Bolnike s sladkorno boleznijo je treba prepoznati in zdraviti prej

Čeprav se na videz zdi, da o sladkorni bolezni že veliko vemo, pa je – presenetljivo – še vedno velikokrat neprepoznana. To ugotavljajo kardiologi v ZDA, Evropi in tudi pri nas. Tako podatki iz velike presečne raziskave EuroAspire, v kateri je sodelovala tudi Slovenija, kažejo neverjetno sliko pogostosti sladkorne pri srčno-žilnih bolnikih.

Dejstvo je, da število diabetikov narašča, postavlja pa se vprašanje, ali jim nudimo vse, kar bi jim lahko. Foto: Bigstock

Stroka je enotna, da gre za alarmantno stanje in da je treba ukrepati. O tem, kakšni so prvi koraki in kako jih usmerjati, je bilo veliko povedanega na mednarodnem strokovnem srečanju Sodobna kardiologija 2019, ki je pod okriljem Združenja kardiologov Slovenije potekalo konec maja v Ljubljani.

“Ni treba, da pacient najprej zboli za srčno-žilno boleznijo in mu šele nato, ko je veliko škode že storjene, predpišemo novejšo, učinkovitejšo, predvsem pa primernejšo terapijo, je prepričan prof. dr. Zlatko Fras.

»Perspektive v obravnavi bolnikov s srčno-žilnimi obolenji in/ali s sladkorno boleznijo morajo biti drugačne in obzorja široka,« je poudaril predstojnik KO za kardiologijo UKC Ljubljana, preventivni kardiolog prof. Zlatko Fras. V predavanju, ki ga je podal v skupnem imenu s predstojnikom KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni diabetologom prof. Andrejem Janežem, je pozval k strokovnemu soglasju v kardiodiabetologiji.

Pokazalo se je, da ima 53 % bolnikov, ki so preživeli srčni infarkt, tudi sladkorno bolezen. Na oddelku za kardiologijo v ljubljanskem UKC je stanje še težje, saj je le 27 % takih, ki nimajo sladkorne bolezni oziroma bazalne motnje glikemije.

»Diabetiki hodijo od diabetologa pa do kardiologa in mogoče še koga drugega, njihova bolezen pa še vedno ni dobro urejena,« je pojasnil prof. Fras in dodal, da je mogoče ravno to neka stična točka za izboljšanje prakse. Skrb za pacienta bi morala biti deljena med najmanj kardiologi in diabetologi ter družinskimi zdravniki, ki bodo morali glede na veliko breme diabetesa tudi sami prevzeti večjo vlogo.

Po njegovih besedah je v prepoznavanju bolezni še vedno veliko težav in pasti, ki preprečujejo, da bi začeli diabetike zdraviti bolj zgodaj in intenzivneje. Vprašal se je, zakaj nova zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni (zaviralce SGLT 2 in agoniste GLP 1) predpisujemo šele v smislu sekundarne preventive, zakaj ne prej. Prepričan je, da se bodo ta zdravila v prihodnosti uporabljala v prvi liniji; za to, da tako ne zdravimo že zdaj, pa je krivo le pomanjkanje denarja.

Večina bolnikov s srčnimi obolenji ima tudi sladkorno bolezen

»Ključno dejstvo je, da število diabetikov narašča, postavlja pa se vprašanje, ali jim nudimo vse, kar bi jim lahko, ali bi to lahko izboljšali. V povprečju je na naših oddelkih 30 % takih, ki imajo diabetes, a to ni vse. Če bi jim naredili dodatne teste, zlasti obremenilni test z glukozo (OGGT), bi ‘našli’ še 41 % takih, ki imajo disglikemijo. Pri nas ima le 27 % bolnikov s srčno-žilnimi boleznimi normoglikemični indeks, 73 % koronarnih bolnikov na naših oddelkih sladkorja v krvi nima urejenega, od tega jih ima 45 % diabetes in 27 % moteno bazalno glikemijo. To je res velik problem,« je poudaril prof. Fras.

Kako prepoznati bolezen

Ne diabetolog in ne kardiolog nimata dovolj napotkov, kako ukrepati pri bolniku glede pridružene bolezni: zamislimo si, da imamo na eni strani bolnika s sladkorno boleznijo in na drugi s srčno-žilnimi obolenji. Diabetolog ne ve, ali ima pacient tudi bolezen srca in ožilja in kako naj ukrepa, na drugi strani pa kardiolog ne ve, ali ima mogoče bolnik tudi sladkorno bolezen.

