Pojavnost v zadnjih desetletjih narašča. Dejavniki tveganja za pojav raka dojke so: demografski dejavniki, med katere spadajo starost, spol in zemljepisna lega; dejavniki materinstva, kamor spadajo zgodnja menarha, pozna menopavza, starost več kot 30 let ob prvem porodu, nerodnost, nizko število otrok ter opustitev dojenja.
Nevarnosti dejavnik so tudi hormoni, kamor spadata oralna kontracepcija in hormonsko nadomestno zdravljenje (večje tveganje je pri oralni nadomestni terapiji); alkohol, debelost, ionizirajoče sevanje, mamografska nepreglednost dojk ter dednost. Dedne oblike raka dojk so najpogosteje posledica mutacij v genih BRCA1 ali BRCA2.
Neinvazivni raki
Neinvazivni rak dojk večinoma nima klinične slike in skoraj vedno ga odkrijemo s slikovno diagnostiko, predvsem z mamografijo. Ločimo dve podskupini neinvazivnega raka dojk, in sicer duktalni karcinom in situ (DCIS) ter lobularni karcinom in situ (LCIS). Med DCIS uvrščamo tudi Pagetovo bolezen, ki je redka klinična oblika neinvazivnega raka dojk. Pri Pagetovi bolezni maligne celice vdrejo v bradavico ter kolobar in povzročajo značilno spremenjen kolobar v obliki ekcema, zaradi česar ga pogosto zamenjujejo z infekcijami.
Sistemsko zdravljenje raka dojk delimo na zdravljenje s hormonskimi zdravili, citostatiki in biološkimi zdravili.
Invazivni raki
Zgodnji rak dojk je omejen na dojko in/ali pazdušne bezgavke. Tipična klinična slika raka dojk obsega trdo, grčasto in praviloma nebolečo zatrdlino v dojki. Značilna je tudi vdrta koža ali bradavica (spontano ali ob pritisku) nad tumorjem. Če tumor raste pod bradavico, je ta lahko uvlečena. Tipne so lahko povečane bezgavke v pazduhi in nadključnični kotanji. Znamenje raka dojk je lahko izcedek iz dojke, zlasti krvav ali bister, če je iz enega voda ene dojke (mlečni izcedki, gosti izcedki in izcedki iz več vodov obeh dojk praviloma niso posledica raka dojk). Med zgodnje rake dojk sodi tudi netipni rak dojk, ki nima zgoraj opisane klinične slike.
Za lokalno napredovali rak dojk so značilni velik tumor in/ali povečane in med seboj zrasle bezgavke v pazduhi ali nadključnični kotanji. Raki v tem stadiju lahko povzročijo razpadanje površinskega tkiva ali vraščajo v okolna tkiva/živce, kar lahko povzroča bolečino. V to skupino spada tudi vnetni rak dojk, za katerega je značilna vnetno spremenjena koža (pordela, edematozna in otrdela, daje vtis pomarančaste kože), s slabo omejenim ali netipnim tumorjem.
Preventiva
Možnost za ozdravitev je velika, če je rak dojk odkrit pravočasno, ko je še v zgodnji fazi razvoja. Pomembna preiskava za zgodnje odkrivanje raka dojk je mamografija, ki lahko odkrije raka, ko je še netipen. Ključno vlogo pri odkrivanju raka dojk ima tudi ženska sama, saj veliko zatrdlin, za katere se po opravljenih preiskavah izkaže, da so rakave, odkrijejo ženske same s samopregledovanjem.
S samopregledovanjem dojk naj ženske začnejo po 20. letu in ga opravljajo enkrat na mesec, najbolje 7. do 10. dan po končani menstruaciji. V menopavzi naj si za pregledovanje izberejo vedno isti dan v mesecu. K zdravniku pojdite, če zatipate zatrdlino, ki je vedno na istem mestu in se ne spreminja z menstruacijskim ciklom, ali če opazite izcedek ali ugreznjeno bradavico.
Mamografija (slikanje dojk z rentgenskimi žarki) je presejalna preiskava, ki omogoča odkriti sumljive spremembe v dojkah, še preden so tolikšne, da bi jih lahko zatipala ženska sama pri samopregledovanju ali pa njen zdravnik pri pregledu. V organiziranem presejanju za raka dojk so na mamografski pregled vsako drugo leto vabljene ženske med 50. in 69. letom. To je obdobje, ko je največja verjetnost, da zbolijo za rakom dojk. Od leta 2008 poteka v Sloveniji organiziran državni presejalni program za raka dojk DORA.
Kako ga odkrijemo
Pri diagnostiki raka dojk sta na prvem mestu anamneza in klinični pregled. V anamnezi smo pozorni predvsem na ginekološko anamnezo, uporabo kontracepcije, hormonskega nadomestnega zdravljenja ter družinsko anamnezo. Pri kliničnem pregledu smo pozorni na vidne in tipljive spremembe dojk. V slikovni diagnostiki uporabljamo mamografijo, ultrazvok in magnetno resonanco. Temeljna slikovna preiskava pri raku dojk je mamografija, ki jo uporabljamo tudi pri presejanju za raka dojk, vse druge preiskave so dopolnilne. Ultrazvok dojke je osnovna slikovna preiskava pri bolnicah, mlajših od 35 let, in dopolnilna preiskava pri starejših od 35 let. Magnetno resonanco dojk uporabimo ob določenih indikacijah. Dokončna postavitev raka dojk je možna s histopatološkim pregledom odvzetega vzorca tkiva, ki ga pridobimo z biopsijo s tanko ali z debelo iglo, z vakuumsko asistirano biopsijo ali s kirurško biopsijo.
Zaradi zmanjšanja ravni spolnih hormonov se pojavijo določeni neželeni učinki, kot so oblivi vročice s potenjem, pridobivanje telesne teže, motnje spomina, motnje spolnosti in prezgodnja osteoporoza.
Osnove zdravljenja in spremljanje bolnikov po zaključenem zdravljenju
Rak dojk zdravimo s kombinacijo kirurškega zdravljenja, sistemskega zdravljenja in obsevanja. Izbor in zaporedje načina zdravljenja sta odvisna od razširjenosti in histopatoloških lastnosti bolezni.
Zgodnji rak dojk začnemo zdraviti kirurško
Glede na lokalno razširjenost tumorja se kirurg odloči bodisi za ohranitveno operacijo dojke ali odstranitev cele dojke. Odstranitev področnih bezgavk je odvisna od razširjenosti bolezni v prvo bezgavko. Če v njej niso prisotne maligne celice, lahko z visoko verjetnostjo trdimo, da se bolezen ni razširila v pazdušne bezgavke, ki jih zato ni treba odstraniti. Ob prisotnosti malignih celic je pazdušne bezgavke treba odstraniti. H kirurškemu zdravljenju raka dojk spada tudi rekonstrukcija dojk, ki jo lahko opravi kirurg takoj, v isti operaciji kot odstrani dojko, ali odloženo, po zaključenem dodatnem zdravljenju.
Z obsevanjem zdravimo več kot 80 % bolnic z rakom dojk
Namen dodatnega zdravljenja z obsevanjem dojke ali področja, s katerega je kirurško odstranjena dojka, je uničenje morebitnih preostalih malignih celic. Obsevanje kot primarno zdravljenje operabilnega raka dojk uporabimo v redkih primerih, ko operacija ni možna zaradi spremljajočih bolezni ali je bolnica ne želi. Z obsevanjem zdravimo tudi raka dojk, ki se ga ne da operirati, pri čimer obsevamo dojko in regionalne bezgavke. Pri bolnicah z metastatskim rakom dojk je namen obsevanja zmanjšanje simptomov raka dojk.
Sistemsko zdravljenje
Sistemsko zdravljenje raka dojk delimo na zdravljenje s hormonskimi zdravili, citostatiki in biološkimi zdravili. Uporabimo ga kot dopolnilno metodo po operaciji (adjuvantno) ali včasih pred operacijo (neoadjuvantno), s čimer bistveno izboljšamo preživetje. Uporabimo ga lahko tudi kot metodo zdravljenja razsejane bolezni, s čimer lahko dosežemo zazdravitev bolezni in izboljšanje kakovosti življenja. Izbor vrste sistemskega zdravljenja je odvisen od bioloških lastnosti posameznega tumorja.
Hormonsko zdravljenje je uspešno le pri raku dojk, ki izraža na površini svojih celic hormonske receptorje, ki jih delimo na progesteronske ali estrogenske. Hormonski receptorji so izraženi na tumorskih celicah pri 60-80 % bolnic. Vrste hormonskega zdravljenja so zdravljenje z antiestrogeni, aromataznimi inhibitorji, progestini in estrogeni ter kastracijo (kirurško, obsevalno ali z zdravili). Zaradi zmanjšanja ravni spolnih hormonov se pojavijo določeni neželeni učinki, kot so oblivi vročice s potenjem, pridobivanje telesne teže, motnje spomina, motnje spolnosti in prezgodnja osteoporoza. Citostatsko zdravljenje oziroma zdravljenje s kemoterapevtiki uporabimo kot monoterapijo (uporaba le enega zdravila) ali kot kombinacijo več kemoterapevtikov. Pri dopolnilnem zdravljenju običajno uporabimo kombinacijo kemoterapevtikov, pri zdravljenju razsejane bolezni običajno uporabimo monoterapevtske sheme. Kemoterapevtiki prinašajo s sabo določene neželene učinke, kot so: slabost z bruhanjem, zavora delovanja kostnega mozga, okvara sluznic, izpadanje las in dlak, okužbe in amenoreja. Biološko zdravljenje raka dojk delimo na zdravljenje s tarčnimi biološkimi zdravili, imunoterapijo in zdravljenje z vakcinami.
K celostnemu zdravljenju bolnic z rakom sodi tudi rehabilitacija po operativnem posegu, ki lahko pri odstranitvi pazdušnih bezgavk zelo omeji gibljivost v ramenskem sklepu in povzroči otekanje roke.
K celostnemu zdravljenju bolnic z rakom sodi tudi rehabilitacija po operativnem posegu, ki lahko pri odstranitvi pazdušnih bezgavk zelo omeji gibljivost v ramenskem sklepu in povzroči otekanje roke.
Po končanem zdravljenju so zaradi možnosti ponovitve bolezni potrebne redne kontrole s slikovnimi in laboratorijskimi preiskavami v ustreznih časovnih razmikih. Bolnice z operabilnim rakom dojk, ki so po končanem zdravljenju brez težav, prihajajo na kontrolne preglede prva tri leta na šest mesecev, nato pa na leto dni. Ob rutinski kontroli zdravnik opravi klinični pregled, krvne preiskave in na leto do dve mamografijo. Pri bolnicah z višjimi stadiji bolezni so lahko kontrole bolj pogoste, z obsežnejšimi preiskavami. (OI Ljubljana, več informacij na https://www.onko-i.si/za_javnost_in_bolnike/vrste_raka/rak_dojk)
