Epidemiološki podatki kažejo, da ima sindrom razdražljivega črevesa 10 do 15 odstotkov populacije, pogostejši je pri ženskah, pri osebah, mlajših od 50 let ter pri tistih z nižjim socialnim in ekonomskim statusom. Dvakrat pogosteje se pojavlja pri sorodnikih v prvem kolenu. Zelo velik dejavnik tveganja predstavlja akutni gastroenteritis (še posebej, če gre za okužbo z bakterijo Campylobacter jejuni oziroma Escherio coli): ti ljudje za sindromom razdražljivega črevesa zbolevajo štirikrat pogosteje. Na zaznavanje simptomov pomembno vplivajo stres, razpoloženje ter psihološki mehanizmi.
Značilne bolečine v trebuhu, pogosti tudi izven-črevesni simptomi
Značilni simptomi sindroma razdražljivega črevesa so bolečine v trebuhu, ki so povezane s spremembami v pogostosti odvajanja in/ali konsistenci blata. Diagnostična merila so osredotočena na simptome prebavil, čeprav so pri bolnikih pogosti tudi izven-črevesni simptom, kot so motnje temporomandibularnega sklepa, kronična bolečina v medenici, tenzijski glavobol, fibromialgija, vnetja sečil, sindrom kronične utrujenosti, bolečina v prsih, anksioznost, duševne bolezni, in tudi endometrioza. Ima jih približno polovica bolnikov, pogostejši so, kot že omenjeno, pri ženskah, je pojasnil prof. dr. Borut Štabuc.
V nadaljevanju je razložil, da vzroki za sindrom razdražljivega črevesa niso povsem raziskani in da gre verjetno za kombinacijo genetske nagnjenosti, ki skupaj s psihološkimi in okoljskimi dejavniki ter okužbami prebavil sprožijo spremembe v črevesnem živčnem sistemu in osi črevo-možgani. Pride do periferne in centralne senzibilizacije, ki vodi v povečano zaznavo signalov iz črevesa. Študije možganskih odzivov bolnikov so pokazale povečano aktivnost v delih možganov, ki so vpleteni v endogeno bolečinsko modulacijo in čustveno vzburjenje (anteriorni cingulatni korteks in amigdala) ter zmanjšano možgansko aktivnost v tistih delih prefrontalnega korteksa, ki so vključeni v kognitivno modulacijo. Pomembno vlogo pri sindromu razdražljivega črevesa ima disbioza črevesne mikrobiote.
Diagnostična merila: ROMA IV
Za diagnosticiranje je pomembna natančna anamneza in klinična ocena bolnika. Uporabljamo kriterije ROMA IV in v primeru alarmantnih znakov tudi dodatne laboratorijske (kompletna krvna slika, C-reaktivni protein, serološki testi za celiakijo, fekalni kalprotektin) in slikovne preiskave. Kolonoskopijo odsvetujemo pri bolnikih z značilnimi simptomi sindroma razdražljivega črevesa, ki so mlajši od 50 let. Je pa kolonoskopija ključna preiskava pri bolnikih, pri katerih so se simptomi prvič pojavili po 50.letu starosti, pri sumu na kronično vnetno črevesno bolezen in ob prisotnosti alarmantnih znakov, je še pojasnil prof. dr. Borut Štabuc, in predstavil diagnostična merila ROMA IV.
To so: trebušne bolečine vsaj en dan v tednu v zadnjih 3 mesecih in vsaj dvoje od naslednjega: bolečine pri odvajanju blata, spremenjena pogostost odvajanja blata (manj kot 3 iztrebljanja na teden ali več kot 3 na dan), spremenjena konsistenca blata. Drugi simptomi so napenjanje pri odvajanju blata, nujni pozivi na blato, občutek nepopolnega iztrebljanja, odvajanje sluzi. Bolnike z blagimi simptomi razdražljivega črevesa običajno obravnavamo na primarnem zdravstvenem nivoju (osebni zdravnik). Gre za skupino bolnikov, pri katerih kakovost življenja ni bistveno zmanjšana. Bolnike s srednje hudimi simptomi obravnavamo na sekundarnem nivoju, bolnike s hudimi simptomi (ki jih je po ocenah med 3 in 5 %), pa na terciarnem nivoju.
Zdravljenje sindroma razdražljivega črevesa
Zdravljenje sindroma razdražljivega črevesa je odvisno do tipa bolezni in intenzivnosti simptomov. Na voljo je farmakološko in nefarmakološko zdravljenje. Slednje zajema spremembo življenjskega sloga (telesna aktivnost, dovolj spanja, obvladovanje stresa, uravnotežena in po potrebi modificirana prehrana), fitoterapija, psihološke terapije (vedenjsko-kognitivna terapija, hipnoterapija, tehnike za obvladovanje stresa, učenje čustvenega izražanja…).
Farmakološko zdravljenje je odvisno od tega, ali simptomi vključujejo drisko (IBS-D) ali zaprtje (IBS-C) ali pa gre za mešani tip (IBS-M).
Pri tipu IBS-C se kot prvi izbor zdravljenja uporabljajo učinkovine, ki povečajo volumen blata: indijski trpotec, metilceluloza, kalcijev polikarbofil, koruzna vlakna. Osmozni laksativi (npr. polietilen glikol ali mineralne vode z večjo vsebnostjo magnezija) ugodno vplivajo na konsistenco blata, število odvajanj, napenjanje ob odvajanju blata. Zdravila, ki so na razpolago tej skupini bolnikov, so tudi lubprosten, linaklotid, tenapanor, tegaserod.
Za farmakološko zdravljenje IBS-D se uporabljajo agonist opioidnih receptorjev loperamid, mešani agonist mi in kapa receptorjev eluksadolin, antibiotik rifaksimin. Tudi selektivni antagonisti 5-HT3 (alosteron, ondansteron, ramosteron) so se izkazali kot uporabni pri obvladovanju bolečine, fekalni urgenci, pogostosti pozivov na blato predvsem pri ženska s hudo obliko IBS-D.
Za mešani tip (IBS-M) Evropsko združenje za gastroenterologijo priporoča uporabo probiotikov (bifidobakterij). Za lajšanje težav teh bolnikov so na voljo tudi spazmolitiki (mebeverin, alverin, papaverin, pinaverin, olje poprove mete), ki povzročijo relaksacijo gladkih mišic črevesa. Centralni nevromodulatorji, triciklični antidepresivi (TCA) in v manjši meri selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI) delujejo tako v možganih kot v črevesu in pomembno zmanjšajo simptome.
Vpliv diet na simptome razdražljivega črevesa
Eliminacijske diete le redko dolgoročno izboljšajo simptome razdražljivega črevesa. So pa študije potrdile koristnost vodotopnih vlaknin pri posameznih tipih sindroma razdražljivega črevesa. Meta analiza 7 randomiziranih študij je potrdila korist FODMAP diete: simptomi so se izboljšali pri vsakem petem bolniku. FODMAP dieta je prehrana z omejenim vnosom fermentabilnih oligosaharidov, disaharidov, monosaharidov in polihidroksi alkoholov. Dieta brez glutena je učinkovita le pri bolnikih, ki so pozitivni za HLA-DQ2/8. Izločitvene diete na podlagi testiranja protiteles se ne priporoča, saj ni čvrstih dokazov o njeni učinkovitosti.
Pomembni poudarki:
Poleg sindroma razdražljivega črevesa med funkcionalne motnje prebavil uvrščamo tudi funkcionalno zaprtje, funkcionalno drisko, funkcionalno napihnjenost, neopredeljeno funkcionalno bolezen črevesa in z opioidi povzročeno zaprtje.
Skoraj polovica vseh bolezni prebavil odpade na funkcionalne bolezni prebavil, ki jih glede na nova spoznanja o njihovih molekularnih in biokemičnih mehanizmih uvrščamo med organske bolezni.
Pri 12 do 38 % bolnikov s sindromom razdražljivega črevesa pride do izginotja simptomov.
Stres na simptome razdražljivega črevesa vpliva preko hormonske osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza. Njena aktivacija povzroči spremembe v avtonomnem živčevju, centralni senzitaciji ter imunskem odzivu.
Alarmantni znaki pri sindromu razdražljivega črevesa, ki zahtevajo dodatno laboratorijsko, slikovno in endoskopsko diagnostiko, so: hemohezija, anemija zaradi pomanjkanja železa, nočni simptomi, začetek simptomov po 50.letu starosti, sum na celiakijo ali kronično vnetno črevesno bolezen, družinska anamneza raka debelega črevesa in danke.
Do 60 % bolnikov s sindromom razdražljivega črevesa ima dokazano znižan prag za zaznavanje mehanskih in kemičnih visceralnih dražljajev.
Glede na simptome, ki spremljajo kronično bolečino v trebuhu v zadnjih 3 mesecih, razlikujemo 4 tipe sindroma razdražljivega črevesa: tip s prevladujočim zaprtjem (IBS-C), tip s prevladujočo drisko (IBS-D), tip z mešanim odvajanje (IBS-M), neopredeljen tip (IBS-U) .
