Avtor: Andreja Čufar, mag. farm.
Zdravila najpogosteje jemljemo tako, da jih pogoltnemo. Obstajajo pa določene okoliščine, ko tak način jemanja zdravil ni mogoč. V teh primerih zdravila vnašamo v telo tudi na različne druge načine, od katerih je ena najpogostejših t. i. parenteralna aplikacija.
Kaj pomeni parenteralna aplikacija?
V neposrednem prevodu to pomeni, da zdravilo ne gre skozi prebavni sistem, ampak mimo (para enterum). Zdravila, ki jih dajemo parenteralno, v telo najpogosteje vnesemo z injiciranjem ali infundiranjem. Injekcije in infuzije se med seboj ločijo po volumnu, pri čemer so infuzije običajno večje od 100 ml, ne vsebujejo konzervansov in se v primerjavi z injekcijami dajejo v daljšem časovnem intervalu.
Kdaj uporabljamo parenteralno aplikacijo zdravil?
Zdravila dajemo po parentralni poti v primeru:
– ko pacient zaradi narave svoje bolezni ni sposoben požiranja ali ima prizadeto funkcijo prebavnega sistema in se zdravila, aplicirana skozi usta, ne bi absorbirala ali se ne bi absorbirala v zadostni meri;
– ko se zdravilo ne absorbira iz prebavnega trakta zaradi lastnosti samega zdravila ali se v prebavnem traktu razgradi;
– ko je potreben takojšen nastop delovanja zdravila, na primer v urgentnih situacijah;
– ko je potrebno zelo natančno odmerjanje in spremljanje plazemskih koncentracij zdravila;
– ko zdravilo močno draži ali poškoduje sluznico prebavil.
Na kakšen način lahko injiciramo zdravilo?
Glede na mesto injiciranja poznamo podkožno, intravensko in intratekalno pot aplikacije. Tudi v primeru injekcij je zdravilo lahko pripravljeno tako, da se podaljša čas absorpcije z mesta injiciranja na več ur, dni ali celo dlje. Tako se izognemo potrebi po pogostem zbadanju pacienta, kar je eden izmed najbolj motečih dejavnikov.
Podkožna ali subkutana injekcija sega najmanj globoko, saj je pri tem načinu treba z injekcijsko iglo predreti le kožo. Injekcijska raztopina se iztisne v maščobno tkivo tik pod kožo, ki je bogato prepleteno s kapilarami, kar omogoča dobro absorpcijo v sistemski krvni obtok. Nekatere, predvsem večje molekule, preidejo v krvni obtok prek limfatičnega sistema. Ker je ob uporabi primernih igel ali drugih samosprožilnih sistemov invazivni poseg v telo minimalen, obstajajo številna zdravila za podkožno aplikacijo, ki si jih pacienti lahko dajejo sami in za to ne potrebujejo pomoči zdravstvenega osebja. Verjetno najbolj znano zdravilo za podkožno aplikacijo je inzulin, v zadnjem času pa prihaja vse več novih, predvsem bioloških zdravil, ki so namenjena tovrstnemu načinu aplikacije. Pacienti morajo biti pozorni, da menjajo mesto na telesu, kamor injicirajo zdravilo, saj v nasprotnem primeru lahko nastanejo lokalne poškodbe. Prav tako je treba dosledno upoštevati navodila zdravstvenega osebja glede primernih mest za dajanje podkožnih injekcij, saj so posamezni deli telesa različno prekrvavljeni in bi ob izbiri neustreznega mesta lahko prišlo do premajhne ali prevelike količine ali hitrosti pri absorpciji učinkovine. V podkožje se lahko dajejo tudi implantati, ki tvorijo poseben rezervoar učinkovine, iz katerega se ta sprošča počasi in daljše časovno obdobje.
Injekcija v mišico ali intramuskularna injekcija je primerna takrat, kadar je treba aplicirati večji volumen injekcijske raztopine. Mišice ležijo pod kožo in pod maščobnim tkivom, zato je za ta način aplikacije treba uporabiti daljšo injekcijsko iglo, poseg pa je praviloma tudi bolj boleč. Najprimernejše mišice za intramuskularno injiciranje so nadlaktna, stegenska ali zadnjična. Hitrost absorpcije učinkovine po intramuskularni aplikaciji je odvisna od prekrvavljenosti mišice, zato je pomembna tudi temperatura okolice. Intramuskularno injekcijo pacientu običajno daje zdravnik ali medicinska sestra. Le v nekaterih primerih, če so za to posebej usposobljeni, lahko bolniki zdravilo v mišico aplicirajo sami.
Injekcija v veno ali intravenska injekcija se daje v veno in tako doseže neposredno krvni obtok. Pri tem načinu aplikacije je vsa učinkovina takoj na voljo za delovanje, zato je tudi učinek zdravila pri tem načinu dajanja najhitrejši. Raztopino učinkovine lahko apliciramo v enkratnem odmerku v obliki injekcije ali v obliki stalne (kontinuirane) infuzije. V primeru, ko bolnik potrebuje infuzije večkrat ali dlje časa, se v žilo običajno vstavi t. i. intravenski kanal ‒ kanilo, ki se pritrdi in ostane v žili več ur ali celo dni in prek katerega se lahko daje infuzijo večkrat ali kontinuirano. Če infuzija teče v telo pod vplivom gravitacije, je treba steklenico z infuzijsko raztopino namestiti dovolj visoko, da tekočina teče v žilo s primerno hitrostjo. Vse pogosteje pa se v ta namen uporabljajo posebne črpalke, ki s predpisano hitrostjo dovajajo zdravilo v žilo. Intravensko dajemo zdravila takrat, ko je treba doseči terapevtski učinek takoj oz. v čim krajšem času, to je v primeru urgentnih stanj. Poleg tega je intravenski način dajanja primeren za aplikacijo dražečih učinkovin, ki bi v primeru podkožne ali intramuskularne injekcije povzročile poškodbe tkiva. Tak primer so na primer citostatična zdravila in večina antibiotikov. Intravensko aplikacijo zdravila izvajata zdravnik ali medicinska sestra. Izjemoma si lahko nekatera zdravila za intravensko aplikacijo s pomočjo posebne črpalke pacienti dajejo sami, če so za to posebej usposobljeni in so pod stalnim nadzorom zdravnika.
Kadar smo v bolnišnici, obstaja velika verjetnost, da bomo določena zdravila prejeli tudi po parenteralni poti. Zavedati se moramo, da je ta način dajanja zdravil povezan z mnogo večjim tveganjem kot v primeru peroralno apliciranih zdravil. Tveganje je lahko povezano z napačnim odmerjanjem, zaradi invazivnega posega v telo pa je večje tudi tveganje za okužbe. Zato je pomembno, da v času priprave in aplikacije zdravila medicinske sestre ne motimo z dodatnimi vprašanji ali zahtevami, saj se s tem poveča tveganje za napake. Po drugi strani pa je prav tako pomembno, da sodelujemo pri zdravljenju, upoštevamo navodila zdravnika in medicinske sestre, opazujemo svoje telo in v primeru kakršnihkoli težav ali suma takoj opozorimo zdravnika ali medicinsko sestro. Tako bomo pomembno prispevali k svoji varnosti in h kakovosti zdravstvene obravnave, za katero si prizadevajo zdravstveni delavci, ki skrbijo za nas.
