Debelost je eden od največjih izzivov javnega zdravstva, strategije, s katerimi se slednje spopada z njim, pa doslej niso prenesle uspeha. Debelost je sicer vpletena v mnoge kronične bolezni, vključno z artritisom, sladkorno boleznijo tip 2 (ki lahko vodi v amputacijo okončin, odpovedjo ledvic, slepoto in je tesno povezana z boleznimi srca in ožilja) in rakom.
Znanstveno dokazano je, da je debelost neposredno vpletena v najmanj 11 vrst raka.
Zakaj se torej redimo in zakaj je, ko se salo enkrat nabere, tako težko shujšati? Ter predvsem – katere oblike vadbe najbolj pripomorejo k temu, da odvečni kilogrami hitreje kopnijo?
Debelost je kompleksna bolezen, zdravljenje traja 7 let
Prekomerna telesna teža ni zgolj velik javno zdravstveni problem, pač pa je tudi zelo donosen posel. Dandanes debelost velja za bolezen, katere zdravljenje traja v povprečju sedem let, uspešno pa je zgolj z dolgoročno spremembo življenjskega sloga. Dvojno slepe raziskave na temo debelosti in hujšanja – ter njunega vpliva na telesno in duševno zbolevanje, se množijo in prinašajo nova spoznanja. Dokazujejo, da gre pri debelosti za kompleksne presnovne, genetske, psihološke in okoljske dejavnike.
Vse več je dokazov, kako pomembno vlogo pri debelosti igra črevesna mikrobiota.
Vsak dan na dieti četrtina odraslih
Za začetek velja (znova) izpostaviti: maščevje pri zdravih ljudeh se začne kopičiti, ko v telo s hrano in pijačo vnesem več energije, kot jo z vsakodnevnimi aktivnostmi potrošimo. Če presežka ni, kilogrami ne gredo gor, ne glede na vse ostale dejavnike. Debelost je bolezen sodobnega razvitega sveta (predvsem) zaradi spremenjenega življenjskega stila in je zelo povezana s socialnim statusom in čustvi. Statistika kaže, da je v EU vsak dan na dieti z namenom hujšanja četrtina odraslih.
Genetika in učinkovitost vadbe
Raziskovalci iz tajvanske univerze – vemo, da debelost med ljudmi azijskega porekla narašča hitreje, so se lotili zahtevnega izziva: katere oblike vadbe so najbolj učinkovite pri ljudeh, ki so gensko nagnjeni k debelosti. Ugotovitve so pred enim tednom (1. avgusta 2019) objavili v strokovni reviji PLOS Genetics.
»Zmagata« tek in hoja v hrib
V raziskavo so zajeli več kot 18 tisoč ljudi v starosti od 30 do 70 let ter ugotovili, da je vsakodnevni tek pri tistih z geni za debelost najboljša oblika vadbe. Za podobno učinkovite so se izkazali tudi hoja v hrib, plezanje, hitra hoja (s hitrostjo od 7 do 9 kilometrov na uro) ter dlje trajajoča joga (zahtevnejše vaje). Omenjene aktivnosti so trajale v povprečju 45 min na dan. Raztezne vaje in vaje za moč – ki so sicer izjemno pomembne za ohranjanje zdravja, niso imele opaznega vpliva.
Predhodne raziskave so potrdile tudi korist kolesarjenja v hrib.
Celostno preučevanje posameznih oblik vadbe
Raziskava je pomembna tudi zato, ker je ena od prvih, ki je pri ljudeh, gensko nagnjenih k debelosti, celostno preučila vpliv posameznih oblik vadbe. Torej ne zgolj na znižanje ITM, pač pa tudi spremembo v odstotku telesne maščobe in vplivu na trebušno debelost. Večina dosedanjih raziskav na to temo se je osredotočala na ITM, mnoge od njih so potekale na majhnih vzorcih (10 do 20 ljudi).
