Abdominalna napihnjenost je zelo pogosto stanje, ki je lahko samostojna motnja ali pa je pridružena drugim motnjam na osi črevo-možgani, je pojasnila. V veliki populacijski študiji Rome Foundation Global Study, v katero so zajeli 73 tisoč odraslih iz 33 držav, je kar 18 % sodelujočih poročalo o napihovanju. Podrobnejša analiza je pokazala, da je abdominalna napihnjenost najpogosteje pridružena funkcionalnim gastrointestinalnim motnjam (prevalenca 50 %), medtem ko je kot samostojna entiteta bistveno redkejša (prevalenca 3,5 %).
Organska ali funkcionalna motnja
V nadaljevanju je predavateljica pojasnila, da gre pri abdominalni napihnjenosti lahko za organsko bolezen ali funkcionalno motnjo. Med organske vzroke štejemo gastroparezo, patološke bakterije v tankem črevesu, intolerance (laktozna, fruktozna itd.), pankreatična eksokrina insuficienca, kirurški posegi, na primer bariatrične operacije, rak prebavil ali rodil, motnje delovanja ščitnice (hipotiroidizem), debelost, ascitesi, divertikuloza tankega črevesa, kronična intestinalna psevdoobstrukcija. Funkcionalne motnje, ki jih spremlja napihnjenost v trebuhu, so sindrom razdražljivega črevesa, zaprtje, disfunkcija mišic medeničnega dna, funkcionalna dispepsija, funkcionalno napenjanje. Funkcionalna napihnjenost je pogostejša od napihnjenosti zaradi organskih vzrokov, kot so rak, gastropareza ali prehranske intolerance. Velik delež bolnikov, ki trpijo zaradi napihnjenosti, ima funkcionalne bolezni, kot so funkcionalna dispepsija, sindrom razdražljivega črevesja ali funkcionalno zaprtje.
Hrana kot sprožilni dejavnik
Hrana lahko vpliva na napihnjenost na več načinov: fermentacija ogljikovih hidratov (FODMAPs) povzroča povečano produkcijo plinov, maščobe upočasnijo praznjenje želodca, tudi preobčutljivost na določena živila (laktoza, fruktoza, gluten) lahko prispeva k simptomom. Poslabšanje težav z napihnjenostjo bolniki pogosto opažajo po uživanju glutena. To je lahko znak celiakije in je ob pridruženih drugih simptomih, še posebej ob znakih alarma (driska, hujšanje, slabokrvnost) potrebna ustrezna diagnostika celiakije, je razložila dr. Volfand, in opozorila na mnogokrat spregledano neceliakijsko glutensko senzitivnost (NCGS).
Neceliakijska glutenska senzitivnost
Neceliakijska glutenska senzitivnost (NCGS) je stanje, pri katerem posamezniki po uživanju hrane z glutenom razvijejo gastrointestinalne simptome, vendar nimajo celiakije ali alergije na pšenico. Gre za funkcionalno motnjo, saj ni specifičnih biomarkerjev, ki bi jo potrdili. Patofiziologija NCGS še ni popolnoma pojasnjena, a obstaja več možnih mehanizmov: imunski odziv brez avtoimunskega odziva (pri NCGS ni značilnega avtoimunskega odziva (kot pri celiakiji), vendar naj bi gluten sprožil prirojeni imunski odziv), spremembe v črevesni mikrobioti (gluten lahko vpliva na sestavo črevesne mikrobiote, kar lahko sproži vnetni odziv), povečana črevesna prepustnost (kar omogoči prehod vnetnih molekul v kri), nevrološki vplivi (domneva se, da bi lahko gluten vplival na živčni sistem, kar vodi do simptomov, kot so glavoboli, utrujenost in možganska megla).
Diagnoza NCGS klinična, specifični testi ne obstajajo
NCGS se kaže z gastrointestinalni simptomi: napihnjenost, bolečine v trebuhu, driska ali zaprtje in/ali ekstra gastrointestinalni simptomi: utrujenost, možganska megla, glavoboli, bolečine v sklepih in mišicah, kožni izpuščaji, depresija ali anksioznost. Diagnoza je klinična, saj ne obstajajo specifični testi. Potrebno je izključiti celiakijo in alergijo na pšenico (testiranje na protitelesa proti tkivni transglutaminazi (tTG-IgA) in genetsko testiranje (HLA-DQ2/DQ8) za celiakijo, testiranje na specifična IgE protitelesa za alergijo na pšenico). Sledi uvedba eliminacijske diete: vsaj za 6 tednov se izloči gluten iz prehrane in po 6 tednih se izvede provokacijski test z glutenom. Če se simptomi ponovijo, gre verjetno za NCGS.
Visceralna (pre) občutljivost
Visceralna občutljivost pomeni zaznavanje dražljajev iz notranjih organov (visceralnih struktur), kot so črevesje, želodec ali mehur. Ti dražljaji so lahko fiziološki (normalni) ali bolečinski (nociceptivni). Visceralna preobčutljivost pomeni povečano zaznavanje in odzivnost na dražljaje v notranjih organih, kar pomeni, da posameznik čuti bolečino ali nelagodje ob dražljajih, ki običajno ne bi smeli povzročati bolečine.
Dr. Jasna Volfand je pojasnila, da »imajo bolniki z napihovanjem pogosto visoko visceralno preobčutljivost. Pri nekaterih bolnikih pride do paradoksnega refleksnega odziva trebušne prepone na raztezanja trebuha, ki vključuje spremembe v aktivaciji diafragme in trebušnih mišic že pri minimalno povečani količini plinov. Namesto sprostitve diafragme in kontrakcije sprednjih trebušnih mišic, kar bi povečalo kapaciteto trebušne votline, se prepona spusti, trebušne mišice pa relaksirajo, kar privede do vidne napetosti trebuha (protruzije).«
Patofiziologija visceralne preobčutljivosti
Do visceralne preobčutljivosti pride zaradi različnih vzrokov, ki so periferna senzibilizacija (povečana občutljivost visceralnih aferentnih živčnih končičev zaradi vnetja, ishemije ali drugih poškodb), centralna senzibilizacija (spremembe v centralnem živčnem sistemu (hrbtenjača in možgani), ki povečajo odzivnost na visceralne dražljaje), motnje v procesiranju bolečine (spremembe v možganskih centrih za bolečino (npr. v možganski skorji in limbičnem sistemu) lahko prispevajo k povečani zaznavi bolečine), disfunkcija osi črevesje-možgani (povezana z motnjami avtonomnega živčnega sistema, hormonskimi spremembami in psihološkimi dejavniki, npr. stres in anksioznost), vnetni mediatorji (citokini, prostaglandini in druge vnetne molekule lahko povečajo vzdražljivost živčnih poti).
Pomembni poudarki:
- Povečana količina plinov v prebavnem sistemu se je v študijah izkazala kot vzrok za napihnjenost v trebuhu le pri vsakem četrtem bolniku (čeprav jih večina težave pripisuje prav temu).
- Najpogostejša funkcionalna gastrointestinalna motnja, povezana z napihnjenostjo, je sindrom razdražljivega črevesa (IBS), še posebej podtip IBS-C (zaprtostni tip).
- Abdominofrenilna dissinergija (APD) je motnja v koordinaciji med trebušno prepono in trebušnimi mišicami, kar lahko prispeva k občutku napihnjenosti ali izbočenju trebuha. Ugotavljamo jo z elektromiografijo diafragme (za analizo delovanja prepone), manometrijo (za merjenje pritiska v trebušni votlini) in slikovnimi metodami (MRI ali ultrazvok trebuha pri dihanju in napenjanju). Če pride do neustreznega premikanja trebušne prepone ob povečanem intraabdominalnem tlaku, lahko diagnosticiramo APD.
- Gastropareza je motnja praznjenja želodca, pri kateri hrana predolgo ostaja v želodcu zaradi okvarjene peristaltike. Vzroki so: sladkorna bolezen (najpogostejši vzrok, pride do okvare vagusnega živca), idiopatska gastropareza (neznan vzrok), nevrološke bolezni (Parkinsonova bolezen, multipla skleroza…), postkirurška stanja (po operacijah želodca ali vagotomiji), zdravila: opioidi, antiholinergiki, kalcijevi antagonisti, GLP-1 agonisti.
- Disbioza (neravnovesje) črevesne mikrobiote je lahko povezana z napihnjenostjo. Patofiziološki mehanizmi vključujejo: povečano fermentacijo neprebavljenih ogljikovih hidratov, kar privede do večje produkcije plinov (H₂ CH₄), prekomerno rast bakterij v tankem črevesu (SIBO), motnje v osi črevesje-možgani, ki vodi v povečano visceralno preobčutljivost. Zdravljenje pogosto vključuje probiotike, prehranske prilagoditve (low FODMAP dieta) in v določenih primerih tudi antibiotično terapijo (rifaksimin).
