Ko poporodni spremljevalki postaneta depresija in tesnoba

»Zdelo se mi je, da mi je materinstvo prvih šest mesecev po prihodu iz porodnišnice šlo dobro od rok. Zelo sem skrbela za to, da nadomestim manjkajoči nočni spanec, zato sem popoldneve veliko spala, pravzaprav skoraj vsakič, ko je spal tudi dojenček.

Poporodna depresija običajno nastopi v prvih šestih mesecih po porodu, vendar se lahko pojavi tudi pozneje. Foto: Bigstock

Čez dan, ko nisva spala, sva bila veliko na zraku. Z vozičkom sem prehodila tudi po več kilometrov dnevno. Čeprav včasih utrujena – tako sem mislila – sem bila večino časa precej mirna in zadovoljna v svoji novi materinski vlogi. Zdaj, ko gledam nazaj, se mi samo zdi, da sem bila le odcepljena od svojih pravih občutkov, misli in čustev. V nekakšnem zanikanju.

Temu »idealnemu« stanju je namreč sledila huda depresija, iz katere sem se pobirala kar 2 leti in pol. Predvsem sem v tem dolgem obdobju čutila neznansko utrujenost. Sprehodi so se začeli skrajševati, ne da bi temu pripisala kak poseben pomen. Ob koncih tedna, ko je bil mož več doma, sem obležala, brez nikakršne volje po izletih in drugih aktivnostih. Druženja s prijatelji sem že zdavnaj zbrisala iz svojega vsakdana. Težko, včasih pa tudi nemogoče mi je bilo opraviti čisto vsakdanja opravila. Iti na pošto. Plačati položnice. Iti v trgovino. Opraviti telefonski klic. Skuhati. In vsak dan znova začeti dan.

Skrb za dojenčka je postajala zame vedno zahtevnejša. Večino časa sem bila na avtopilotu. Delala, kar je bilo treba, ne da bi ob tem kar koli čutila. Popolnoma izpraznjena in otopela. Včasih sem prišla v stik z jezo, ne jezo, z besom. V glavnem na otroka. A potem sem bila jezna nase. Ni mi šlo v račun, kako se lahko jezim, ko pa imam vse. Zdravega otroka, pozornega moža, idealne razmere. Gotovo sem razvajena, sem si mislila. Ne veš, kaj imaš, sem si govorila. Nisem je prepoznala, depresije.

Namesto tega sem se dolgo časa pretvarjala, da je vse v najlepšem redu. To pretvarjanje pred samo seboj in pred drugimi mi je pobralo še tisto malo energije, ki sem jo še imela na voljo. Verjetno bi bilo bolje, če bi si svoje stanje zmogla priznati in še pravi čas ukrepati.«

To je izpoved novopečene mame, ki se je spoprijemala s poporodno depresijo. V Sloveniji vsako leto zaradi hujše depresivnosti ali tesnobe po porodu trpi od 1.800 do 3.600 žensk. Veliko žensk se z različnimi razpoloženjskimi težavami sreča že kmalu po porodu.

Tako imenovano poporodno otožnost (ang. Baby blues), ki običajno nastopi v obdobju od prvega do tretjega tedna po porodu in traja kratek čas, občuti od 50 do 85 % žensk. Običajni simptomi poporodne otožnosti so: nihanje v razpoloženju, depresivnost, jokavost, potrtost, razdražljivost, tesnobnost, slabša zbranost in občutki odvisnosti od drugih.

Ti simptomi do tretjega tedna po porodu običajno izzvenijo. Drugače je ob poporodni depresiji, pri kateri so omenjeni simptomi izraženi v hujši obliki, prav tako trajajo veliko dlje časa.

Kako prepoznati poporodno depresijo in tesnobo

Poporodna depresija običajno nastopi v prvih šestih mesecih po porodu, vendar se lahko pojavi tudi pozneje. Marsikdaj jo je težko prepoznati, saj se njeni znaki pogosto pojavljajo postopoma, neredko je v povezavi z njo prisotno tudi zanikanje.

Poporodno depresijo prepoznamo po pogosti jokavosti, nihanju razpoloženja, razdraženosti, veliki utrujenosti, težavah z zbranostjo, težavah s spanjem, izgubo želje po spolnosti, spremembi teka, negativnih zastrašujočih mislih, občutkih neustreznosti, premlevanju, občutkih brezupa. Poleg tega so pogosto prisotni tudi misli na samomor, občutki jeze, besa, sramu in krivde.

Poporodna depresija se pogosto pojavi skupaj s tesnobo oz. z anksioznostjo. Ko so prevladujoči simptomi depresije, govorimo o poporodni depresiji. Če prevladujejo simptomi anksioznosti, pa gre za poporodno anksiozno motnjo, ki jo prepoznamo po pretirani zaskrbljenosti v tem obdobju.