Če so stopnje priporočil glede prepoznavanja sladkorne bolezni znane, pa ni jasno, kako opredeliti srčno-žilno tveganje pri bolniku s sladkorno boleznijo.

Kaj bi bilo treba narediti, da bi prepoznali stanje? Naj diabetologi merijo biooznačevalce, napotujejo na slikovno diagnostiko ali kaj tretjega, se je spraševal govornik in dodal, da bi bilo veliko manj vprašanj, če bi bolnike odkrili in zdravili prej.

Spremeniti pristop zdravljenja

Prof. Fras je orisal veljavni algoritem zdravljenja sladkorne bolezni, ki poteka stopenjsko, pomeni da bolnika zdravimo z določenimi zdravili tako dolgo, dokler se stanje ne začne slabšati, nato preidemo na zdravljenje z zdravili naslednje skupine. V povprečju na pet let spreminjamo terapijo, in v tem času glikirani hemoglobin postopno raste, sladkorna bolezen pa se zaradi metaboličnega spomina slabša, kar se kaže v zapletih na srcu in ožilju.

»Napočil je čas, ko bomo morali prav vsi v zdravljenje bolnikov s sladkorno boleznijo vpleteni zdravniki privoliti v doslednejšo, bolj celostno, sintetično integrirano obravnavno, za začetek zlasti na relacijah med specialistom endokrinologom/diabetologom in kardiologom ter v trikotniku obeh s specialistom družinske medicine … Optimalno pa bi bilo, če bi tim lahko dopolnili s pridruženimi zdravstvenimi strokovnjaki, kot so psihologi, nutricionisti, kineziologi idr.« (iz zbornika prispevkov Sodobna kardiologija 2019)

In kako bi bilo treba zdraviti bolnika, da bolezen ne bi prehitro napredovala? Kaj na tej poti naj storita kardiolog in diabetolog, da bi splošni zdravnik na osnovi tega lahko vodil pacienta brez večjih problemov na osnovi dobrih priporočil? Prof. Fras poudari, da je najbolj bistveno, da kardiolog pride do diagnoze sladkorne bolezni oziroma do prepoznave srčno-žilne bolezni pri diabetologu.

Trenutno je še v vseh smernicah začetno zdravljenje z metforminom, šele v drugi liniji pa se uvajajo sodobna zdravila.

A z novimi študijami, ki potrjujejo znižanje srčno-žilnih dogodkov pri bolnikih, ki so prejemali zaviralce SGLT 2 ali agoniste GLP 1 (prva študija z zaviralci SGLT 2 je bila prebojna EMPA REG Outcome, v kateri je zdravilo empaglifozin za zdravljenje sladkorne bolezni pokazalo tudi veliko dobrobit za srce; op. avt.*), imamo dobro podlago, da lahko ta zdravila uporabljamo tudi v primarni preventivi, torej ni treba, da pacient najprej zboli za srčno-žilno boleznijo in mu šele nato, ko je veliko škode že storjene, predpišemo novejšo, učinkovitejšo, predvsem pa primernejšo terapijo, je pojasnjeval prof. Fras.

Prepričan je, da je treba ustvariti pogoje, da bodo lahko sodelovali kardiolog, diabetolog in zdravnik družinske medicine. Da bi se okrog bolnika zbrali specialisti, pa čeprav ne nujno v isti hiši in šele takrat, da bo mogoče od njega zahtevati sodelovanje.

V mednarodni skupnosti je močna tendenca po združevanju preventivne kardiologije z diabetologijo, tudi pri nas so že storjeni prvi koraki. Mednje gotovo sodijo namere, ki jih je najavil prof. Fras, od načrtovanja pisnega dogovora med združenji kardiologov in diabetologov, skupnih izobraževanj, zavzemanja za čimprejšnjo vpeljavo novosti iz prihajajočih evropskih smernic v nacionalna priporočila za zdravljenje sladkorne bolezni in druge, ki so nujne, da se zavzemanja za nov pristop, tudi v resnici udejanjijo v praksi.

Rezultati raziskave EMPA-REG OUTCOME, ki so bili objavljeni na srečanju diabetologov (EASD 2015), so bili osupljivi: relativno tveganje za srčno-žilno smrt se je zmanjšalo za 38 odstotkov, relativno tveganje za smrt zaradi katerega koli razloga za 32 odstotkov, relativno tveganje za hospitalizacijo zaradi odpovedi srca pa za 35 odstotkov. Empaglifozin se je ob zdravljenju srčnega popuščanja izkazal tudi glede zaščite ledvic.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj