Pomembno je, da ta način zdravljenja čim manj poškoduje zdravo okolno tkivo, čeprav se poškodbi ni mogoče povsem izogniti. Stranski učinki so odvisni od veliko dejavnikov, med katerimi sta najpomembnejša lokalizacija rakavega tumorja in odmerek žarkov, s katero delujemo na tumor. Pia Cerkovnik, dr. med. in prof. dr. Igor Bartenjev, dr. med., spec. dermatovenerologije iz dermatološkega centra Bartenjev, pojasnita, da je za bolnika najbolj pomembno poznavanje delovanja zdravljenja in možnih posledic obsevanja. Med najresnejše posledice sevanja sodijo zelo pogosto tudi poškodba kože ̶ radiodermatitis ali rentgenski dermatitis.
Kaj je radiodermatitis?
Radiodermatitis je akutna poškodba kože, ki nastane zaradi zdravljenja z ionizirajočimi žarki. Žal zelo pogosto podaljša čas zdravljenja in posledično zmanjša kakovost življenja.
Kadar za zdravljenje uporabimo ionizirajoče sevanje, je koža namreč prizadeta v kar 95 odstotkih primerov. Velja splošno prepričanje, da je reakcija kože posledica opekline, kar pa ne drži. Gre za kombinacijo poškodbe zaradi sevanja oziroma posledičnega vnetnega odgovora na mestu vstopa ali izstopa žarkov. Radiodermatitis se razvije dva tedna po pričetku obsevanja in je prisoten še več tednov po zaključenem zdravljenju. Kako močan bo akutni radiodermatitis, je odvisno predvsem od posameznika – od njegove starosti, tipa kože, nekaterih metabolnih bolezni (diabetes), debelosti in podobno.
Po končanem začetnem vnetju se v drugem mesecu koža začne luščiti, pogosto srbi in je temneje rjavo ali sivo obarvana. Sledi večmesečno obdobje, ko je koža na obsevanih predelih videti zdrava.
Po letu dni se pojavi suhost kože, koža postane svetlejša, tanka (atrofična) in z izrazito opaznimi drobnimi žilicami. Obsevanje uniči ali močno poškoduje lasne mešičke in žleze lojnice, ki v večini primerov ne opravljajo več svoje funkcije. Obsevani predel ni več zaščiten s kislo maščobnim plaščem, ki je posledica izločanja žlez lojnic, in dlake na tem mestu ne rastejo več. Ker so poškodovane tudi znojnice, na prizadetih delih ni več znojenja. Opisane kožne spremembe nekoliko nepravilno imenujemo kronični radiodermatitis, saj ne gre za vnetne spremembe, ampak za degenerativne spremembe in ustreznejše bi bilo poimenovanje rentgenoderma. To pa so spremembe kože, ki jih ni več mogoče popraviti. V končni fazi (leta kasneje) se lahko pojavijo predstopnje kožnega raka ali kožni rak.
Kateri so osnovni napotki za nego kože pri akutnem radiodermatitisu ?
Z ustrezno in pravilno nego, ki je na obsevanih predelih nujna, lahko le ublažimo, ne moremo pa preprečiti akutnega radiodermatitisa (zgodnja posledica sevanja). Tako osebne izkušnje bolnikov kot tudi priporočila številnih strok žal kažejo na precejšnjo neenotnost in nekonsistentnost strokovnjakov, opozorita sogovornika. Zato bolniki včasih težko pridobijo prave informacije.
Nekoč je veljalo prepričanje, da vnete kože po obsevanju ne smemo umivati, kar pa ne drži. Prizadete predele lahko umivamo dnevno z blagimi, neagresivnimi tekočimi mili. Za nego kože uporabimo kozmetične izdelke, ki vsebujejo dovolj vode in manj maščob. Zgodnje vnetne spremembe namažemo s hidratantnimi kremami, za katere je priporočljivo, da vsebujejo, hialuronsko kislino in pantenol. Kozmetični izdelki ne smejo vsebovati metalnih elementov, kot so aluminij v deodorantih ali cinkov oksid v zaščitnih kremah pred sončenjem, ker lahko kovina proizvaja dodatno sevanje. Strokovnjaki odsvetujejo tudi odišavljene kozmetične izdelke, ker lahko dražijo kožo. Na poraščenem delu kože ne uporabljamo britvice, ampak električni brivnik ter na pobrito kožo ne nanašamo izdelkov, ki vsebujejo alkohol.
»Kadar gre za močnejše vnetje, je nujen obisk pri zdravniku. Po mojih izkušnjah je najbolje uporabiti kremo, ki vsebuje antibiotik in kortikosteroid. Antibiotik bo prizadeti predel ščitil pred bakterijsko infekcijo, kortikosteroid v kremi pa bo blažil in preprečeval pretirano vnetje. Že med obsevanjem in kasneje vse življenje je treba prizadeti predel ščititi pred zunanjimi vplivi, kot so sonce, mraz in veter,« izpostavi dr. Bartenjev.
Preberite tudi: https://www.revijazamojezdravje.si/tezave-s-kozo-po-obsevanju-in-kemoterapiji/
Nega kože v subakutni fazi
Subakutna faza nastopi nekaj tednov po obsevanju. Gre za umirjanje vnetja, ki mu sledi luščenje. Koža postane suha, začne se luščiti, kar imenujemo razgradnja kože, in pomeni tveganje za infekcijo. Imamo občutek, da nam je koža premajhna, da nas veže in se zato počutimo neugodno. V tej fazi moramo nego spremeniti. Priporočila za umivanje so sicer enaka, medtem ko morajo biti kreme oziroma negovalna sredstva bolj mastna. Uporabljamo kreme ali emulzije vode v olju. Ko je luščenje močnejše, zdravniki svetujejo dodatek uree ali sečnine (organska spojina), ki luščenje pospeši. Na tej stopnji moramo koži obvezno dodajati tako maščobo kot vlago. Najbolj primerni so dodatki glicerina ali pantenola (zadržujejo vlago v koži), saj kožo mastijo ter prispevajo k večji hidrataciji.
Uporabimo lahko tudi rastlinske izvlečke smilja, kamilice, ognjiča in podobno, saj izboljšajo celjenje oziroma regeneracijo. Če bi se odločili za uporabo zdravila, bi bil to antibiotik, ne pa več kortikosteroid, saj vnetje ni več tako močno. Pomoč zdravnika v tej fazi običajno ni potrebna.
Bolniki pogosto težko razumejo, kako pomembna je dosledna in pravilna nega
Pet do osem tednov po končanem obsevanju je koža na pogled videti zdrava in pacienti imajo občutek, da je znova vse tako kot prej. Pa vendar je pravilna nega obsevanega predela kože zelo pomembna, saj odloži in ublaži pozne posledice obsevanja z ionizirajočimi žarki.
Obsevanje je poškodovalo ali uničilo dlake, lojnice in znojnice, ki so zelo pomembni pri ohranjanju zdrave kože. Zato moramo nadomestiti kislost in maščobe v koži ter maščobno-kislinski plašč na površini kože – slednji nas ščiti pred izgubo vode, infekcijami in propadanjem kože.
Nujna je tudi zaščita pred soncem, kjer ni več omejitve uporabe metalnih delcev. »Bolnikom bi položil na srce, da je sestava negovalnih sredstev pomembna, še bolj važna pa je njihova dosledna uporaba. Pacientov trud bo poplačan, saj se bodo pozne posledice na koži – za katere zdravila skorajda ni – pojavile mnogo kasneje in v manjši meri,« sklene dr. Bartenjev.
