
Če se vam to dogaja, vedite, da niste edini. Podobne težave ima skoraj vsak deseti odrasli, stanje pa opredelimo kot funkcionalno disfagijo ali kot funkcionalno dispepsijo. O obeh je na letošnjih Tavčarjevih dnevih podrobneje spregovorila gastroenterologinja Živa Makovec, dr. med, iz Kliničnega oddelka za gastroenterologijo Interne klinike UKC Ljubljana.
Za postavitev diagnoze funkcionalne dispepsije je potrebno z endoskopijo zgornjih prebavil izključiti morebitne organske motnje ali fiziološke nepravilnosti.
Funkcionalna disfagija in funkcionalna dispepsija obe sodita med funkcionalne motnje prebavil. Ima ju od 4 do 10 % populacije, med tistimi, ki imajo težave, prevladujejo ženske. Vrh zbolevanja je med 40. in 50. letom starosti, po 65. letu starosti upadata, zdravljenje pa zajema (velja za obe motnji), predvsem prehranske prilagoditve, zaviralce protonske črpalke, nevromodulatorje ter v prebavne simptome usmerjeno vedenjsko terapijo, pri dispepsiji pa tudi fitoterapijo ter prokinetike. Če pride do izrazitega hujšanja, je na mestu prehranska podpora. Dolgoročna prognoza obeh motenj je ugodna, je na začetku povedala Živa Makovec.
Kaj je funkcionalna dispepsija
Funkcionalna dispepsija je kronična prebavna motnja, za katero so značilni simptomi občutek zgodnje sitosti, spahovanje, napihnjenost, občutek, da hrana obleži v želodcu, bolečina ali pekoč občutek v žlički. Pogosto se sočasno pojavi zgaga. Po 5 letih simptomi izzvenijo pri polovici oseb s funkcionalno dispepsijo, po 10 do 12 letih pa pri treh četrtinah (75 %).
Za postavitev diagnoze funkcionalne dispepsije je potrebno z endoskopijo zgornjih prebavil izključiti morebitne organske motnje ali fiziološke nepravilnosti. Dejavniki tveganja za funkcionalno dispepsijo so ženski spol, akutna okužba prebavil in psihične motnje: anksioznost, depresija, akutni psihološki stres. Slednje same po sebi ne povzročijo dispepsije, so pa dokazano povezane s počasnim praznjenjem želodca in povečano prepustnostjo sluznic prebavil.
Glede na to, kateri simptomi prevladujejo, funkcionalno dispepsijo delimo na dva tipa: sindrom postprandialne stiske in sindrom epigastrične bolečine. Pri prvem prevladuje moteč občutek polnosti po obroku in/ali zgodnje sitosti vsaj 3 dni v tednu, pri drugem pa bolečina ali pekoč občutek v žlički prisoten vsaj 1 dan v tednu.

Zdravljenje funkcionalne dispepsije
Zdravljenje funkcionalne dispepsije je usmerjeno v lajšanje simptomov. Bolniki naj jedo večkrat na dan po malo in se izogibajo mastni, ocvrti ali začinjeni hrani. Tudi prenehanje kajenja in omejitev uživanja alkohola sta ukrepa, ki zmanjšata simptome. Pri farmakološkem zdravljenju so na voljo zaviralci protonske črpalke (zmanjšajo izločanje želodčne kisline), prokinetiki (izboljšajo motaliteto želodca), antacidi ali H2-antagonisti (kot simptomatsko zdravljenje), triciklični antidepresivi v nizkih odmerkih za zdravljenje visceralne preobčutljivosti. Nujna je eradikacija bakterije Helicobacter pylori (če je okužba z njo prisotna).
Kaj je funkcionalna disfagija
Funkcionalna disfagija je občutek, da se hrana ali pijača zatika po zaužitju oziroma da nenormalno prehaja skozi požiralnik. Kriterij za diagnozo je, da se to zgodi vsaj enkrat tedensko in da ni dokazov, da bi bil vzrok za to strukturna nepravilnost požiralnika, motnja motilitete požiralnika, eozinofilni ezofagitis ali GERB (gastroezofagealna refluksna bolezen). Poznamo dve obliki funkcionalne dispepsije: ezofagealno in orofaringealno. Prva se najpogosteje pojavlja pri osebah z GERB-om (v več kot tretjini primerov), druga pa nastopa kot posledica možganske kapi, Parkinsonove bolezni, demence.
Za potrditev diagnoze moramo najprej izključiti funkcionalne nepravilnosti požiralnika (opravimo endoskopijo požiralnika ter biopsijo sluznice požiralnika). Izključiti je potrebno tudi velike motilitetne motnje: odsotnost peristaltike, ahalazijo (nesposobnost sprostitve mišice zapiralke na prehodu med požiralnikom in želodcem), spastične motnje, za kar opravimo manometrijo požiralnika.
Disfagija je pomemben napovednik dejavnika za raka požiralnika. Tveganje je pri tistih, pri katerih disfagija traja manj kot dva meseca, kar 11-krat večje kot pri tistih, pri katerih traja več kot 6 mesecev. Ameriške in kanadske smernice tako za mlajše od 50 let z disfagijo in simptomi refluksa, brez drugih znakov alarma, priporočajo jemanje zaviralcev protonske črpalke za obdobje štirih tednov, šele nato pa endoskopijo požiralnika.
POMEMBNI POUDARKI:
Ameriška študija je pokazala, da le polovica ljudi, ki imajo disfagijo več kot enkrat mesečno, le-to omeni svojemu osebnemu zdravniku.
Funkcionalno disfagijo pogosto povezujemo z motnjami v delovanju mišic požiralnika in živčnega sistema ali s psihološkimi dejavniki.
Tretjina bolnikov s funkcionalno dispepsijo ima pridružene simptome gastroezofagealne refluksne bolezni (GERB) ali sindroma razdražljivega črevesja.
Evropske smernice za vse osebe z dispepsijo priporočajo testiranje na prisotnost bakterije Helicobacter pylori ter gastroskopijo, ki naj bo – zaradi izključitve raka, takojšnja pri bolnikih, starejših od 60 let, pri mlajših pa, če hkrati z dispepsijo hujšajo, so anemični, bruhajo.
Zdravljenje funkcionalne disfagije
Čeprav funkcionalna disfagija ni življenjsko nevarna, lahko močno vpliva na kakovost življenja. Ker gre za dinamično stanje, so redni pregledi ključni za prilagoditev terapije glede na napredek in spremembe simptomov.
Zdravljenje funkcionalne disfagije je multidisciplinarno in vključuje: 1. logopedsko terapijo (vadba požiranja, kompenzacijske strategije – na primer sprememba položaja glave pri požiranju); 2. prehranske prilagoditve (mehkejša, bolj tekoča hrana, izogibanje trdi in suhi hrani, pitje tekočin s hrano, skrbno žvečenje, hranjenje v pokončnem položaju); 3. psihološka podpora: kognitivno-vedenjska terapija, sprostitvene tehnike (meditacija, dihalne vaje, joga), psihiatrično zdravljenje: v primeru pridruženih hudih duševnih težav je lahko indicirana uporaba antidepresivov ali anksiolitikov; 4. farmakološko zdravljenje: zaviralce protonske črpalke, če je disfagija povezana z gastroezofagealno refluksno boleznijo (GERB) oziroma mišične relaksante ali antispazmodike, če so prisotni mišični krči; 5. fizioterapija ali manualna terapija – v primeru mišičnih disfunkcij vratu.