Med opozorilne znake spadajo:

  • razbijanje srca, preskakovanje srčnega utripa;
  • pritisk ali bolečina v prsih;
  • obremenjenost zaradi neobvladljivih skrbi;
  • strašljive misli o otroku, sebi, partnerju;
  • pogosto premlevanje o zdravstvenem stanju otroka;
  • občutki tesnobe v povezavi s prihodnostjo;
  • neprestano premlevanje in analiziranje;
  • nezmožnost sprostitve;
  • pojavljanje telesnih simptomov, npr. slabost, omotica, zamegljen vid.

Redkeje se v poporodnem obdobju razvije poporodna psihoza. Pogosto je zamenjana za poporodno depresijo, čeprav gre za veliko hujšo obliko bolezni. Najpogostejši znaki poporodne psihoze so: izguba stika z resničnostjo v smislu prividov, prisluhov ali preganjavice, zmedenost, nerazumljiva in zmedena govorica, pretirano dobro razpoloženje, vznemirjenost, pretirano nezaupanje in neutemeljen strah zase ali za otroka. Poporodna psihoza je resno zdravstveno stanje, ki potrebuje nujno in takojšnjo zdravniško pomoč.

Depresija se lahko pojavi že v nosečnosti

Depresija in tesnoba se lahko pojavita že med nosečnostjo. Zadnje raziskave kažejo, da v tem obdobju za simptomi depresije trpi od 9 % do 13 % nosečnic. Veliko žensk svojo spremembo v razpoloženju pripiše nihanju hormonov ali vsakodnevnemu stresu, zato pogosto ne poiščejo pomoči, ko bi bilo to potrebno. Pomemben dejavnik pri tem odigra tudi družba, ki nam na vsakem koraku slika podobo nosečnosti kot najsrečnejšega obdobja v življenju ženske. To je seveda iluzija, saj je ženska prav v tem še posebej ranljivem obdobju doživlja celoten spekter čustev, ne le veselja in zadovoljstva.

Kdaj in zakaj po strokovno pomoč

Veliko žensk čaka predolgo, preden naredi korak k iskanju pomoči. Upajo, da si bodo lahko pomagale same. Tudi okolica marsikdaj pošilja napačna sporočila v smislu, ‘spravi se k sebi in vse bo bolje’. Odlašanje z zdravljenjem pa žal vodi v poslabšanje simptomov in poglabljanje bolezni, kar v poznejši fazi pomeni težje in daljše okrevanje. Nezdravljena depresija v nosečnosti predstavlja visok rizični faktor za depresijo v poporodnem obdobju. Nepravočasno zdravljena depresija v poporodnem obdobju pa ima lahko za žensko, otroka in za celotno družino znatne in trajne posledice. Zato je smiselno, da pomoč poiščemo, takoj ko pri sebi opazimo dlje časa trajajočo (14 dni ali več) spremembo v razpoloženju. Pri preverjanju svojega stanja si lahko pomagate s testom.

Obporodna depresija in obporodna anksioznost sta ob strokovni obravnavi visokoozdravljivi bolezni.

Ali imam poporodno depresijo?

Edinburška lestvica poporodne depresije (EPDS)

Najava dogodka

V aprilu 2019 bo v Ljubljani srečanja začela podporna skupina za mame v poporodnem obdobju. Podporna skupina je oblika pomoči za ženske, ki se v obdobju enega leta po porodu (lahko pa tudi več) znajdejo v psihični stiski, ki se lahko izraža kot kronična utrujenost, pogosta nihanja v razpoloženju, depresivnost, potrtost ali tesnobnost. Podporna skupina pod strokovnim vodstvom ženski v varnem in sprejemajočem okolju nudi razumevanje, spodbudo in tolažbo, kar postopoma pripomore k njenemu okrevanju. Skupina se bo srečevala enkrat tedensko po 90 minut, in sicer devet zaporednih tednov. Za več o skupini in kako se ji priključiti, obiščite www.psihoterapeutica.si

Predstavitev sogovornice

Lija L. Miljavec je specializantka integrativne psihoterapije na inštitutu IPSA in članica mednarodne organizacije za pomoč v obporodnem obdobju Postpartum Support International. V svoji zasebni praksi nudi psihoterapevtsko obravnavo osebam, ki se spoprijemajo z depresivnimi stanji in drugimi razpoloženjskimi težavami. V okviru svojega delovanja v Postpartum Support International nudi ženskam, ki se v nosečnosti ali poporodnem obdobju znajdejo v psihični stiski, brezplačno svetovanje v obsegu ene svetovalne ure. Za naročanje se lahko obrnete na lija@psihoterapeutica.si.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj