Vloga nekaterih je celo ta, da nudijo čustveno oporo staršem, jih varujejo, tolažijo, poslušajo njihove partnerske in intimne težave ali celo nadomestijo manjkajočega partnerja. V praksi je to videti kot zelo dobro prijateljstvo v družini ( ”jaz in mama sva najboljši prijateljici”), raziskave pa kažejo, da otrokom, ki so za svojo starost bili primorano prehitro odrasti in čustveno skrbeti za svoje starše grozijo mnoge negativne posledice. Nekateri avtorji si upajo postaršenost enačiti s travmo.
Monika Drozg, magistrica zakonskih in družinskih študijev ter zakonska in družinska terapevtka (stažistka) bo na portalu revijazamojezdravje.si tedensko objavljala kolumne, pa tudi odgovarjala na vaša vprašanja. Pišite na [email protected], vprašanje bomo posredovali strokovnjakinji in na spletni strani tudi odgovorili.
Izraz „postaršenost (ang. parentification) “ sta skovala Boszormenyi-Nagy in Spark, da bi z njim opisala ne samo obliko motenj v družini, ampak obliko družinskega življenja. Razlikovati je potrebno med konstruktivnim starševstvom , kjer je otrokova vloga v družini ustrezna in destruktivnim starševstvom, pri katerem ima otrok vlogo, ki škoduje njegovemu razvoju tako kratkoročno kot dolgoročno. Otroci se razvijejo v postaršene otroke takrat, kadar starši oz. skrbniki od otroka zahtevajo prezgodnjo neodvisnost, kjer je prepovedano izkazovanje nemoči in je zahtevano, da se otroci obnašajo kot odrasli.
Nekateri avtorji postaršenost v družinah obravnavajo kot travmo, saj naj bi vključevala tri od štirih značilnosti travme: otrok od katerega je zahtevano, da opravlja vlogo odraslega skrbnika se počuti, kot da nima druge izbire in nadzora nad situacijo (travmatičnim dogodkom). Drugič, ko je otrok prvič postavljen v vlogo odraslega skrbnika- odvisno glede na starost, stopnjo zrelosti in stopnjo razvoja, se pogosto počuti slabo opremljeno za opravljanje takšne vloge v družini, kar mu prebuja občutke groze, nesposobnosti, krivde.
Tretjič, empirični podatki so podprli, da lahko postaršenost pogosto povzroči dolgotrajne negativne posledice v obdobju odraslosti tega otroka. Nekateri avtorji primerjajo postaršenost z zanemarjenostjo, saj je to situacija, v kateri otrok žrtvuje svoje potrebe in želje za to, da skrbi za udobje in čustvene potrebe svojega starša in / ali sorojenca. Čustveno (patološko) starševstvo, kjer otrok skrbi za čustvene potrebe starša je definirano tudi kot “diskriminirana kategorija trpinčenja” ali kot “motnja zamenjanih vlog v navezanosti”.
Negativne posledice
Otroci, ki skrbijo za svoje starše, razvijejo “lažni ego”, ki ima vlogo kot obrambni mehanizem, saj ga otrok nezavedno razvije, da si lajša težka občutja, ki se prebujajo znotraj njega. Takim otrokom manjka predstava o tem kdo sploh so, večkrat sebe doživljajo kot nevidne ali kot negovalce in skrbnike za ostale, kar se vidi tudi v medvrstniških odnosih, v katerih otrok zmeraj prevzame skrbniško ali nadzorno vlogo.
Pri postaršenih otrocih je moč zaznati veliko zatirane jeze in pomanjkanja strategij regulacije svojih občutij, kar večkrat povzroči stanje kronične napetosti. Kadar je otrok primoran opravljati naloge in prevzemati vloge, katerim ni kos, se v njem začnejo razvijati občutki krivde. Številni avtorji poudarjajo, da postaršeni otroci pogosto trpijo za depresijo, samomorilnostjo, pretiranimi občutki krivde in sramu, socialno izolacijo, psihosomatskimi težavami, in to tako med otroštvom kot tudi pozneje v odraslosti .
Res je, da mora v nekaterih okoliščinah mora prevzeti odgovornost in prevzeti t.i. skrbniško vlogo, primeri v sedanjem času so priseljenske družine, ki se srečujejo z mnogimi ovirami pri privajanju v novo okolje. Tudi vzgoja otroka naj bi bila uspešna takrat kadar se otrok razvije v samostojnega odraslega, vendar je potrebno vedeti, da vsakemu otroku pripada obdobje brezskrbnega otroštva, ki mu ga nikakor ne smemo odvzeti. Če je otrok v skrbniški vlogi le začasno in ima ob tem še zmeraj t.i. status in vlogo otroka (in ne odraslega),to na otroku ne bo pustilo negativnih posledic.
