Avtor: Mojca Koprivnikar
… pravi Zvezdana Mlakar, igralka in voditeljica, ki je v življenju izkusila marsikatero bridkost. A prav neizmerna ljubezen do življenja ji je pomagala v najtežjih časih. Danes uživa kot še nikoli do zdaj in dela tisto, v čemer zares uživa.
Glede menopavze pa pove, da se o tem življenjskem obdobju ženske govori preveč slabih stvari, sama pa jo izkuša kot pozitivno spremembo in jo doživlja kot »drugo mladost«, kakor menopavzo imenujejo tudi na Vzhodu.
»Igralci običajno radi delamo težke vloge, ki od nas zahtevajo globoko analizo in iskanje skupnih točk med vlogo in teboj. Šele ko lik zares razumeš, ga lahko tudi igraš oz. pripoveduješ kot svojo resnico. Zato so na odru najboljše videti tisti igralci, pri katerih sploh ne opazimo, da igrajo. In tu se začne tisto, čemur pravimo ustvarjalnost oz. umetnost. Sama pa besedo umetnost uporabljam zelo ponižno.«
Ali menite, da pravi teater zaradi rastočih komercialnih produkcij izginja?
»Mislim, da ja. V pravem teatru se igra odvija zelo poglobljeno in zahteva svoj čas. Pri komercialnih produkcijah pa se vse dela hitro, manj časa je za vaje, ponavljanje, preučevanje vloge; tako igralski poklic žal res izgublja svojo globino. Tako seveda izginja tudi prava kakovost in zato tu tudi ni mogoče nič več govoriti o pravi kreaciji, ki bi zaznamovala generacije oz. pustila sled in spomin. Pravi teater je sad trdega dela, izkušenj, obvladovanja tehnike ter čustvene inteligence in energije igralca. Menim, da bi morala za tak teater in ohranjanje skrbeti tudi država.«
Odigrali ste številne vloge. Kako jih obvladujete, se prilagajate in se učite vse, kar vloge od vas zahtevajo?
»Ljudje me največkrat sprašujejo, kako se lahko tako na hitro naučim celotno besedilo. To je samo osnova in igralci smo trenirani, da se ga naučimo. Tako kot so kuharji naučeni, da hitro režejo čebulo, tako smo mi, da se naučimo posamezno besedilo. Pri preučevanju vloge pa ne gre samo za obvladovanje besedila, ampak gre najbolj za to, da razumeš energijo lika in vse, kar ta človek doživlja. Gre torej za psihologijo. Najboljše uspejo tiste vloge, v katerih najdeš sebe. To pomeni, da moramo igralci tudi v svoje globine, svoj čustveni spomin. Besedila tako ponavljamo tudi 50-krat, če je treba. Spominjam se, ko smo nekoč delali s tujim režiserjem in je od nas zahteval, da 3-minutni prizor ponovimo stokrat. To so res skrajne situacije, ko imaš občutek, da ne boš zdržal. Takrat vsi obrambni mehanizmi popustijo in zato se v takšnem trenutku lahko zgodijo čudeži in lahko kot igralec vstopiš v neko drugo dimenzijo lika, ki ga igraš. Prek igre sem spoznala, kak čudež je človek sam in človeško telo ter kako je vse povezano med seboj. Naše telo si vse zapomni. Zapomni si besede ter celoten ustroj naučenih besed in občutkov. Zato se ne more zgoditi, da bi igralci pozabili besedilo, ker ga imamo v sebi, v telesu.«
Ali se vam kljub vsemu kdaj pred nastopom zgodi tudi kak »black out«?
»Ja, seveda se zgodi. Mislim, da občasno kar vsakemu igralcu, ko tik pred nastopom nič več ne veš, kje si (smeh). To je seveda povezano s strahom. Morda ima igralec strahospoštovanje do kakšne osebe, ki je povezana z igro, in se boji, da ne bo naredil vse, kot ta oseba želi (npr. režiser). Težko je, če si z režiserjem kot človekom nista blizu. Takrat te lahko postane strah in zato ne deluješ, kot bi lahko. Ustvarjalne sile v tebi se preprosto zaprejo.«
Zadnje čase vas veliko spremljamo v medijih tudi na področju alternativne medicine, nove veje psihologije, tudi ezoterike. Kdaj ste začutili zanimanje za tovrstne tematike?
»Zelo spontano se je to zgodilo, ko so me povabili v oddajo Dobro jutro, v kateri sem vodila rubriko na to temo. Ljudje, gledalci, so jo vzljubili in zato se je nadaljevala. Odločila sem se, da te teme še v drugih oblikah širim med ljudi. Izjemno rada se pogovarjam z ljudmi. Rada se pogovarjam o življenju. Sem izjemno odprta v tej smeri in tako so tudi k meni začele prihajati različne knjige o tovrstni tematiki in drugačna znanja ter ljudje, ki se s tem ukvarjajo tudi strokovno.«
Foto: komedija Sladoled, Zvezdana Mlakar in Iva Kranjc Bagola
Tudi sami ste šli v življenju čez marsikatero bridko in težko preizkušnjo. Kako jo jih premagali? Tudi s pomočjo alternative?
»Mene je še vedno z dna povlekla ljubezen do življenja. In zdi se mi pomembno, da si v težkih trenutkih zares iskren sam s seboj ter da se spoprimeš s tistim, kar se ti dogaja. Sicer nisem zagovornica tega, da nekdo hodi od enega do drugega terapevta po pomoč. Osebni življenjski preboji se pogostokrat zgodijo, ko smo najbolj nesrečni in na dnu. Takrat naši obrambni mehanizmi popustijo in pride do spremembe. Treba je tudi razumeti, da problemi niso nekje zunaj nas; so v nas in le mi smo tisti, ki lahko spreminjamo življenje. Šele takrat se lahko začnejo dogajati lepe stvari. Pomembne so naše misli: če nekaj razmišljam, bo moje celotno telo temu sledilo.«
Govorite o telesnem spominu, o katerem ste prej pripovedovali?
»Ja, jaz močno verjamem v to, da se lahko tudi sama pozdravim. To, o čemer razmišljam, se mi dogaja. Telo sledi in moje celice bodo mislile enako, kot razmišljam jaz.«
Katere misli oz. kaj vas je v življenju najbolj reševalo iz krize?
»Ljubezen do življenja samega. To so zelo drobne stvari. Neizmerno uživam v malenkostih: ko se kopam v morju, ko sije sonce, ko delam na vrtu z zemljo. Ozrem se v zvezdnato nebo in takrat si rečem: »Zvezdana, tukaj si samo kratek čas, en hip, in res ne bodi nesrečna ali slabe volje.« Pri vsem tem čutim, kako polna sem ljubezni. Prav cela sem zadovoljna. Zdi se mi tudi, da nikoli nisem poznala tiste prave jeze in zamere. Saj se ujezim tisti hip, povem, kar čutim, in potem to izgine. Nisem jezna, užaljena v nedogled. Dolgo časa sem mislila, da sem zaradi tega brez hrbtenice, vendar vedno vidim dobro v človeku. Vidim tudi slabo, vendar me tisto ne zanima; vedno iščem dobro. Težke situacije in noži v hrbet me zato ne uničijo. Doživim udarec, potegnem nož ven in grem naprej (smeh). Potem se veselim življenja in čutim hvaležnost do majhnih in preprostih stvari. Rada imam življenje.«
Iz vseh vaših življenjskih in drugih preizkušenj ter vsega znanja, modrosti, ki jih imate – kaj bi rekli, da je bistveno za občutenje sreče?
»Zvestoba samemu sebi. Poznavanje samega sebe. Sprejemanje samega sebe. Prevzemanje odgovornosti za stvari, ki nam niso všeč, in njihovo spreminjanje. Živeti skladno s svojo resnico in pri tem nobenemu škodovati. Biti pristen. Šele tako si lahko uglašen sam s seboj in zadovoljen.«
Foto: Manca Birk za Teenlifting Ljubljana
Kljub letom ste še vedno izjemno aktivna ženska. Celo vedno bolj. Zdi se, da imate neizmerno voljo do življenja in ustvarjanja. Vas spremembe, ki jih prinašajo leta pa tudi menopavza, nič ne ustavljajo?
»Včasih sem hitreje in bolj utrujena kot nekoč, a se ne ukvarjam veliko s tem. Uležem se in malo počivam, potem pa naprej. Zaradi menopavze nisem imela veliko telesnih sprememb in težav. To obdobje me je skrbelo bolj zaradi vsega, kar sem slišala in prebrala od drugih, ki so to že doživeli. Veliko je bilo slabih stvari, od tega, da se ženska povsem »posuši«, pa do tega, da je zanjo takrat konec življenja. Potem sem prebrala knjigo Žensko telo, ženska modrost in z njo dobila drugačen pogled na menopavzo. V knjigi je čudovito opisana menopavza kot »fenomenalno« življenjsko obdobje za žensko. Življenjski sokovi s hormoni zares upadajo in organi res delujejo slabše, a hkrati s tem se ženski odpre popolnoma nova dimenzija življenja. Z njo sem doživela velik osebni preobrat in vse te spremembe sem videla kot pozitivne. Spremenilo se je tudi to, da sem bila prej bolj osredinjena na dom in skrb za družino, potem pa sem se kar naenkrat široko odprla vsemu svetu. Začela sem poslušati samo sebe, začela sem delati stvari, katerim sem se pred tem odpovedovala, predvsem zaradi drugih (družine), in še veliko drugih stvari se je spremenilo in vse so bile zame pozitivne.«
Je torej strah pred menopavzo odveč?
»Zanimivo je, da na Vzhodu menopavzo imenujejo druga mladost, saj se ženska v tem obdobju lahko začne končno ukvarjati s stvarmi, o katerih je sanjala vse življenje in jih do zdaj ni mogla uresničiti. Več imaš tudi izkušenj in zato te je precej manj strah. Za notranje, telesne spremembe pa obstajajo druga pomagala, npr. bioidentični hormoni pa zdrava hrana in gibanje, sproščanje. Želja po večni mladosti je nerealna, zato je dobro sprejeti menopavzo kot priložnost, saj se ji ne moremo izogniti v nobenem primeru (smeh).«