Avtor: Sanja Vilfan Švajger
2.500 bolnikov je v Sloveniji, ki so zboleli za multiplo sklerozo; najpogosteje gre za mlade ljudi v starosti med 20. in 40. letom. Multipla skleroza jih spremlja vse življenje. Za kronično, avtoimunsko, vnetno in demielinizacijsko bolezen osrednjega živčevja, za katero stroka ne pozna vzroka, pogosteje zbolijo ženske. Težave, ki pripeljejo obolelega k zdravniku, so najpogosteje občutki trdih nog, utrudljivost, motnje ravnotežja, motnje mokrenja in spolnih funkcij.
Zelo moteče so tudi motnje občutenja, razpoloženja in spanja pa motnje vida in pareze udov. Na področju zdravljenja te dosmrtne spremljevalke, ki so jo zdravniki še pred nekaj desetletji lahko le nemo spremljali in poskušali sproti blažiti najtežje simptome, se je v sodobnem času veliko spremenilo. Na bolje.
O novostih v zdravljenju multiple skleroze so razpravljali tudi na IV. srečanju o multipli sklerozi, ki je potekalo konec oktobra v Ljubljani. Tam smo se pogovorili z eno vodilnih strokovnjakinj na obravnavanem področju, nevrologinjo, prof. Evo Kubala Havrdovo z Univerze St. Charles v Pragi.
Nam lahko poveste, kakšna je nova terapija s kladribinom?
»Zdravljenje s kladribinom je vrsta indukcijske terapije, kar pomeni, da bolnika takoj začnemo zdraviti z najmočnejšim zdravilom. Tako zavremo imunski sistem, pozneje pa lahko bolniku predpišemo tudi manj učinkovita zdravila ali ponovimo odmerek istega zdravila. Njena inovativnost je v načinu delovanja; gre za imunoobnovitveno peroralno terapijo. Lahko jo je spremljati in izvajati, hkrati pa ni pričakovati veliko stranskih učinkov. Sistem nadzora je za paciente zelo preprost. Takšna terapija je še posebej primerna za bolnike z aktivnejšo obliko multiple skleroze.«
Zagon pri multipli sklerozi je vsak pojav novih ali poslabšanje starih nevroloških simptomov, ki traja več kot 24 ur, med dvema zagonoma pa mine vsaj en mesec. |
Kako deluje?
»Deluje tako, da uničuje limfocite oziroma vzbudi apoptozo (celično smrt) limfocitov, torej z zdravilom sprogramiramo uničenje bolnih celic, ki se delijo in so povzročiteljice bolezni. Ko jih »uničite«, se lahko po letu dni obnovijo in je potrebna ponovitev zdravljenja, nato pa lahko pričakujemo daljše obdobje mirovanja bolezni.«
Kako dolgo traja obdobje mirovanja? Kako je treba zdravilo jemati?
»Kaže, da od tri do štiri leta, kar je zelo dobro. Na žalost še nimamo podatkov, kaj narediti, ko se bolezen ponovno pojavi, vendar menimo, da lahko zdravljenje ponavljamo. Imunoobnovitvena terapija omogoča kratka obdobja zdravljenja in dolgo trajajoče rezultate (oziroma dolga obdobja mirovanja bolezni). Režim jemanja je do bolnika zelo prijazen: zdravilo se jemlje le deset dni v letu, prvo in drugo leto, naslednja leta pa ne več, čeprav učinek traja še dve leti. Štiri leta učinkovanja, torej, jemati pa ga je treba le dvakrat po deset dni.«
Kaj pa varnost terapije? Jo bolniki dobro prenašajo?
»Terapija je zelo varna in bolniki jo dobro prenašajo. Danes lahko postrežemo s statističnimi podatki za kladribin že za devet let. Raziskava je bila končana pred veliko leti in natančno vemo, kaj se je zgodilo s takratnimi bolniki. Odlična novica je, da se delež malignih primerov pri bolnikih, ki so bili zdravljenji s kladribinom, ne povečuje. Edini sopojav je nekoliko večji delež herpesa, a le pri tistih bolnikih, ki so dejansko imeli limfopenijo 3. oziroma 4. stopnje. A ne gre za hudo zadrego, saj je infekcije s herpesom sorazmerno preprosto zdraviti.«
Kako pa je s kontrolami pri zdravniku?
»Po dveh in šestih mesecih terapije moramo kontrolirati limfocite, druge kontrole pa niso potrebne. Pomembna prednost je tudi, da lahko ženske zanosijo šest mesecev po zadnjem odmerku zdravila.«
Katere ključne podatke o novem zdravljenju bi želeli sporočiti našim bralcem?
»Najprej moram poudariti, da gre za varno zdravljenje. Pomembno je tudi, da je za bolnike ugodno in da ga dobro prenašajo. Obenem tudi sistem nadzora zdravljenja ni zapleten. Zato ga ni težko jemati in zato tudi ni razloga za strah.«
Prof. Eva Kubala Havrdova |
Obstajajo tudi druga zdravila s podobnimi učinki?
»Obstajajo, a zahtevajo zapleten sistem nadzora poteka zdravljenja. Potrebni so pogosti obiski v laboratoriju, pri enem izmed zdravil je treba vsak mesec jemati vzorce krvi še 4 leta po zadnji infuziji, kar pomeni, da mora bolnik zelo pogosto hoditi na kontrolne preglede, pri katerih sicer ne izvajamo zdravljenja. To zahteva veliko predanost bolnikov, so pa tudi resni stranski učinki, kot je pojav sekundarne avtoimunosti. V primerjavi s tem je kladribin nekoliko manj učinkovit, vendar veliko ugodnejši in varnejši za bolnika.«
Zakaj je treba prepoznati multiplo sklerozo in začeti zdravljenje, kakor hitro je to mogoče?
»Zato ker bolezenski proces – če se izrazim slikovito – dobesedno »požira« možgane, čeprav je v njih vedno nekaj rezerv. Če odmre prevelik del možganov, lahko pride do trajne okvare. Zato je treba začeti zdravljenje čim prej, ko ima bolnik še rezerve.«
Vendar na dolgi rok nimamo zdravil za multiplo sklerozo. Ali je mogoče, da bi z novimi zdravili lahko zaustavili napredovanje bolezni do invalidnosti?
»Dejansko nimamo dovolj statističnih podatkov za visokoučinkovita zdravljenja, ker so na trgu šele sorazmerno kratko obdobje. Ob kladribinu, ki ga spremljamo že devet let in se je do danes izkazal za varno zdravilo, imamo podatke tudi za nekatera druga zdravila, npr. za alemtuzumab, ki je bolnikom na voljo že več kot deset let. Sklenemo lahko, da ta zdravila v resnici dramatično zaustavijo napredovanje bolezni. To se še posebej izrazito pokaže pri ohranjanju možganov. Napredovanje možganskih in drugih telesnih okvar se pri bolnikih, ki so prešli na učinkovitejša zdravljenja, po desetletnem obdobju zelo razlikuje od tistih, ki so bili na manj učinkovitih terapijah. Za nove terapije potekajo študije, ki jih pozorno spremljamo, in upamo na odlične rezultate tudi po dolgotrajnejšem obdobju. Tako se mogoče sploh ne bomo več srečevali z invalidnostjo.«
BI lahko multiplo sklerozo tudi pozdravili?
»Ne. Za zdaj je pozdraviti ne znamo. Lahko pa jo zaustavimo na stopnji, na kateri smo jo pri bolniku prepoznali. Tudi zato je še kako pomembna zgodnja prepoznava (in seveda tudi hitro uvajanje zdravljenja) bolezni.
MS je še vedno neozdravljiva bolezen, lahko pa vplivamo na njen potek. Z imunomodulatornimi zdravili lahko vplivamo na potek bolezni, in sicer pri recidivno-remitentni in sekundarno napredujoči obliki bolezni, pri napredovali bolezni brez zagonov pa je že treba poseči po drugih zdravilih. Imunomodulatorna zdravila zmanjšajo število zagonov bolezni in število sprememb, vidnih na magnetni resonanci glave, s čimer se upočasnita napredovanje bolezni in nastanek invalidnosti, kar je glavni cilj zdravljenja. |
Foto: Bigstock