Hodite po prstih, ko tišči na vodo

Avtor: Sanja Vilfan Švajger

Simptomi, ki se pojavljajo pri uriniranju, vezani na prekomerno aktivni sečni mehur (PASM), povzročajo nevšečnosti ženskam in moškim. Težave prizadenejo približno 400 milijonov ljudi po svetu in v močni meri vplivajo na slabšo kakovost življenja. O vzrokih, lastnostih PASM, motnjah v delovanju organizma in o drugih dejavnikih, povezanih s PASM, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo dr. Mijo Blaganje s KO za ginekologijo Ginekološke klinike UKC v Ljubljani.

secni mehur

Kaj je pravzaprav prekomerno aktivni sečni mehur (PASM) in kaj vpliva, da se sploh pojavi?

»Glavna simptoma sta nenadna močna potreba po uriniranju in večja frekvenca – osem ali več uriniranj v 24 urah in 2 ali več uriniranj med spanjem. Nekatere ženske sicer ponoči nimajo težav, ampak čez dan (na stranišče hodijo vsakih 15 minut, pol ure ali uro). Težava nastopi, ko se to pojavlja več kot 8-krat dnevno in ko začne motiti kakovost življenja.

Pojavnost PASM narašča s starostjo, vendar ni vezana izključno na starost. Skoraj polovica 80-letnikov ima vsaj manjše težave, povezane z uriniranjem. Te so lahko izražene tudi že v otroštvu, PASM je namreč lahko navzoč tudi pri otrocih. Težave z mehurjem in inkontinenco v otroštvu povečajo tveganje za težave v odrasli dobi. Upravičeno se lahko vprašamo, koliko je PASM prirojena ali pa privzgojena težava. V sodobnem načinu življenja ni v redu, če otrok urinira ob neprimernem času. Nestrpni starši svoje otroke pogosto preveč sprašujejo, ali so šli na stranišče, vsakič ko se odpravijo od doma, čeprav so bili tam pred nekaj minutami. Mehur ima neke vrste »spomin«, sicer pa gre pri PASM za kompleksno motnjo, ki je delno nadzorovana z našim nadzornim sistemom v možganski skorji. Obenem gre še za vrsto drugih živčnih povezav, ki se odvijajo v možganskem deblu in nižje, v živčevju, ki izhaja iz hrbtenice. Do PASM lahko pripelje motenost katere koli izmed navedenih poti. Gre za začarani krog med prekomernim zaznavanjem polnosti mehurja ali motnjami na ravni senzornih poti, kajti na osnovi občutkov, ki jih zaznavamo, se sproži refleksno krčenja mehurja.«

S čim pa je lahko povezano nočno uriniranje, ko sicer oseba nima drugih težav?

»To je kot edini simptom v resnici pri PASM zelo redko; vedno moramo pomisliti tudi na druge težave, na primer na srčno in vensko popuščanje, ki se lahko kaže čez dan v otekanju nog, na jemanje diuretikov, siceršnje slabo spanje in slabše izločanje protidiuretičnega hormona in druge. PASM ni stanje, ko moramo iti na potrebo, ko je mehur poln, ampak je zanj značilno pogostejše uriniranje manjših količin urina, tudi ko mehur še ni tako poln. Na vodo torej hodimo prepogosto, temu pa se lahko ali ne pridružujejo tudi znaki urgentne urinske inkontinence, tj. nenadzorovanega uhajanja urina, ki ga spremlja občutek neodložljive potrebe po uriniranju.«

Ne morete več zadržati vode, preden pridete do stranišča? Stopite na prste in mislite na nekaj drugega.

Kdaj je treba pomisliti, da glede težav z odvajanjem vode poiščemo nasvet pri zdravniku?

»Vedno, ko nastale okoliščine vplivajo na kakovost življenja. Hkrati moram povedati tudi to, da se vsi našteti simptomi pogosto oglasijo, tudi ko ima nekdo samo nedolžno okužbo spodnjih sečil. Če posameznik pogosto urinira, ga ob tem peče ali boli in tudi po koncu uriniranja nima občutka, da je mehur prazen, svetujemo obisk splošnega zdravnika in izključitev okužbe sečil. Uhajanje urina je med okužbo mehurja zelo pogosto in je povezano z draženjem, ki ga okužba sečil povzroča. Diagnozo PASM lahko postavimo šele takrat, ko sta prisotni frekvenca in urgenca, okužba sečil pa je izključena.«

Je treba biti pozoren že, če je na perilu le nekaj kapljic?

»Če je na perilu le nekaj kapljic, je to dober razlog, da si na spletu ali pri zdravstvenem osebju poiščemo nasvet o izvajanju vaj za krepitev mišic medeničnega dna ter ob pogostih odhodih na stranišče še za trening mehurja in se seznanimo s splošnimi ukrepi za spremembo navad in življenjskega sloga. To je za vsakogar lahko prva izbira pri tovrstnih motnjah. Vse ženske je nujno obveščati o pomenu izvajanja vaj za krepitev mišic medeničnega dna, saj je dobro, da jih preventivno krepijo vse življenje, od mladosti do starosti. Mišice medeničnega dna so pomembne pri zadrževanju urina in tudi blata, ko se nam mudi na stranišče in morajo zato biti dovolj krepke. Če niso, bo urin uhajal, vendar delovanje mišic samo po sebi ne vpliva na PASM, saj bo kljub krepkim mišicam nuja po obiskovanju stranišča še vedno ostala, pri čemer urin ne bo uhajal ali pa bo uhajal manj. Kadar postanejo ti simptomi tako moteči, da ne moremo več normalno živeti in opravljati svojega dela, smo med dnevnimi aktivnostmi in v službi preobremenjeni s prepogostimi odhodi na stranišče ali si ne upamo več na avtobus, ne hodimo na izlete in se vse bolj izoliramo, je vsekakor dobro ukrepati. Tudi če pogosto uriniranje zaporedno moti nočni počitek, se je smiselno posvetovati z zdravnikom.«

 mija_blaganje

Dr. Mija Blaganje (foto: Kinoks produkcija)

Kaj lahko ženska stori sama?

»Ko govorimo o vajah za krepitev mišic medeničnega dna ali treningu mehurja, govorimo o fizikalnem zdravljenju ali spremembi življenjskega sloga in navad. Pomembno je, da se ženske s PASM izogibajo prekomernemu uživanju tekočin (dovolj je, če dnevno popijejo 1–1,5 litra tekočine), pretiranemu uživanju kofeinskih pijač, da skrbijo za redno odvajanje blata, saj vemo, da tudi kronično zaprtje vpliva na slabšanje simptomov PASM. Pomemben dejavnik pri uhajanju urina pa je vsekakor tudi ustrezna telesna teža. Pri treningu mehurja želimo postopno, za 15 minut tedensko, podaljšati prekratek interval med dvema uriniranjema na sprejemljivo raven, tj. na okoli 2–3 ure, pri čemer spremljamo dolžino intervala in si ga zapišemo. Svetujemo, da v času, ko premagujemo nujo in skušamo odložiti uriniranje, prekrižamo noge ali kar s prsti primemo za izhod iz sečnice. Pomaga tudi, da hodimo po prstih, saj tako zmotimo refleksni lok, ki sproži v mehurju krč. V tistem času si lahko zadamo tudi kakšno zahtevnejšo miselno nalogo oz. kakor koli, s čimer nam uspe preusmeriti tok misli. Opisana metoda, s katero dosežemo normalne dolžine intervalov med dvema uriniranjema, je učinkovita pri 50–60 % žensk. Pri kombinaciji treninga mehurja in zdravil pa dosegamo uspešnost zdravljenja med 80 in 90 %. Namen zdravljenja ni ozdravitev, ampak lajšanje simptomov do te mere, da lahko osebe ponovno normalno živijo.«

Ali je res, da se z odlašanjem zdravljenja PASM stopnjuje?

»Po statističnih podatkih mine vsaj dve leti, preden bolnica prvič obišče zdravnika, včasih še dlje. Pomembno je, da se trening mehurja začne čim prej. Z zdravili navadno počakamo, dokler ni stanje takšno, da moti kakovost življenja. Na nas se pogosto obrnejo tudi pacientke, ki so prepričane, da je pomembno veliko urinirati, ker naj urina ne bi bilo dobro zadrževati v telesu. V resnici ni čisto tako. Pomembna je normalna dolžina intervala.«

Lahko kaj več poveste o novejših zdravilih na področju lajšanja PASM in v katerih primerih je potrebna operacija?

»Antimuskariniki so zlata stalnica zdravljenja z zdravili, stara in preizkušena; še vedno veljajo za zdravilo prvega izbora. Drugačno zdravilo, v Sloveniji prav tako prvega izbora, je mirabegron, ki deluje na druge živčne receptorje. Če so imeli antimuskariniki širok spekter neželenih učinkov, ki sicer niso nevarni, a nekaterim vseeno povzročajo precej nevšečnosti (suha usta, težave z zaprtjem itn.), pa ima novejše zdravilo učinkovino, ki ima pogostost neželenih učinkov primerljivo s placebom. Pacientke ga veliko bolje prenašajo. V Sloveniji zdravniki predpisujemo eno ali drugo zdravilo kot zdravilo prvega izbora, pri čemer lahko predpišemo tudi obe zdravili hkrati in tako zmanjšamo potrebo po invazivnem zdravljenju.«

Za posameznico, ki jo tarejo težave s PASM, je prvi stik še vedno ginekolog?

»Vedeti moramo, da je dostopnost do ginekologa pri nas slabša, kot je dostop do splošnega zdravnika. Starejše ženske pogosto nimajo več izbranega ginekologa, zato svoje težave lažje zaupajo svojemu splošnemu zdravniku. Ta lahko preveri in izključi okužbo sečil, svetuje ukrepe za spremembo navad in življenjskega sloga ali pa bolnico napoti na specializirano fizioterapevtsko obravnavo. Prav tako lahko to naredi tudi izbrani ginekolog na primarni ravni, ki lahko uvede tudi zdravljenje z zdravili.«

Kako pa se težave s PASM odražajo pri moških?

»PASM se pri ženskah in moških pojavlja enako pogosto in v enakem razmerju. Pri moškem se simptome večinoma povezuje s težavami s prostato, čeprav gre lahko samo za PASM ali oboje.«

Kot ste že sami nakazali, ljudje o omenjenih težavah neradi govorijo. Gre pri tem še vedno za stigmo?

»Menim, da ne moremo več govoriti o stigmi, saj je bilo o tematiki do danes že veliko napisanega in se tudi naše pacientke o problematiki sproščeno pogovarjajo. Gotovo pa gre za nevšečnost, ki včasih pomembno poslabša kakovost življenja. Večine ljudi blažje oblike PASM ne motijo pretirano. V teh primerih stanja tudi ni treba zdraviti. Inkontinenca ni bolezen; če nekoga ne moti, je ni treba zdraviti, kar piše tudi v smernicah mednarodnega združenja, ki se s tem področjem ukvarja.«

Nam lahko za konec še pojasnite, kako je v primeru PASM pravilno postopati pri ledvičnih obolenjih in ledvičnih kamnih, ko mora bolnik piti veliko več tekočine kot običajno?

»Naj poudarim, da količina zaužite pijače ne povzroča PASM. Treba je tudi upoštevati, da je povsem naravno, da veliko uriniramo, če veliko pijemo. Pogosto obiskovanje stranišča ob veliko zaužite tekočine hodita z roko v roki; ni pa normalno, če hodimo na stranišče vsakih 15 minut ali pol ure in pri tem izločimo le 0,5–1 dl urina.«

Pogost poseg za zdravljenje PASM – injekcije botulinum toksina A, prihaja nevromodulacija
Pri PASM si, kadar odpovejo zdravila in konservativni ukrepi, kot invazivno zdravljenje predstavljamo injiciranje botulinum toksina A v steno mehurja. Zdravljenje je izjemno učinkovito. Poseg opravimo v operacijski dvorani ali ambulantno, učinek pa nastopi 4–7 dni po posegu in traja različno dolgo, 3–12 mesecev. Trajanje je odvisno od telesnih lastnosti posameznika, saj zdravilo uniči živčne končiče, njegov učinek pa popusti, ko se ti obnovijo.
Drugih enakovrednih invazivnih posegov, npr. sakralne nevromodulacije, pri nas trenutno v ta namen še ni na voljo, kadar nič ne deluje in so težave nevzdržne, pa preostane še možnost velikih uroloških operacij, kot so povečanje velikosti mehurja ali njegova odstranitev in diverzija urina, ko sečevoda speljemo proti trebušni steni, da se urin nabira v vrečko, nalepljeno na trebuh.
Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj