Sladkornega bolnika naj hkrati pregledajo kardiolog, nefrolog in diabetolog

Avtor: Sanja Vilfan Švajger

Človek ni skupek posamičnih obolenj, od katerih vsako zahteva popolnoma ločeno obravnavo, ampak so bolezni med seboj povezane, kar je značilno tudi za SB. V idealnih razmerah bi bilo tako, da ukrepa glede kronične bolezni tudi drug specialist, na primer kardiolog, nefrolog … 

Ali se je nov pristop prijel in ali ga uporabljajo tudi na Oddelku za bolezni ledvic in dializo v Splošni bolnišnici Celje, smo povprašali njegovega predstojnika nefrologa, specialista interne medicine Andreja Drozga, dr. med. 

 

Andrej Drozg, dr. med  (foto: osebni arhiv)

»Organi oz. organski sistemi v telesu so v nenehni medsebojni povezavi, se na zapletene načine pogovarjajo, komunicirajo. Angleška strokovna literatura imenuje to »organ cross-talk«. Zaradi izjemnega razvoja medicinskih znanosti je dandanes nemogoče, da bi specialist določene stroke obvladal vse vidike prepoznavanja in obravnave določenih bolezni. Posledica je nastanek in razvoj subspecialističnih strok. Za uspešno zdravljenje pacienta pa je potreben in najuspešnejši celosten (holističen) pristop, ki upošteva različne, vsestranske vidike obravnave in zdravljenja. Marsikdaj zadostuje usmerjen, ozek pristop. Pri sistemskih boleznih, tj. boleznih, ki prizadenejo več organskih sistemov, kar sladkorna bolezen nedvomno je, je potreben multidisciplinaren pristop. Ta ni učinkovit le v napredovalih stopnjah bolezni, ko so že prisotni številni zapleti, ampak že v zgodnejših stopnjah, ko zapletov še ni oz. so ti samo nakazani.

V naši bolnišnici dobro sodelujemo s subspecialisti diabetologi in kardiologi, čeprav smo soočeni s kadrovskimi in z logističnimi težavami. Idealno bi bilo, če bi lahko pacienta z diabetično okvaro ledvic na isti dan pregledala diabetolog in nefrolog pa mogoče še kardiolog. Najpogostejša oblika sodelovanja oz. skupne obravnave pacienta je, da pri obravnavi posameznega pacienta, pri katerem opazimo določene težave oz. zaplete, kolegu druge stroke zastavimo usmerjeno vprašanje glede diagnoze oz. predvsem zdravljenja sladkorne ali ledvične bolezni (konziliarno mnenje prek napotnice ali osebno). Včasih so ta vprašanja lahko provokativna v smislu, ali ni mogoče še kak način, še kakšno zdravilo, ki bi pripomoglo k zmanjševanju nastajanja zapletov sladkorne bolezni. Nasprotno nam kolegi diabetologi pošiljajo na ambulantni pregled paciente z že znano sladkorno boleznijo in ledvično okvaro z vprašanjem, ali mogoče ne gre za kakšno drugo ledvično bolezen. Končni cilji so seveda pravočasno prepoznavanje bolezni, ukrepanje in preprečevanje zapletov, v našem primeru napredovalih stopenj levičnih bolezni, za katere pa žal pridejo v poštev zahtevne in drage oblike zdravljenja (dializa, transplantacija),« je strnil izkušnje nefrolog Andrej Drozg.

Zaviralci SGLT-2 delujejo v ledvicah, z zaviranjem kotransporterja Glu-Na, proteina, ki je pomemben za resorpcijo glukoze v ledvičnem tubulu. Lahko natančneje pojasnite, kako ta proces poteka?

»Ledvice igrajo pomembno vlogo v presnovi glukoze v telesu. V ledvicah potekata sinteza (nastajanje) glukoze (ta v manjši meri) in razgradnja inzulina. Pomembno vlogo imajo ledvice pri uravnavanju izločanja glukoze iz telesa s sečem. Kar četrtino krvnega pretoka gre skozi ledvice. To je ključnega pomena, saj je to edini učinkoviti način, da se telo očisti odpadnih in drugih morebitnih strupenih snovi iz telesa in okolja. V procesu čiščenja se skozi ledvična telesca (glomerule) izgublja tudi glukoza. Z glukozo bogat primarni seč teče skozi ledvične cevčiče (tubule) naprej proti ledvičnemu mehu. Izguba glukoze bi pomenila izgubo energije, ki jo telo sicer skladišči za čas pomanjkanja hrane. Da do tega ne bi prišlo, se v začetnih (proksimalnih) delih tubulov glukoza ponovno vsrkava v kri (reabsorpcija). Funkcijo prenosa glukoze nazaj v kri opravljajo prenašalne beljakovine, ki jih imenujemo kotransporter Glu-Na. Skupaj z molekulo glukoze se v kri vrneta en ali dva iona natrija, odvisno od vrste kotransporterja. Poznamo kotransporterje SGLT-1 in SGLT-2. Količinsko največ glukoze povrnejo v kri prenašalci SGLT-2. Končni rezultat je, da se s končnim sečem ne izloči dejansko nič glukoze. Sočasno vsrkavanje natrijevih ionov skupaj z glukozo nazaj v kri je pomemben člen pri fini regulaciji krvnega pretoka in posledično tlaka v ledvičnih telescih.

Preberite še 

►►


Sladkorno bolezen je treba zdraviti celostno 

Pri sladkorni bolezni, pri kateri je vrednost krvnega sladkorja stalno zvišana, bi pričakovali, da ledvice odvečno glukozo prepuščajo v seč in je ne vrnejo nazaj v krvni obtok, vendar se dogaja nekaj nenavadnega. Ledvice še bolj vsrkavajo glukozo nazaj v kri. Povišana koncentracija glukoze pa sproži v ledvičnem tkivu različne mehanizme, zlasti povečano nastajanje snovi, ki sprožajo vnetje in posledično brazgotinjenje ledvičnega tkiva, kar se kaže s povečanim izločanjem albuminov v seču, povišanim krvnim tlakom in z odpovedovanjem ledvic. Skupaj s povečanim vsrkavanjem glukoze pa se žal vsrkava tudi preveč natrijevih ionov, kar povzroča togost krvnega žilja, povečanje količine soli in vode v telesu z znanimi zapleti, kot so: povišan krvi tlak, srčno popuščanje in še dodatna okvara ledvic.«

Kaj ta dognanja pomenijo v praksi – pri zdravljenju ledvičnih bolnikov?

»Nova dognanja, ki so se pokazala v veliki raziskavi EMPA-REG Outcome, pomenijo velik korak naprej in upanje za bolnike s sladkorno boleznijo, ki že imajo ledvično bolezen ali te še nimajo. Velik pomen imajo nova zdravila iz skupine zaviralcev SGLT-2, predvsem v zgodnjih stopnjah sladkorne bolezni, ko še ni strukturnih okvar na ledvicah, torej v preprečevanju diabetične ledvične bolezni. Pri napredovalih stopnjah diabetične ledvične bolezni so ta zdravila žal manj ali celo neučinkovita, saj ni več oprijemališč, na katerih bi ta delovala. Učinki zaviralcev SGLT-2 so številni, neposredni in posredni. Neposredni učinek je povečano izločanje glukoze in natrija s sečem. Prek zapletenega in finega mehanizma spremembe v izločanju glukoze in natrija povzročijo zmanjšanje tlaka v ledvičnih telescih (glomerulih) pa tudi zmanjšanje nastajanja določenih škodljivih molekul, ki povzročajo prekomerno krčenje žil oz. vazokonstrikcijo (angiotenzin II) in brazgotinjenje oz. fibrozo (TGF-β, AGE). Posledično je manj strukturnih okvar na ledvičnem tkivu. Posredni učinki so posledica boljše urejenosti sladkorne bolezni (nižje vrednosti glukoze v krvi), znižanja krvnega tlaka in togosti žilja zaradi povečanega izločanja natrija (soli), zmanjšanje telesne teže, izboljšanje celotne presnove na splošno (znižanje sečne kisline v krvi, negativna kalorična bilanca). V prej omenjeni raziskavi so bili učinki kmalu vidni predvsem na srčno-žilnem sistemu (manj srčnega popuščanja, manj srčno-žilnih dogodkov), pokazal pa se je tudi poznejši ugoden vpliv na ledvice (manjše izločanje beljakovin s sečem, dlje časa ohranjeno ledvično delovanje).«

 

 

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj