Avtor: Tjaša Lampret
Pred nami so počitniško obarvani meseci sproščenega uživanja na prostem, ki ga bodo naši najmlajši gotovo temeljito izkoristili. Ob norčijah na kopnem ali v vodi pa sta dovolj sekunda ali dve nepazljivosti in – hop – nesreča je že tu. Ob padcu ali udarcu lahko hitro izpade zob.
V otroštvu in mladostništvu so med 8. in 11. letom pogoste poškodbe zob in obzobnih tkiv, med katerimi je alvuzija (popolno izbitje zoba) ena pogostejših. V tem razvojnem obdobju se namreč otrokova moč povečuje, postaja vse bolj samostojen in tudi igre oziroma športne dejavnosti so živahnejše. Če pride do izbitja zoba, brez panike: izpadli zob je mogoče s pravilnim ravnanjem rešiti, medtem ko lahko neustrezno rokovanje celice na površini korenine izbitega zoba dodatno poškoduje.
Čas je ključnega pomena
Takoj po nesreči ne smemo pozabiti na izpadli zob. Zob, ki je iz alveolne čašice izpadel s korenino, najprej poiščemo, poudarja Matej Kuliš, dr. dent. med., iz Stomatoestetike Kuliš. Kadar se izbije zob, je ključen čas, ki preteče od njegovega izbitja iz alveole do ponovne vstavitve. Formula je preprosta: krajši je ta čas, večja je verjetnost, da celice pozobnice preživijo do trenutka, ko je zob replantiran. Pri zelo mladih otrocih, pri katerih korenine stalnih zob še niso do konca razvite, se lahko vzpostavita tudi pretrgana prekrvavitev in oživčenje zoba.
Brez dotikanja korenine
»Ko zob najdemo, je pomembno, da se ne dotaknemo korenine zoba, kjer je parodontalni (pozobnični) ligament, ki veže zob in alveoralno kost. Zob primemo za zobno krono, nikoli za korenino, ga hitro oplaknemo s hladno vodo, nič ne drgnemo po njegovi površini in ga kar najhitreje vstavimo na njegovo prvotno mesto ter poiščemo strokovno pomoč. Resda bo zob po ponovni vstavitvi ‘plaval’ v alveoli, to pa zato, ker je ta po nesreči razmajana. Ljudje naj se tega ne ustrašijo, saj bo zob v ordinaciji ustrezno povezal zobozdravnik,« pojasnjuje Matej Kuliš, dr. dent. med. Izpadli zob je treba previdno in hitro vstaviti tako, da ne poškodujemo celic na ligamentu, poleg tega pa te celice – če niso hranjene v primerni tekočini – preživijo le od 15 do 20 minut. Če mine več časa, lahko v 40 odstotkih pride do zrasti korenine s kostjo (ankiloza) in morebitne poznejše razgradnje zobne korenine (resorpcija) in izgube zoba.
Kadar je v trenutku nesreče zobozdravnik zelo blizu, je včasih bolje, da vrnitev zoba v alveolo prepustimo kar njemu: pred tem bo namreč lahko še preveril stanje alveolne čašice in morebitne druge poškodbe, ki so v tovrstnih primerih sicer redke. Pri vstavitvi izbitega zoba na prvotno mesto je bolečina prisotna, ampak kratka.
Izbitega zoba nikar v vodo
Če zoba ne moremo vsaditi nazaj (replantirati) v alveolo, ga za čas prenosa shranimo v primerni tekočini. Pomembno je, da tekočina omogoča dolgo preživetje parodontalnega ligamenta, saj je, kot pojasnjuje sogovornik, integracija zoba po replantaciji (ko je zobozdravnik zob že vstavil in povezal s sosednjimi) uspešnejša kot v primerih, če zob hranimo v navadni vodi, robčku, v dlani in podobno.
Izpadli zob s korenino lahko hranimo v kozarcu mleka ali pa zob previdno položimo v usta in oblijemo s slino, pri čemer je treba paziti, da ga ne pogoltnemo. Slino lahko tudi izpljunemo v manjši kozarček in vanj postavimo zob. Odlična rešitev, če je pri roki, je posebna tekočina za shranjevanje in prenos, ki naj bi obdržala celice na površini korenine žive več kot 24 ur; primeren medij za prenos je tudi tekočina za transplantacijo tkiv. Zob se lahko shrani tudi v fiziološki tekočini, čeprav je slina v primerjavi s fiziološko tekočino primernejša in vedno dostopna rešitev. Vendar tudi v slini shranjen izbiti zob preživi le 60 minut, to pa je čas, ki lahko ob nesreči in iskanju najbližjega zobozdravnika zelo hitro mine, opozarja Kuliš, dr. dent. med.
Družinam, predvsem tistim z otroki v fazi razvoja stalnih zob, zato priporoča, da bi se imele tekočine za shranjevanje in prenos zob vedno na dosegu roke. Ker je shranjevanje izbitega zoba bistvenega pomena za poznejšo replantacijo, bi bilo zaželeno, da bi bile te tekočine dostopne v ustanovah, v katerih se zadržujejo, igrajo ali športno udejstvujejo otroci (osnovne šole, igrišča, športna društva, bazeni in podobno).Nesreče z izbitjem zoba se namreč najpogosteje – v več kot 40 odstotkih – dogajajo v obdobju otroštva in odraščanja fantov do 15. leta.
V vseh primerih pa so čas od izbitja zoba, rokovanje z zobom in njegovo shranjevanje do trenutka replantacije ključni dejavniki za uspešno reševanje zoba in tudi morebitno revaskularizacijo pulpe.
Za mlečne zobe veljajo drugačna pravila
Statistični podatki kažejo, da je alvulzija zoba pogostejša v obdobju, ko imajo otroci še mlečne zobe. Teh zob, pravi sogovornik, ne replantirajo v čašico, »ker lahko naredimo več škode kot koristi«. Med vstavljanjem bi lahko poškodovali zametek stalnega zoba, ki leži v predelu, v katerem je bila korenina mlečnega zoba, lahko pa bi prišlo tudi do okužbe zametka. »Navadno mlečnih zob ne replantiramo, ampak se po tovrstnem dogodku ortodontsko ohranja prazen prostor na mestu izbitega zoba, ker bi sicer lahko sosednji zobje zasedli njegovo mesto,« pojasnjuje Kuliš, dr. dent. med.
Okrevanje: prvo leto je ključno
Če izbiti zob še ni vstavljen v alveolo ob prihodu k strokovnjaku, ga najprej sperejo s fiziološko raztopino, nanesejo določena zdravila ter replantirajo in povežejo s sosednjimi zobmi.
Pri okrevanju je najpomembnejše, da poškodovanec sledi navodilom zobozdravnika in hodi na kontrole. Po vstavitvi in povezavi zoba naslednji dan sledi prva kontrola in čez teden dni naslednja. Če gre za zob, ki že ima izgrajeno korenino, zobna pulpa izbitega zoba odmre in je potrebna endodontska oskrba zoba, po 15 dneh pa se odstrani mobilizacija zoba. »Dokler je zob imobiliziran, torej prvih 15 dni, se uživa mehka hrana, v nadaljnjih dneh pa pri izbiri prehrane bolnikom svetujem določeno mero pazljivosti. Po enem mesecu pazljivost ni potrebna, ker se mora tudi zob ‘vrniti v svojo funkcijo’ in mu z varovanjem ne pomagamo,« pravi Matej Kuliš, dr. dent. med.
Sledi rentgenska diagnostika, ki se prve mesce ponavlja na tri mesece, nato pa se s ciljem spremljanja zoba opravlja na letni ravni. Redno spremljanje traja še od dve do tri leta, pri čemer je prvo leto ključno. Navadno velja, da če se v času štirih let z replantiranim zobom ne pojavijo zapleti, jih ne bo tudi v prihodnje, še pojasni sogovornik.
Tudi ob nesrečah z izbitjem zoba odraslih so v veljavi enake smernice. »V praksi pa vemo, da je navadno vsako celjenje pri odraslih malo počasnejše in lahko manj uspešno. Ob izbitju zoba predvsem zato, ker pri otrocih korenine še niso nujno do konca razvite in se zaradi tega lahko bolje revaskularizirajo in celijo,« pojasni razliko sogovornik. Je pa vsaka tovrstna travma individualna, saj se razlikuje po številu izbitih zob, stanju obzobnih tkiv, času, ki preteče do replantacije zoba in shranjevanja zoba zunaj ustne votline.
| Danes nihče ne opazi, da si je izbil dva zoba Izkušnjo, kako je rešil svoj izbiti zob v najstniških letih, je z nami delil Izidor Straus. »Del poletja 2013 sem kot večina najstnikov preživel na morju. Čez dan sem bral, spal in se kopal, saj sem nabiral moči za večere, ki sem jih preživel v družbi prijateljev. Vse je potekalo kot se za počitnice na morju spodobi. No, pravzaprav ne čisto vse. Naj vam opišem eno izmed prigod, ki je popestrila to sicer popolno poletje. Bilo je približno poldne, ko sva se z bratom kopala v morju. Na vodi sta valovala dva napihnjena tobogana, po katerih so se vriskajoče dričali otroci in kakšen kosmat oče. Poleg toboganov je bil privezan trampolin, ki je risal zaskrbljene izraze na namakajoče se mame. Na trampolinu sem se znašel tudi jaz. Tisto poletje sem premagal strah pred »saltami« in sem se veselo vrtel v zraku. En skok, drugi, tretji, četrti – takrat pa se je zalomilo. Ko sem lebdel v zraku, sem začutil, da odriv ni bil dovolj močan, a bilo je prepozno. Naredil sem tri četrtine obrata in nerodno pristal na trampolinu. Desno nogo mi je z velikansko silo odbilo navzgor, tako da me je koleno zadelo v obraz. V naslednjem trenutku mi je usta zalil kovinski okus krvi, pred mano pa se je lesketal okoli tri centimetrski zob. Z jezikom sem preveril zobe, toda nič ni bilo tam, kjer bi moralo biti. V strahu sem poklical brata, ki mi je naklonil začuden pogled. Le krvavo sem se mu nasmehnil in vse mu je bilo jasno. Preden sva začela plavati proti obali, sem v pest stisnil izgubljeni zob. Na kopnem sva pohitela do najbližjih prijateljev, za nama rdeča sled. Začutil sem zgornjo enko precej nižje kot bi morala biti, desno od nje pa je bilo pomanjkanje zob. Medtem ko sem si pritiskal brisačo v usta, je brat hitel iskati mamo. Presenečen sem bil, ko so mi kolegi, pri katerih sem se zadržal, povedali o nekem zobozdravniku, ki naj bi počitnikoval nekaj parcel stran. Seveda smo nemudoma pohiteli tja. Zobozdravnik je bil vidno izkušen; umirjeno mi je povedal, da moram zob kar se da hitro dati nazaj v usta in kako dobro je, da je bil zob razkužen v slani vodi. Štrlečo enko sem si na silo potisnil nazaj na svoje mesto – joj, kako je zabolelo! Izpadli zob mi je zobozdravnik sam namestil nazaj v usta, kjer je zob presenetljivo ostal. S prsti in jezikom sem preveril, če je vse na svojem mestu, a kar sem ugotovil, me je še bolj pretreslo. Manjkal mi je še en zob. Še en! Nisem mogel verjeti. Predstavljal sem si , kako bi bil videti moj nasmešek z zobom, ki zelo očitno ne bi spadal v moja usta. Grozno! Zobozdravnik je hitro prekinil moje turobne misli, ko je oznanil, da je potrebno tretji zob nemudoma poiskati. Vsi prijatelji, ki so se medtem nabrali okoli, so si nadeli maske in z mojim bratom na čelu, odplavali v morje. Zdelo se mi je popolnoma nemogoče, da bodo zob resnično našli med peskom v morju pri treh metrih globine. Motil sem se, saj so se čez nekaj minut vrnili. Eden je v roki stiskal nekaj, kar je bilo nekako podobno zobu. Zobozdravnik mi ga je vtaknil nazaj v usta in tam je ostal. Dlesni čudežno niso bile poškodovane. Z mamo, bratom in zobozdravnikom smo se odpeljali v Rovinj, kjer so mi zobe dejansko zalepili in jih imobilizirali. Nisem se pritoževal, saj sem doumel, da se je vse dobro izšlo. Usta niso bila poškodovana, zobje so bili moji in prav nič me ni bolelo. Tisti večer smo s prijatelji proslavili, kakor se spodobi. Čez leto sem obiskoval Klinični center, kjer sva z zobozdravnico odstranjevala lepilo, zdravila in pregledovala zobe. Živci se sicer niso zarasli nazaj, a nič za to. Zobe čutim enako kot ostale. Kaj sem želel povedati s to zgodbo? Ko stiskamo svoje zobe v dlani in nam iz ust teče kri v manjših potokih, ne pomislimo, da bi zob vtaknili nazaj v luknjo. Če to dovolj hitro storimo, se lahko tudi živci nazaj povežejo in zob ostane takšen kot prej. Ali ni to veliko bolje, kot zapravljati veliko časa in denarja za umetni zob, ki lahko popolnoma pokvari lep nasmešek? Imel sem ogromno sreče v nesreči, ne le zato, ker smo vse zobe našli, temveč bolj zaradi tega, ker me je spremljal izkušen zobozdravnik, ki je vedel, kaj je treba storiti. Kasneje sem ugotovil, da mnogi zobozdravniki tega ne bi naredili, ker te metode ne poznajo. To se mi zdi velika škoda. Pri meni danes sploh ni opazno, da se mi je pripetila nesreča, v kateri sem izgubil dva zoba in pol. Vsakemu, ki se je prebil skozi zgodbo torej prijazno priporočam, da če se kadarkoli sam znajde v podobni situaciji, ohrani kar se da mirno kri, in poskuša ukrepati podobno. Ohranitev lastnih zob je najboljša, najcenejša in najbolj naravna rešitev za naš nasmeh in največjo uporabnost zob v prihodnje.« |
