo po beljakovinah pri odrasli osebi izračunate tako, da določite telesno težo osebe v kilogramih in vrednost pomnožite z 0,8 g/kilogram. Tako dobite število v gramih. Na ta način boste določili okvirne fiziološke potrebe človeka po beljakovinah.
Kakšni bi bili napotki za nosečnice in kakšni za starejše?
Nekatere študije navajajo, da so potrebe po beljakovinah pri starejših osebah nekoliko višje kot pri mlajših odraslih. Ker pa trenutno še ni potrjenih znanstvenih dokazov, veljajo tudi za starejše osebe enaka priporočila kot za preostale odrasle in sicer 0,8 g/kilogram telesne mase dnevno.
Če se dotakneva slabokrvnosti zaradi pomanjkanja železa. Kdaj ga je treba dodajati?
Železo sodi med esencialne elemente. Predstavlja komponento hemoglobina, ki ima pomembno vlogo pri transportu kisika v telesu. Vključen je tudi v procese sproščanja energije iz glukoze in maščobnih kislin v črevesju. V razvitem svetu je slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa zaradi močnih menstruacij pogostejša pri ženskah v rodni dobi. Izguba železa pri ženskah v rodni dobi se ocenjuje na 1–3 mg dnevno, vnos pa je pogosto prenizek. Slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa opazimo tudi pri osebah, ki dolgotrajno in redno jemljejo nesteroidne antirevmatike in zaviralce protonske črpalke. Mehanizem je pri slednjem verjetno prek zmanjšanja kislosti želodčnega soka. Za vsrkanje železa je nujno potrebna želodčna kislina, ki omogoča, da se železo boljše vsrka v telo. Ko slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa ugotovimo pri moških ali ženskam v menopavzi, je najprej treba izključiti rak prebavil. Pomanjkanje železa pogosteje ugotavljamo pri nosečnicah in doječih materah, dojenčkih in otrocih. Pomanjkanje je prisotno tudi pri starejših ljudeh. Kaže v obliki slabokrvnosti, in sicer kot splošna slabost in utrujenost, ter večji pojavnosti okužb.
Slabokrvnost v nosečnosti se po Svetovni zdravstveni organizaciji definira s koncentracijo hemoglobina manj kot 110 g/l. Specialistka ginekologije dr. Tanja Premru Sršen meni, da je zmanjšanje koncentracije hemoglobina v krvi razmeroma pozen znak v razvoju pomanjkanja železa, vendar je trenutno najpreprostejši neinvazivni test. Koncentracija hemoglobina, manjša od 105 g/l, v drugem in tretjem trimesečju zahteva nadaljnje preiskave. Zdravljenje je ustrezno, če se koncentracija hemoglobina povečuje za 8 g/l na teden. Z jemanjem zdravila prek ust nadaljujemo še tri mesece po izboljšanju slabokrvnosti. V izjemnih primerih pri hujši anemiji zaradi pomanjkanja železa, zlasti tik pred porodom, zdravimo tudi s transfuzijo.
Kdo predpiše železo nosečnicam?
Železove preparate lahko napišemo specialisti ginekologi in specialisti družinske medicine.
Kdaj govorimo o primernem odgovoru? Bi se strinjali, da na primer dvig hemoglobina za 20 g/l po treh tednih terapije pomeni primeren odgovor. Ali gre za dolgotrajno terapijo? Kako dolgo je treba jemati preparate železa?
Ciljana vrednost hemoglobina je 110–120 g/l. Po začetku zdravljenja hemoglobin okvirno kontroliramo po štirih tednih (pričakovani porast Hb vsaj 10 g/l).
Kaj pomeni hemska oblika železa?
Obstajata dve različni obliki železa. To sta hemska in nehemska. Hemska oblika je prisotna izključno v hrani živalskega izvora (rdeče meso, jetra, ribe, školjke in perutnina). Ta oblika se sicer lažje vsrka, vendar pa predstavlja majhen delež celotnega vnosa hrane.
Utrujenost lahko zakrivi tudi pomanjkanje folne kisline oziroma B12. Kdaj ju je treba nadomeščati?
Vitamin B12, znan tudi kot kobalamin, je vodotopen vitamin, ki sodeluje v telesu pri nastajanju krvnih celic in živčnih ovojnic. Iz hrane se sprošča v želodcu. V želodcu se veže na beljakovino, imenovano intrinzični faktor, ki ga proizvajajo celice na sluznici želodca. Pomanjkanje se lahko pokaže pri ljudeh, ki ne tvorijo intrinzičnega faktorja, ali pri osebah, ki so bile operirane na želodcu. Posledica se kaže v obliki perniciozne anemije. Glede na to, da se vitamin vsrka na končnem delu črevesja, morajo ljudje z operacijo tega predela prejemati injekcije z vitaminom. Pomanjkanje je mogoče tudi pri starejših ljudeh, pri katerih je oslabljena tvorba želodčne kisline in pepsina, ki sta ključna pri izločanju vitamina B12 iz hrane.
Folati so predvsem v listnati zelenjavi in nekaterih živalskih notranjih organih. Nezadosten vnos v telo lahko zasledimo pri starejših. Folatov je lahko premalo zaradi povečanih potreb (na primer v nosečnosti) ali slabšega vsrkanja. Eden pogostih vzrokov za slabše vsrkanje v tem delu sveta predstavlja alkoholizem. Pomanjkanje folne kisline ugotavljamo tudi pri glutenski enteropatiji in jemanju nekaterih zdravil, na primer proti epilepsiji.
Zasičeni smo z oglasnimi sporočili o prehranskih dopolnilih, sokovih, tonikih idr., s katerimi naj bi zadostili dnevnim potrebam po železu. Tukaj pravzaprav ne ciljajo ljudi, ki imajo močno znižano železo, ampak kar vse po vrsti za preprečevanje nastanka slabokrvnosti.
Kdaj je treba poseči po dodatnih virih železa v obliki prehranskih dopolnil?
Področje prehranskih dopolnil na nacionalni ravni ureja Pravilnik o prehranskih dopolnilih, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili. Pravilnik navaja, da so prehranska dopolnila živila, katerih namen je dopolnjevati običajno prehrano. So koncentrirani viri posameznih ali kombiniranih hranil ali drugih snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, ki se dajejo v promet v obliki kapsul, pastil in tablet ter drugih podobnih oblikah, v vrečkah s praškom, ampulah s tekočino, kapalnih stekleničkah in drugih podobnih oblikah s tekočino in praškom, ki so oblikovane tako, da se jih lahko uživa v odmerjenih majhnih količinskih enotah. V primeru dvoma pri posameznem živilu, ali gre za prehransko dopolnilo ali zdravilo, se uporabljajo predpisi, ki urejajo zdravila.
V zvezi z prehranskimi dopolnili in drugimi izdelki, ki niso zdravila, ni mogoče govoriti o učinkovitosti v smislu preprečevanja, zdravljenja in ozdravljenja bolezni. Obstaja nevarnost, da se ta ločnica med zdravili in drugimi zdravili v praksi zabriše, zlasti če je na trgu zdravilo s podobno sestavo kot prehransko dopolnilo.
Ameriški nacionalni inštitut za zdravje (National Institutes of Health) navaja naslednja prehranska priporočila pri vegetarijanstvu: Če je potrebno, uživajte prehranska dopolnila le, če v vaši prehrani manjka določeno hranilo.
