Nastanek SSS pri moških je lahko povezan s povečano prostato oz. z benigno prostatično obstrukcijo (BPO), ne pa vedno. Vzroke za SSS najdemo tudi v patologiji sečnega mehurja, sečnice, sečevodov, delovanju ledvic pa tudi v sistemskih boleznih.
Prim. dr. Dejan Bratuš, specialist urolog iz UKC Maribor. Foto: Osebni arhiv
»Še pred desetimi leti se je razumelo, da so vse težave v povezavi z uriniranjem pri moških povezane s prostato. Šele večje poznavanje fiziologije in opravljene raziskave pa so pokazale, da to ni tako in da imajo tudi moški lahko prekomerno aktiven sečni mehur in s tem povezano simptomatiko. Ta nova spoznanja se še niso povsem udomačila v razmišljanju zdravnikov, zato pri moških veliko redkeje pomislijo na to diagnozo,« je za našo revijo povedal prim. dr. Dejan Bratuš, specialist urolog iz UKC Maribor.
Sami simptomi prekomerne aktivnosti sečnega mehurja (PASM) – pogosto uriniranje, nočno uriniranje, nenadna nujnost po uriniranju – so pri moških sicer enako pogosti kot pri ženskah, pravi Bratuš; uhajanje urina v povezavi s temi simptomi pa je pri moških redkejše, saj sta anatomija in s tem povezan mehanizem zadrževanja urina pri moških nekoliko drugačna kot pri ženskah. Pri izrazito izraženih simptomih PASM pa lahko tudi pri moških pride do uhajanja urina (inkontinence).
Kakšno je normalno delovanje mehurja?
Prim. dr. Dejan Bratuš, dr. med., specialist urolog, iz UKC Maribor nam je pojasnil, kako deluje sečni mehur: »Sečni mehur deluje kot rezervoar za seč, ki se počasi polni ob izločanju seča iz ledvic, ob določenem času, ko so za to izpolnjeni pogoji, pa se nato izprazni med uriniranjem. Imamo torej dva cikla, povezana z uriniranjem. V prvem ciklu se sečni mehur polni, česar do neke točke ljudje ne čutimo; v tem času mora biti pritisk v sečnem mehurju nizek in urin ne sme uhajati (nehoteno odtekati) in kot rečeno, ne sme biti nekih občutkov polnjenja sečnega mehurja. Ko polnitev doseže neki volumen, to občutimo v obliki tiščanja na vodo. Ko so izpolnjeni pogoji (predvsem socialni, torej da imamo na voljo intimen prostor in pa seveda ustrezno mesto, kamor bomo izpraznili sečni mehur), zavedno sprostimo inhibicijske signale, ki zavirajo uriniranje, s tem pa se sprosti mišica zapiralka, začne se krčenje mišice sečnega mehurja. To je drugi cikel – praznitev sečnega mehurja. V tem ciklu pritisk v sečnem mehurju naraste, mišica zapiralka je sproščena in praznitev mora biti načelno popolna, torej po končanem uriniranju mora biti sečni mehur prazen. Za pravilno delovanje obeh ciklov skrbijo zapleteni nevrogeni mehanizmi, ki jih nadzorujeta centra za mikcijo v možganih in hrbtenjači.«
Zakaj uhaja urin?
»Najpogostejši sta urgentna in stresna urinska inkontinenca. Urgentna nastane zaradi nehotenih kontrakcij mišice sečnega mehurja, stresna pa ob povečanju tlaka v trebušni votlini zaradi kašljanja, kihanja, dvigovanja bremen … »Tlak bi se načelno moral prek refleksnih mehanizmov prenesti na mišico zapiralko, v kateri bi se morala prav tako povečati moč kontrakcije, kar bi preprečilo uhajanje urina med temi povišanji tlaka. To se zaradi različnih razlogov – na primer povešenje medeničnega dna, slabost same mišice zapiralke … – ne zgodi in pride do uhajanja urina. Obstaja še nekaj redkejših oblik uhajanja urina, na primer stalna ali totalna inkontinenca, ki je lahko posledica anatomskih nepravilnosti. Pri moških pa imamo še uhajanje urina ob koncu ali po končanem uriniranju, kar je pravzaprav del SSS,« je razložil Bratuš.
Simptomi spodnjih sečil pri moških
| Motnje shranjevanja urina | Motnje praznitve sečnega mehurja | Simptomi po uriniranju |
| pogostejše uriniranje | šibek curek urina | občutek nepopolne izpraznitve |
| urgentno uriniranje | prekinjen ali razpršen curek | kapljanje po koncu uriniranja |
| nokturija (pogosto nočno uriniranje) | čakanje na uriniranje |
|
| urinska inkontinenca | napenjanje med uriniranjem |
|
|
| zapora odvajanja urina |
|
Tri skupine simptomov
Prav SSS so najpogostejši vzrok za obisk bolnika pri urologu. SSS razdelimo v tri skupine: motnje shranjevanja urina, motnje praznitve sečnega mehurja in simptome po uriniranju (gl. preglednico). Večina moških nima samo enega izoliranega SSS, je opozoril Bratuš, ampak kombinacijo simptomov iz ene, dveh ali iz vseh treh skupin. Glede na kombinacije simptomov se slabša kakovost življenja in toliko večje je tudi nezadovoljstvo bolnikov.
Kdaj k zdravniku?
»Če so kateri koli izmed simptomov dovolj izraziti, da so za moškega moteči, je smiseln obisk zdravnika, saj lahko simptome z zdravili lajšamo,« odgovarja Bratuš. Kot pravi, resnosti simptomov moški sam včasih ne more občutiti (na primer slabšanja ledvične funkcije pri napredovali bolezni), lahko pa čuti nekatere zaplete, kot je na primer nastanek kamnov v sečnem mehurju ali ponavljajoča se vnetja.
Kako zdravimo
Po evropskih in naših smernicah na odločitev za terapijo in način zdravljenja bistveno vpliva kakovost življenja bolnika. Če ga simptomi ne motijo, zdravljenje ni potrebno. SSS zdravimo samo, če povzročajo skrb in breme v vsakdanjem življenju pacienta, je poudaril urolog. Simptomi so zelo moteči predvsem, ko gre za kombinacijo iz vseh treh skupin.
Simptomi spodnjih sečil (SSS) so zelo pogosti. Za učinkovitejšo obravnavo bolnikov je Združenje urologov Slovenije nekoliko posodobilo slovenske smernice za diagnostiko, spremljanje in za zdravljenje moških s SSS. Na strokovnem srečanju Tavčarjevi dnevi jih je predstavil prim. dr. Dejan Bratuš, dr. med., specialist urolog iz UKC Maribor.
»V vsakdanji praksi na vseh ravneh, tudi pri specialistih urologih, vidimo, da se bolniki še vedno zdravijo predvsem z zdravili, ki so usmerjena le na simptome praznjenja sečnega mehurja, torej na BPO, ne pa z zdravili, ki so usmerjena na sečni mehur ali pa na kombinacijo simptomov. To pomeni, da večina bolnikov, ki ima težave zaradi drugih simptomov, verjetno ni ustrezno zdravljena. Včasih eno samo zdravilo ni dovolj; ob vztrajanju simptomov se je treba poslužiti tudi kakšne kombinacije zdravil,« je opozoril Bratuš.
Za zdravljenje SSS je na voljo več različnih skupin zdravil. Najpogosteje se za zdravljenje od zmernih do hudih težav predpišejo zdravila, ki sprostijo gladke mišice prostate in tako ublažijo simptome ter izboljšajo pretok seča. Nekateri moški občutijo izboljšanje že nekaj ur ali nekaj dni po začetku jemanja zdravila, popoln učinek pa se običajno pojavi po nekaj tednih.
Za bolnike z blagimi simptomi smernice priporočajo le nadzorovano opazovanje. Pred uvedbo zdravljenja ali sočasno z zdravljenjem pa je treba bolnikom s SSS vedno priporočiti prilagoditev življenjskega sloga.
Urgentna urinska inkontinenca se zdravi najprej z zdravili pa tudi s treningom sečnega mehurja. Od zdravil uporabljamo antiholinergike in agoniste betaadrenergičnih receptorjev. Trening mehurja pa izvajamo tako, da poskušamo ob prvem siljenju na uriniranje to za krajši čas odložiti in s tem se lahko poveča volumen, ki ga je sečni mehur sposoben sprejeti, zmanjša pa se pogostost uriniranja. Če ta načina nista uspešna, obstajajo tudi invazivnejše metode zdravljenja. Stresna urinska inkontinenca pa se zdravi z vajami za krepitev mišic medeničnega dna (Keglove vaje, lahko tudi z elektrostimulacijo ali magnetno stimulacijo), če to ne zadostuje, pa operativno.
Ocena težav
Pri odločitvi o izbiri ustreznega zdravila ali kombinacije zdravil zdravnikom med drugim pomaga mednarodni vprašalnik o simptomih prostate (IPSS). Z njim se oceni obseg težav oz. izrazitost simptomov. Vprašanja v njem so razdeljena v dve skupini (simptomi shranjevanja in simptomi praznjenja). Predvsem je vprašalnik koristen za primerjavo izraženosti simptomov po zdravljenju in za oceno izrazite simptomatike pred odločitvijo o agresivnejšem zdravljenju, kot so operativni posegi.
Operativno zdravljenje
Na področju operativnega zdravljenja se je v zadnjih letih v svetu razvilo nekaj novih predvsem minimalno invazivnih metod, ki še niso v polnem obsegu uvedene v slovenski prostor, a so na kratko opisane v posodobljenih smernicah za diagnostiko, spremljanje in za zdravljenje bolnikov s SSS. Gre za nadaljnji razvoj laserskih metod zdravljenja povečane prostate, nekaj je tudi drugih minimalno invazivnih metod (prostatična sidra, trajni ali začasni prostatični stenti).
Standardne operativne metode zdravljenja SSS/BPO so transuretralna resekcija prostate, transuretralna incizija prostate in klasična ali odprta prostatektomija. Operacijo večinoma svetujejo ob neuspešnih predhodnih zdravljenjih z zdravili. Operacija pa ostaja še vedno prvi način zdravljenja, če imajo bolniki ob povečani prostati še enega ali več izmed naslednjih zapletov benigne hiperplazije prostate: trdovratna vnetja sečil, ponavljajoče se zapore seča, ponavljajoč se krvav seč, okvare delovanja ledvic in kamni v sečnem mehurju. Tudi povečevanje količine seča, ki ostane v sečnem mehurju po uriniranju, je lahko vzrok za operativno zdravljenje, pri čemer pa zaradi velikih razlik med bolniki in simptomi njihove bolezni količina zastanka seča, ki bi pomenila indikacijo za operativni poseg, za zdaj ni točno določena.
