Avtor: Sanja Vilfan Švajger
V Sloveniji je okoli 130.000 ljudi s sladkorno boleznijo (SB) in število bolnikov s SB nenehno raste. Ljudje so glede SB bolj ozaveščeni; upamo, da zaradi tega prej poiščejo zdravniško pomoč, poleg tega pa imamo tudi na primarni ravni presejanje, pri čemer osebni zdravniki aktivno iščejo, ali pri posamezniku gre za SB ali ne.
Opažamo tudi velik porast nosečnostne SB, delno zaradi tega, ker so zdaj merila za diagnozo strožja, v veliki meri pa tudi zaradi tega, ker verjetno zdaj že mlajši ljudje pogosteje zbolevajo za SB, imajo nezdrave prehranske navade z manj gibanja. Vse to lahko dodatno pripomore k večjemu številu ljudi s SB, je razložila dr. Karin Kanc, diabetologinja iz zasebne diabetološke ordinacije jazindiabetes v Ljubljani.
Kako je socialno okolje povezano s pojavnostjo SB?
»Gotovo socialno okolje vpliva na obolevnost, če pogledamo samo to, kaj si lahko človek kupi za sorazmerno majhen denar – to so najbolj ceneni prehranski izdelki, hamburger itn. Dandanes je najdražja kakovostna zelenjava, sadje, v manjši meri pa meso. Sama med svojimi ljudmi s SB opažam, da pa so bolj zdravi tisti, ki so sicer socialno šibki, vendar imajo svoje vrtove in njive ter si pridelujejo svojo zelenjavo, morda tudi sadje. Ti ljudje so kljub šibkemu socialnemu statusu bolj zdravi, ker se ob pridelovanju svoje hrane veliko gibljejo, je ne škropijo s škodljivimi snovmi, točno vedo, kaj pojedo. Najhuje se godi tistim, ki so po cele dneve v službi, imajo zelo nizke dohodke, nimajo časa za rekreacijo in so vezani na nakupe hrane v velikih marketih.«
SB ni samo medicinski, ampak tudi socialni problem. Zakaj?
»Zelo pomembno je in zato si prizadevamo npr. tudi v naši ordinaciji, da nižji socialni status ne bi pomenil tudi tega, da ljudje o svoji bolezni ne vedo dovolj. Tudi tiste, ki nekako plaho pristopijo k edukaciji o SB in si morda mislijo, saj si take hrane pač ne morem privoščiti, spodbujamo, da bi našli načine, kako živeti s to boleznijo, vsekakor pa, da naj se o tej bolezni naučijo čim več, saj jim znanja ne more vzeti nihče. Ko to znanje nato prevedejo v prakso, je uspeh gotovo tu. Nihče ne potrebuje dragih prehranskih dopolnil ali pa dragih specialnih artiklov, ki so namenjeni posebej SB, ampak zdravo hrano, kot rečeno, po možnosti pridelano doma v zmernih količinah, gibanje, kot so sprehodi v naravi, pa je tako ali tako povsem zastonj. Samo odpraviti se je treba. Da bi imeli ljudje zdrav življenjski slog, je pomembno, da so radovedni, da jih zanima, kako bi sami sebi lahko najbolje pomagali, ko dobijo diagnozo SB.«
V vaši ordinaciji zdravite SB tipa 1 in tipa 2. V čem se zdravljenje obeh bolezni razlikuje?
»Res je. Zdravim ljudi, ki imajo SB tipa 1, in tiste, ki imajo SB tipa 2. Zdravljenje se zelo razlikuje, saj tiste, ki zbolijo zaradi SB tipa 1, ki lahko že v otroštvu udari kot strela z jasnega, zdravimo od prvega dne z inzulinom. Pri SB tipa 2 pa po navadi začnemo najprej z zdravim življenjskim slogom. Če to ni dovolj, pa začnemo dodajati zdravila v obliki tablet, nato pa imamo še nekaj dodatnih zdravil. Včasih smo, če tablete niso bile dovolj učinkovite, zdravili z inzulinom; tudi zdaj se tega zelo poslužujemo. Imamo pa še novejša zdravila, t. i. zdravila iz družine GLP-1, ki jih prav tako injiciramo, vendar to ni inzulin. Glavna razlika je torej, da imamo pri SB tipa 2 še prisotno delno delovanje trebušne slinavke, torej lahko izločanje lastnega inzulina spodbujamo tudi s pomočjo tablet in tega zadnjega omenjenega tipa zdravila, medtem ko pri SB tipa 1 inzulina ni prav nič več, tako da ga mora vsak človek dobiti s pomočjo injekcij oz. bolje rečeno ‘od zunaj’.«
Ljudi s povišanimi vrednostmi sladkorja se največkrat odkrije po naključju. Ali mora biti njihov zdravnik pozoren na nov podatek o višini sladkorja v krvi in ukrepati? Katere napotke bo dobil bolnik pri vas?
»Zdravniki družinske medicine natančno vedo, da morajo pri ljudeh, ki imajo, kot sem že omenila, nekoliko povišan krvni sladkor, človeka napotiti na OGTT, torej na test pitja sladke vode, da se točno opredeli, ali gre za SB ali ne. Pri nas, ko človek napravi ta test, dobi napotke, kako naprej. Če ima SB ali preddiabetes, ga bomo vključili v redno edukacijo o SB in veliko drugih vidikih SB, ki jih imamo redno v naši ordinaciji, sicer svetujem ponovitev testa čez leto ali dve. Pogostokrat imamo v naši ordinaciji t. i. sobotne ure odprtih vrat, ko mimoidočim merimo krvni sladkor in se pogovarjamo o SB. Večina tudi vozi naše Sladkolo (eden je tudi v Hiši eksperimentov, saj smo ga razvili skupaj) in se ob vožnji Sladkolesa poučijo, kakšen je pomen OH, beljakovin, maščob itn. Večkrat smo že odkrili ljudi in jim nato svetovali, da naj se oglasijo pri svojem zdravniku, da bodo nato natančno opredelili, kako naprej.«
Poseben del pregleda bolnika s SB je tudi pregled stopal. Ali v vaši ordinaciji pregledate tudi stopala?
»V naši ordinaciji dajemo zelo velik poudarek na zdravje stopal, tako da so vsi ljudje, ki imajo SB, po pravilih 1-krat letno pregledani, da se opredeli, kakšna je prekrvavitev nog in tudi, ali je kar koli narobe z občutljivostjo njihovih stopal, kar bi lahko govorilo o diabetični nevropatiji. Imamo tudi vrhunsko medicinsko pedikuro, ki je posebej usmerjena v preventivne in tudi kurativne postopke pri ljudeh s SB. Velikokrat namreč opazimo, da so ljudje sicer šli k pedikerju, vendar pedikura ni bila opravljena dovolj strokovno oz. ni bila opravljena pod strogimi higienskimi pravili; pri nekom, ki ima SB, je lahko tako stanje usodno. Prav zato smo tudi v naši ordinaciji ustanovili posebno enoto za diabetično nogo. Na preglede v tej enoti pa se lahko oglasijo tudi drugi, ki morda nimajo SB, vendar jih skrbi stanje njihovih stopal.«
Ali so bolniki dobro obveščeni o novostih v zdravljenju SB? Ali novosti spremljajo in vas o tem povprašajo?
»V naši ordinaciji dajemo poseben poudarek t. i. reedukaciji, saj so na tem področju spremembe in novosti bliskovite, tako da ljudi povabimo vsaj na dve leti na ponovne pogovore v povezavi z zdravo prehrano in drugimi novostmi o SB. Velikokrat je največji izziv, da ljudje pridejo na te pogovore; opažamo, da imajo motiv priti na pregled, na edukacije pa niti ne. To je posebej velik izziv pri ljudeh, ki niso bili še nikoli pri nas in imajo občutek, da bodo ponovno prišli kot nazaj v šolo. Prav zato smo pri nas razvili zelo posebne tehnike edukacije, ki so ljudem blizu, so v majhnih skupinah, v katerih si tudi upajo deliti svoje izkušnje, pomagamo pa si tudi z veliko drugimi pripomočki, kot že omenjeno Sladkolo, ki smo ga razvili sami v sodelovanju z ekipo Hiše eksperimentov, pa tudi še z drugimi učnimi pripomočki. Na tak način je učenje zabavno in upamo, da tako spodbudimo ljudi, da se o teh temah poučijo še tudi sami – iz medijev in knjig itn. Učimo jih tudi, da naj bodo radovedni, da naj prebirajo deklaracije na živilih in da naj sploh ne jedo takih živil, ki deklaracij nimajo (seveda z izjemo živil, ki jih kupijo na tržnici in so dostopna neposredno od proizvajalca).«
Ali spodbujate ljudi s SB, da naj povedo, če jih po uvedbi novega zdravila neželenimi učinki motijo? Kateri so najpogostejši neželeni učinki zdravil, zaradi katerih jih ljudje opuščajo?
»Ljudi nenehno spodbujamo, da bi govorili o neželenih učinkih zdravil. Ravno zaradi tega sem – kar je, mislim edinstveno v Sloveniji – v ordinaciji jazindiabetes uvedla, da vsi moji ljudje s SB lahko ob določenem dnevu v tednu pridejo na nekajminutni posvet, in to brez predhodnega naročanja, če imajo kakršne koli težave v povezavi s SB. Ljudje so se takih obiskov pri nas že navadili. Tako je kakovost zdravljenja zelo visoka, prav tako je visoko zadovoljstvo ljudi s SB. Največje težave imamo pravzaprav z zavarovalnico, ki takih kratkih posvetov ne odobrava, ker jih ne plača. Tako ravnanje se mi zdi povsem neupravičeno, saj je izjemno togo. Gotovo sem tako že številnim ljudem pravočasno pomagala z dobrim nasvetom, ko npr. pravočasno zamenjamo zdravilo, preprečimo, da bi tak človek moral na urgenco ali celo v bolnišnico, in še veliko je takih primerov. Zavarovalnica preprosto diabetologije ne pozna dovolj oz. ne ceni našega visokostrokovnega dela s takimi pomembnimi majhnimi intervencijami, ki jih ni mogoče spraviti v njihove okvire.«
Pri obravnavi kroničnih obolenj je velikega pomena sodelovanje bolnika. Katere pristope uporabljati v svoji praksi?
»V naši praksi v ordinacija jazindiabetes uporabljamo že od prvega trenutka naprej, to je od decembra 2007, zdravljenje po principu opolnomočenja bolnika. Ljudem že takoj na začetku povemo, da lahko za svoje zdravje veliko naredijo prav oni sami, mi pa jih bomo pri tem blagohotno spodbujali in jim skušali pomagati s tem, da so vedno na tekočem z novostmi, da jih znamo poslušati in da razumemo tudi njihove psihične stiske, ob tem, da imajo poleg SB še veliko drugih izzivov v svojem življenju in da bolezen ni vedno na prvem mestu; spodbujamo jih, da se z vsem tem uspešno spopadejo. Sama si svojega dela brez principa opolnomočenja bolnika sploh ne predstavljam, nisem pa bog, ki bi človeku dal neko moč, ampak spomnim ljudi, da imajo to moč že v sebi, samo uporabiti jo morajo ob pravem trenutku in na pravi način. Pri teh pristopih mi zelo pomaga moja dodatna izobrazba, saj sem certificirana integrativna psihoterapevtka. Na tak način bolje razumem psihične vzgibe, ki jih vodijo v tako ali drugačno ravnanje v povezavi s kronično in z zahtevno boleznijo, kot je SB. Med svojim študijem že leta 2008 sem se poglobljeno začela ukvarjati s čuječnostjo (mindfulness), ki sem jo še posebej v zadnjih letih nadgradila s čuJEŠčnostjo (mindful eating – o tem smo že pisali v reviji Moje zdravje). Sama namreč ne verjamem v diete, ampak v zdrav odnos do hrane in v poslušanje svojega lastnega telesa. O tem se poglobljeno učimo in treniramo na delavnicah čuJEŠčnosti, ki so v naši ordinaciji že intenzivno potekale, zdaj pa bodo ponovno potekale še po novem programu (več o tem si lahko preberete na www.jazindiabetes.si). Veščina čuJEŠčnosti ne obljublja hujšanja, vsekakor pa ljudje s pomočjo tega pristopa razumejo, zakaj v določenem trenutku jedo neko hrano, ponovno znajo poslušati svoje telo, kot so ga znali kot otroci ,in začnejo uživati v hrani, čeprav imajo SB. Delavnice so seveda namenjene tudi vsem drugim ljudem, ki nimajo SB, pa bi radi raziskali svoj odnos do hrane. Smo prvi in edini v Sloveniji, ki imamo take delavnice. Predvsem v Ameriki pa je to gibanje že zelo razširjeno.«
Kakšen je prispevek srečanj DiaMind z našo stroko in kakšno dobrobit prinaša bolnikom?
»Od leta 2012 skupaj z društvom Drzni in dr. Miho Kosom ter s svojo ekipo organiziram srečanja DiaMind. Namenjena so vsem zdravstvenim delavcem, ki se pri svojem delu srečujejo z ljudmi, ki imajo SB. To ni skupek predavanj, ampak imamo samo delavnice, na katerih se izkustveno učimo. Vedno povabim ugledne tuje strokovnjake in nekaj naših ter skupaj z njimi raziskujemo psihološke vidike SB in kako bi jih zdravstveni delavci lahko pri ljudeh bolje razumeli in naslovili, ko se ukvarjamo z njimi. Naslednji DiaMind bo 6. 4. 2017 in ukvarjal se bo s temo, ki je v našem prostoru izrazita tabu tema: spolnost in sladkorna bolezen. Pričakujemo velik odziv strokovnjakov in zdravstvenih delavcev, saj so – kot rečeno – te teme zelo zanemarjene, mi pa se jih ne bojimo lotiti in želimo pomagati zdravstvenim delavcem pa tudi ljudem, da bodo v ordinacijah o tem spregovorili. To srečanje bo organizirano že šestič.«
Ali se pri vas oglasijo tudi zdravi posamezniki, ki bi radi preverili, ali niso v obdobju preddiabetesa? Kaj pravzaprav pomeni preddiabetes?
»V našo ordinacijo velikokrat pridejo ljudje, ki so jih lečeči zdravniki napotili, kot je v smernicah določeno, da se razjasni, ali gre za SB ali ne. Minili so namreč časi, ko smo še srečevali ljudi, ki so jim rekli: »Nekaj malega sladkorja imate, čuvajte se, pa bo«. Zdaj moramo nujno opredeliti, ali gre za t. i. preddiabetes ali za pravi diabetes ali pa je človek povsem zdrav, kar se tiče uravnavanja krvnega sladkorja. Preddiabetes ugotavljamo s pomočjo oralnega glukoznega tolerančnega testa, na katerega so napoteni vsi, ki imajo krvni sladkor na tešče med 6,1 in 6,9 mmol/L. Ko spijejo sladkor, nato v drugi uri preverjamo, kaj je znala trebušna slinavka narediti, kakšen je krvni sladkor; glede na to sklepamo, za katero stanje gre. Preddiabetes ima dve različni stanji: to je mejna bazalna glikemija, ko je po testu krvni sladkor povsem normalen, vendar ima ta človek na tešče krvni sladkor med 6,1 in 6,9. V drugem primeru pa gre za moteno toleranco za glukozo, ko je v drugi uri krvni sladkor 7,8 ali več. Pomembno je, da smo pozorni na preddiabetes, saj lahko človek vse življenje ostane v takem stanju, če se izogiba enostavnim OH in se veliko giblje ter na splošno živi zdravo. Lahko pa stanje preddiabetesa preide v pravo SB, tako da tudi ljudi s preddiabetesom kontroliramo vsaj 1-krat letno in jim svetujemo zdrav življenjski slog, kar svetujemo tudi vsem drugim, ki jih zdravimo v naši ordinaciji.«
Zaradi obsežnosti bomo drugi del objavili v prihodnji izdaji revije.
