V večini primerov poškodb nosu zdravniška oskrba ni nujno potrebna in se z njo – razen če ni odprte rane na nosu ali je ta neprehoden oziroma se krvavitev ne ustavi – ne mudi. Celo bolje je počakati nekaj dni, da se oteklina zmanjša, in potem otroka natančno pregledati, je na letošnjem Otorinolaringološkem dnevu na začetku povedal Imre Boršoš, dr. med., specialist otorinolaringolog, s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana.
Vrste poškodb in diagnosticiranje
Poškodbe nosu razdelimo na poškodbe kože in podkožja ter poškodbe kosti ali hrustanca. Pri prvih gre za odrgnine in razpočne rane, ki jih spremljajo krvavitve, hematomi, otekline, podkožne krvavitve (sufuzije). Običajna terapija je toaleta rane, pomagajo tudi hladni obkladki. Večina hematomov in podkožnih krvavitev se spontano resorbira. Tudi poškodbe nosnih kosti in hrustanca se zdravijo konservativno, kirurška naravnava je redko potrebna. Se pa lahko zgodi, da ob poškodbi mehkih tkiv pride tudi do poškodbe hrustancev (največkrat gre za raztrganine). Zlomi hrustanca so redki; hrustančne strukture so namreč zelo elastične in se ob udarcu upognejo.
Opredelitev, za katero poškodbo nosu gre, temelji na kliničnem pregledu, ki vključuje oceno, ali je oblika nosu spremenjena, asimetrična …, pa tudi palpacijo zunanjega dela nosu z dvema prstoma. Otorinolaringolog prime nos z dvema prstoma in ga poskuša v celoti premakniti v eno ali drugo smer; pri tem oceni jakost bolečine, ki jo otrok pri tem začuti. CT-slikanje se rutinsko ne izvaja, saj ni dovolj natančno (ne prikaže odlomkov ob zlomu nosnih kosti).
Repozicija nosnih kosti se izvaja pri zlomu nosnih kosti, ko pride do njihove premaknitve. Običajno se z odločitvijo, ali je poseg potreben ali ne, počaka do nekaj dni po poškodbi. V tem času se zmanjšata oteklina in podkožna krvavitev. Repozicija nosnih kosti se opravi v splošni anesteziji, poseg pa je smiseln, dokler se ne začne tvoriti kalus (vezivno tkivo, ki se razvije na odlomljenem delu kosti), kar se zgodi od 7 do 10 dni po poškodbi.
Zlom nosnega pretina
Zlom nosnega pretina najpogosteje nastane pri topih udarcih na spodnji del nosu (padci, udarci med igro, pri športu itn.). Skoraj vedno ga spremlja hematom nosnega pretina, zaradi katerega otrok ne more normalno dihati skozi nos. Diagnozo potrdi pregled notranjosti nosu, ki pokaže deformiran nosni pretin in pogosto tudi raztrganino sluznice. Potrebna sta naravnava (repozicija) nosnega pretina in vstavitev tamponade (za od 2 do 5 dni), ki drži nosni pretin v pravilnem položaju. Se pa pogosto zgodi, da ta terapevtski manever ni v celoti uspešen: nosni pretin ostane deformiran, in če otežuje prehodnost nosu, je potrebna operacija, s katero se stanje korigira. Priporočilo je, da naj se jo izvede šele, ko je rast končana in ko s posegom ne zmotimo normalnega razvoja nosnih struktur.
Pri sumu na zlom nosnega pretina naj izbrani padiater otroka napoti k otorinolaringologu; ta bo potrdil/ovrgel sum in tudi ugotovil, ali se je del hrustanca odlomil in ali je prišlo do premika odlomljenega dela. Če premika ni, posebno ukrepanje ni potrebno, terapija pa je enaka kot ob udarcu v nos brez zloma: hladni obkladki, počitek in »čuvanje« nosu, da ne pride do ponovne poškodbe.
