Nezavedni načini vzgoje otroka, ki puščajo posledice

Vsak starš že po zakonu narave sprejme vzgojo svojih otrok, kot življenjsko poslanstvo. Ker smo vsi le ljudje, in so tudi mame in očetje bili nekoč otroci, ki so imeli starše, ki so jih dobro vzgajali (tako ali drugače) , delamo napake. Tudi v vzgoji.

Zadrževanje čustev vse to vodi v osamljenost, zato so takšni otroci po navadi samotarji v vrtcu, šoli, službi. Foto: Bigstock

Napake so dostikrat nezavedne, spontane, morda celo dobronamerne, češ otroku želim samo najboljše, saj ne rabi vedeti, da sem žalostna, tu pa tam rečemo kakšno kritiko na njegov račun, naj se zaveda svojih napak, menimo, da je morda bolje, da se naš otrok ne jezi, se bo bolje počutil ter naj se nauči živeti s težavami, mu bo v življenju lažje.

Monika Drozg, magistrica zakonskih in družinskih študijev ter zakonska in družinska terapevtka (stažistka) bo na portalu revijazamojezdravje.si tedensko objavljala kolumne, pa tudi odgovarjala na vaša vprašanja. Pišite na revijazamojezdravje@kinoks.si, vprašanje bomo posredovali strokovnjakinji in na spletni strani tudi odgovorili.

Vse to delamo kot starši, ki želimo svojemu otroku le najboljše. Vendar v kolikor se takšni in drugačni stavki, ki otroku puščajo zmedena občutja ponavljajo na dnevnem redu, puščajo posledice. V nadaljevanju preberite nekaj vzorcev vzgoje, ki so po navadi nezavedni ali dobronamerni, pa kljub temu lahko puščajo posledice.


So družine, ki vzgajajo otroka z veliko mero sramotenja. Starši ob otrokovih napakah nenehno vzbujajo krivdo in sram, skozi katere se otrok nauči, da če nisi popoln nič ne šteješ, ter da če imaš probleme je s tabo nekaj narobe. Prav tako, se starši med sabo sramotijo in krivdo za otrokovo vedenje prelagajo drug na drugega.

Otrok, začne sebe kriviti za konflikte med staršema, zato se začne truditi biti čim manj opazen, da le ne bi storil česa, kar bi starše zmotilo in zaradi česar bi se starši ponovno prepirali. Prav tako zase zadrži vso jezo in žalost, ter ne zaupa svojih težav nikomur. Vse to vodi v osamljenost, zato so takšni otroci po navadi samotarji v vrtcu, šoli, službi.

Naslednja je vzgoja, kjer starši z vzgojo otroku onemogočajo razvoj zdrave intuicije. Otroka, ki starši medejo glede njegovih občutij bo posledično izgubil stik s svojimi čutenji. V praksi takšna vzgoja deluje tako, da starši otroku ne dajo potrditve da čuti pravilno, na primer, otrok vpraša mamo zakaj je od zdravnika prišla žalostna, mama pa mu z velikim prisiljenim nasmeškom odgovori: ” vse je dobro, nisem žalostna.”

Če otroka starši nenehno medejo glede njegovih občutij otrok izgubi intuicijo in se nauči, da to kar čuti ni nujno, da je resnično, kasneje v življenju to kar mu ni všeč enostavno odmisli z izkrivljanjem in ignoriranjem videnega ali slišanega.

Naj še omenim družine, v katerih velja pravilo: ” če nimaš težav je s tabo nekaj narobe.” V funkcionalnih družinah je jasno, da so bolečine, težave in stiska nekaj kar je začasno, kar je treba odpraviti in se vrniti k veselju, radosti, smislu. V nekaterih družinah pa velja, da so težave in stiska nekaj kar je v življenju potrebno imeti. Vsi poznamo klasični stavek: ” Ti se le smej, na koncu se boš jokal/a.”

Otroka takšni stavki naučijo, da če bo vesel in nasmejan bo to prineslo še več težav v njegovo življenje. Takšni otroci v odraslosti pretrpijo zelo veliko bolečine in krivice preden ugotovijo, da je nekaj narobe, saj so se doma naučili, da je trpljenje del življenja.

Najpomembnejše pri vzgoji pa je definitivno dovoliti otroku čutiti ves spekter. Dobro je vedeti, da so t.i. negativna čustva kot so strah, jeza, sram in gnus zelo pozitivna in nujna, da jih človek predvsem pa otrok čuti, seveda, če so pravilno ovrednotena in izražena.

V družini , kje se nihče ne sme jeziti, kjer nihče ne sme jokati in kjer je strah za boječe bo to na otroku pustilo hude posledice. Čutiti jezo za nas pomeni pot do sprememb, daje nam notranjo moč, da nekaj storimo in spremenimo. Kadar nas je strah vemo, da se približuje nekaj nevarnega in se zato tudi ustavimo. Kadar nas je sram pomeni, da je nekdo prekoračil mejo naše zasebnosti in se umaknemo. Starši, ki otroku ne dovolijo izražati in čutiti teh čustev, otroku dajo občutek, da je z njim nekaj narobe, če čuti jezo, strah, sram.

V odraslosti takšna oseba blokira svojo čustveno in fizično bolečino, o svojih čustvih laže in jih skriva, kar pa povzroči težave med prijateljskimi, ljubezenskimi, službenimi in ostalimi odnosi. Prav tako se neizražena občutja shranijo v človeški notranjosti in na dan privrejo v obliki hujše bolezni.

Študija, ki so jo opravili psihologi na harvardski šoli za javno zdravje in Univerzi v Rochesterju, je pokazala, da zatiranje čustev lahko poveča tveganje za smrt zaradi bolezni srca in nekaterih oblik raka.

Vir: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0022399913003036?via%3Dihub#!

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj