Črevesna mikrobiota in probiotiki pri otrocih

Zelo težko je opredeliti, kaj je zdrava mikrobiota. Tudi zdravi ljudje imajo lahko zelo različno sestavo mikrobiote. Vemo pa, da določene spremembe v njeni sestavi lahko pomenijo večjo nagnjenost k razvoju nekaterih bolezni. Stanje, ko je normalno ravnovesje v mikrobioti porušeno, imenujemo disbioza, za uvod pove prof. dr. Orel.

Ali je črevesna mikrobiota pri otrocih enako pomembna kot pri odraslih?

»Absolutno. Črevesne bakterije vplivajo na celo vrsto življenjskih procesov. Danes sestavo in delovanje črevesne mikrobiote povezujemo ne samo s črevesnim zdravjem in prebavo, ampak tudi z razvojem in delovanjem imunskega sistema. Ne samo na lokalni, ampak tudi na sistemski ravni.

Mikrobi v črevesu vplivajo tudi na presnovno regulacijo v telesu.

Neposredno komunicirajo s celicami črevesnega živčnega sistema in prek njih ter s tvorbo presnovkov, ki so lahko surovina za tvorbo različnih živčnih prenašalcev, vplivajo tudi na delovanje osrednjega živčnega sistema. Bakterijska mikrobiota torej komunicira z vsemi telesnimi sistemi in je izjemno pomembna. Nekateri celo menijo, da bi jo lahko obravnavali kot organ.«

Kako poteka razvoj črevesne mikrobiote?

Do pred nekaj leti je veljalo, da se poselitev črevesa z bakterijami začne ob rojstvu. Danes vemo, da se to verjetno začne dogajati že med razvojem ploda. Bakterije prehajajo v črevo ploda iz posteljice, popkovine, amnijske tekočine … in mogoče vplivajo na njegove razvijajoče se sisteme: živčevje, imunski sistem itn. Otrok ima ob rojstvu že veliko zrelih imunskih celic.

V našem telesu živi več mikrobov, kot pa imamo lastnih celic. Samo v skupini bakterije in sorodni mikroorganizmi gre za več tisoč različnih sevov. Mikrobioto sestavljajo tudi virusi, o katerih vemo bistveno manj kot o bakterijah, pa tudi praživali in glive. Črevesne bakterije nerazgrajeno in neabsorbirano hrano predelujejo in pri tem izdelujejo vrsto različnih snovi. Del jih črevo ponovno absorbira in jih porabimo. Ljudje se med seboj po tem, kolikšen del slabo prebavljene hrane bakterije predelajo na ta način, zelo razlikujemo. Iz enakega energijskega vnosa in enakih sestavin bo nekdo dobil več energije, nekdo pa manj.

Sledi primarna kolonizacija črevesa (naselitev z mikroorganizmi), pri kateri pomembno vlogo igra porod. Med vaginalnim porodom otrok pride v stik z bakterijami iz materine nožnice. Ugodni dejavniki primarnega razvoja črevesne mikrobiote so normalna nosečnost zdrave matere, vaginalni porod, dojenje in dovolj čisto (ne pa sterilno) življenjsko okolje.

Ko otrok začne uživati mešano hrano, se raznolikost mikrobiote izjemno poveča.

Nanjo vplivajo tudi drugi dejavniki iz okolja: stiki z drugimi, higiena itn. Pri od treh do petih letih starosti se črevesna mikrobiota stabilizira in ostaja do starosti dolgoročno stabilna. Kratkoročno so sicer iz dneva v dan nihanja, odvisno od hrane, splošnega stanja (zdravja, bolezni), okolja, načina življenja.«

Kakšno škodo črevesni mikrobioti povzroči jemanje antibiotikov?

»Normalna črevesna mikrobiota pri zdravljenju z antibiotiki (zlasti s širokospektralnimi) utrpi zelo hudo škodo. Bolj zgodaj v otroštvu, kot se to zgodi, bolj daljnosežne so lahko posledice. Raziskave kažejo, da velika uporaba antibiotikov v prvih letih življenja korelira z vrsto kroničnih težav pozneje v življenju: od metaboličnih bolezni do nenormalnega delovanja imunskega sistema (alergije, avtoimune bolezni …).«

Ali vseeno lahko kako ukrepamo?

»Uporabe antibiotikov pri otroku ne moremo preprečiti. Ali lahko zmanjšamo škodo na črevesni mikrobioti, ki ob tem nastane? Lahko, če mu hkrati z antibiotiki dajemo še ustrezne probiotike. Tudi takrat, ko drugi pogoji mikrobiote niso optimalni, jih lahko poskušamo z uporabo probiotikov in prebiotikov (prebiotiki so hrana – večinoma gre za olisaharide, ki selektivno spodbuja rast koristnih skupin bakterij v črevesu) izboljšati.«

V katerih primerih je še indicirana uporaba probitoikov?

»Tipični tak primer je infekcijska driska. Načelno sicer mine sama. Tisto, kar moramo zagotoviti, je dobra rehidracija in nadomeščanje elektrolitov. Vemo pa, da pri infekcijski driski pomembno vlogo igra mikrobiota. Če nanjo vplivamo z nekaterimi probiotiki – govorim o zelo specifičnih sevih –, signifikantno skrajšamo trajanje in ublažimo potek infekcijske driske.

Ena izmed funkcionalnih težav, pri kateri imajo probiotiki dokazano uspešnost, so kolike dojenčkov.

Dojenčki, ki dobivajo določene probiotike, imajo v povprečju bistveno manj kolik kot tisti, ki jih ne dobivajo. Probiotiki kot skupina tudi dokazano zmanjšujejo večino težav pri sindromu razdražljivega črevesja. Gre za problem, ki ga ima zelo veliko ljudi v vseh starostnih obdobjih, vključno z otroštvom, vendar je pomembno izbrati pravi sev ali kombinacijo sevov za pravi namen.«

O katerih sevih govoriva?

»Zadeva je precej zapletena. Univerzalno učinkovitega probiotika ni. Imamo pa dokaze, da so pri določeni specifični indikaciji (težavi) določeni sevi učinkoviti, drugi pa ne. Za to, da lahko trdimo, da je neki sev učinkovit, mora to dokazati več neodvisnih, kakovostnih kontroliranih raziskav. Na podlagi tega potem skupine strokovnjakov izdelamo mednarodne smernice, katere probiotike naj se za kaj uporablja. Dobra primera sta npr. znani sev Lactobacillus reuteri za kolike dojenčkov in Lactobacilus rhamnosus GG za akutno drisko in preprečevanje driske ob jemanju antibiotikov.«

Kaj pa probiotiki kot preventiva?

»Veliko študij kaže koristi zgodnje uporabe določenih probiotikov v obdobju nosečnosti in dojenja. Pri majhnih otrocih lahko dolgoročno vplivajo na različne razvijajoče se sisteme, predvsem na imunskega. Študije so pokazale, da so imeli otroci, ki so dobivali določene probiotike ali prebiotike, v poznejših letih manj alergij in boljšo odpornost, vendar tukaj ne moremo govoriti o taki stopnji dokazljivosti, kot je pri uporabi probiotikov za preprečevanje in zdravljenje driske ali zmanjševanje kolik.«

Veliko raziskav je dalo pozitivne rezultate, kakšna pa tudi ni pokazala velike koristi.

Kaj delajo starši narobe in kaj bi morali še vedeti?

»Najpomembnejše je, da razumejo, da je za določeno indikacijo treba uporabiti pravi probiotik in da ni vsak probiotik primeren za vse. Podobno kot ne poznamo zdravila, ki bi hkrati zdravilo različne bolezni, tudi ne moremo z enim in istim probiotikom uspešno lajšati driske in obenem vplivati na imunski sistem ali izboljšati delovanje možganov. Treba je vedeti, kdaj in kaj izbrati ter kako uporabiti. Pomembno področje, na katero morajo biti pozorni, je kakovost proizvajalca.«

Probiotiki se med seboj zelo razlikujejo; nekateri so kakovostni, drugi pa ne.

Na kaj morajo biti torej pozorni?

»Prvič, da so v probiotičnem preparatu natanko tisti bakterijski sevi, ki so navedeni na embalaži. V preparatih slabe kakovosti je zelo pogosto nekaj povsem drugega, lahko vsebujejo celo patogene mikroorganizme. Drugič, zagotovljena mora biti stabilnost probiotika: da je v njem dovolj živih bakterij in da te ostanejo žive v dovolj velikem številu vse do konca roka uporabnosti probiotika. Proizvajalec mora tudi poskrbeti, da se bakterije ne bodo uničile na poti skozi želodec. To pomeni, da morajo biti odporne na želodčno kislino in prebavne encime ali pa – kar je pogostejše – »zapakirane« tako, da se aktivirajo v črevesu.«

Kakovost probiotikov

Ena stvar je izbrati pravi sev ali kombinacijo sevov za pravi namen. Nekaj drugega pa se je zavedati, da je pri nekaterih proizvajalcih probiotikov zagotavljanje kakovosti urejeno, pri drugih pa ne. In prav temu področju sva se s sogovornikom posebej posvetila. Na trgu so namreč številni probiotični preparati, od katerih jih je resnično kakovostna le peščica. V čem se torej dober probiotik razlikuje od slabega in zakaj se je temu bolj izogniti? Prof. dr. Rok Orel poudarja najpomembnejša dejstva.

1. Izvor bakterij

Izvor bakterij v probiotiku je zelo pomemben. Kakovostni proizvajalci probiotikov skrbijo, da so bakterije, ki se nahajajo v končnem preparatu, izhajajo in matičnih bakterij v banki in imajo njim identičen DNK. Manj resni proizvajalci pa za to ne skrbijo. Pri kakovostnih probiotikih poznamo vse gene in kompletni profil njihove presnove. Če imajo bakterije gene za rezsitenco na antibiotike na plazmidu, jih ne uporabljamo.

2. Mutacije bakterij

Pri nekakovostnih proizvajalcih se lahko zgodi, da imajo matične bakterije čez veliko generacij drugačno gensko sestavo, kot so jo imele bakterije iz banke. Tiste torej, na katerih so bile opravljene študije, ki so dokazale določeno delovanje. V skrajni fazi lahko pridemo do nečesa, kar je po imenu isto, genetsko in funkcionalno pa je nekaj povsem drugega.

3. Stabilnost probiotika

Proizvajalec probiotika mora tudi točno vedeti, koliko časa lahko v obliki, kot jo ima, dokazano vzdržuje dovolj veliko količino živih mikroorganizmov. Najboljši proizvajalci probiotikov to zagotavljajo za celotno obdobje trajanja. Probiotične bakterije so lahko tudi v jogurtu ali drugi hrani, vendar je stabilnost bistveno manjša kot pri probiotiku, ki vsebuje bakterije v mirujoči, speči obliki. Aktiviramo jih neposredno pred zaužitjem, in ker so v mirujoči obliki, imajo tudi daljši rok trajanja.