Na poti k izkoreninjenju hepatitisa C

Avtor: Sanja Vilfan Švajger

V strokovnem članku v glasilu ISIS iz zdaj že odmaknjenega leta 1999 so slovenski infektologi na čelu s prof. Mojco Matičič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana zapisali, da je v svetu prekuženost z virusom hepatitisa C (v nadaljevanju: HCV) 1 %–2 %, a so danes številke precej drugačne. 

V najnovejši izdaji knjižice za strokovno javnost Hepatitis C prof. Mojce Matičič (marec 2017) sledimo novim podatkom: razporejenost okuženih s HCV se zemljepisno spreminja od nizkih 0,25 % v na primer skandinavskih državah prek zmernih 0,75 % do 1,25 % v ZDA in visokih 38 % v Egiptu. In če so se pred skoraj 20 leti zdravniki šele spoznavali z značilnostmi obolenja, ki jih prinaša okužba s HCV, ga danes dobro poznajo, še več, to kronično bolezen, ki je ob hepatitisu B glavni vzrok za jetrno cirozo in raka na jetrih, v razvitem svetu pa tudi poglavitni vzrok za presaditev jeter pri odraslih, znajo ozdraviti, aktivno pa se tudi zavzemajo za njeno izkoreninjenje. Hepatitis C bo tako najverjetneje prva kronična virusna bolezen na svetu, ki ne bo več predstavljala grožnje za javno zdravstvo, kar je cilj strategije Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2016.

Veliko število okuženih, večina za okužbo ne ve

Številke govorijo same zase – na svetu je od 130 do 150 milijonov okuženih s HCV; letno jih zaradi okužbe s HCV umre od 500.000 do 700.000. Skrb vzbujajoč je podatek, da je delež okuženih s HCV, pri katerih okužba še ni odkrita, 75-odstoten in da je delež okuženih s HCV, ki so bili zdravljeni, nizek, med 3 % in 5 %.

Breme bolezni v Evropi je visoko; ocenjuje se, da je okuženih 15 milijonov prebivalcev; okužen je 1 od 50 Evropejcev, vendar je tudi tu okužba zemljepisno precej neenakomerno porazdeljena.

V Sloveniji, ki sicer sodi v evropski vrh po uspešnosti obravnave in zdravljenja bolnikov s hepatitisom C, je okuženih okoli 0,4 odstotka prebivalstva. To pomeni, da pri nas živi vsaj 8.000 okuženih s HCV, za bolezen pa jih ve le približno 3.500.

Začetki spoznavanja z virusom

Vrnimo se še enkrat v ne tako davno preteklost, ko se je stroka vse bolj spoznavala z novim virusom HCV. Z uporabo metod rekombinantne DNA-tehnologije je bil 1989 leta odkrit virusni genom, čez šest let pa so ga že znali vzgojiti v kulturi humanih limfoblastnih celic in si ga ogledati pod elektronskim mikroskopom. Šlo je za izjemen virus, so zapisali avtorji članka, tudi zato, ker je težko odkriti okužene: akutne okužbe se večinoma ne zavedajo, saj jih le ena petina zboli z zlatenico, kronična okužba, ki se razvije pri 60 %–80 %, pa tudi pri večini poteka brezsimptomsko in je ljudje ne zaznajo; povzroča tiho, a aktivno kronično vnetje jeter, ki se pri 20 % konča s cirozo jeter, pri 1 %–4 % pa nastane jetrni rak. Njegova posebnost je, da se navadno prenaša s krvjo in krvnimi pripravki, lahko pa tudi s spolnim odnosom in prenosom okužene matere na novorojenca, a ne vedno.

Okužbe pri 30 %–50 % takrat niso znali pojasniti in tako tudi ne vseh ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe, piše v omenjenem status artis medicae Hepatitis C v Sloveniji pred skoraj dvajsetimi leti.

Učinkovitega zdravljenja kroničnega hepatitisa C za večino bolnikov takrat niso imeli. 

Kdo je ogrožen in kako se virus hepatitisa C prenaša 

»Stanje na področju preprečevanja in zdravljenja okužbe s HCV, ki je poleg hepatitisa B glavni vzrok za jetrno cirozo in raka na jetrih, v razvitem svetu pa tudi glavni vzrok za presaditev jeter pri odraslih, je danes povsem drugačno. Vemo, kako se prenaša, zato znamo svetovati, kako okužbo preprečiti,« pove prof. Mojca Matičič. »Virus HCV se prenaša z okuženo krvjo in z okužene matere na otroka. Spolni prenos je mogoč, le če je izločkom spolovil pridružena tudi okužena kri. Med skupine z velikim tveganjem za okužbo torej sodijo vsi ljudje, ki so v Sloveniji prejeli transfuzijo krvi pred letom 1993 (če so jo prejeli v manj razvitih državah, je ta letnica najpogosteje še poznejša) oz. so v preteklosti imeli večje operativne posege, bili na zdravljenju s hemodializo ali imeli naključen vbod z uporabljeno injekcijsko iglo, so sobivali z okuženimi v skupnem gospodinjstvu in menjavali pribor za osebno higieno (britvice, zobne ščetke, manikirni pribor itn.). Pozornost velja tudi za vse tiste, ki so imeli tetovažo, prebadanje (»piercing«) ali akupunkturo, izvedeno neprofesionalno oziroma v lokalih brez ustreznega higienskega nadzora in uporabe materiala za enkratno rabo. Med posebna tveganja pa sodi tudi menjavanje pribora za uporabo drog, ne le injekcijskega, ampak tudi tistega za njuhanje, in tvegano spolno vedenje, predvsem med moškimi, ki imajo odnose z moškimi. Vse premalo se zavedamo, da je varen spolni odnos le odnos dveh zvestih neokuženih partnerjev,« razloži prof. Mojca Matičič in opozori, da je izjemnega pomena, da se vsak človek vsaj enkrat zamisli nad svojim preteklim vedenjem ali dogodki, ki bi lahko prinesli kakršno koli tveganje za okužbo s HCV. Če je v njihovi osebni zgodovini prisoten že samo en sam utemeljen sum na okužbo, je to dovolj, da opravijo ustrezno testiranje. 

Ozdravitev vseh okuženih s HCV – eliminacija hepatitisa C v Sloveniji

Prof. Mojca Matičič, dr. med., spec. infektologinja: »Imamo izjemno učinkovito zdravljenje, s katerim bolezen dokončno pozdravimo, če je odkrita dovolj zgodaj. A vse vedenje o bolezni ne pomaga, če se posameznik ne odloči za testiranje na prisotnost virusa hepatitisa C v njegovem telesu – krvi, torej če za lastno okužbo ne ve.« Foto: Arhiv UKC Ljubljana

V Sloveniji je s HCV okuženih dobrih osem tisoč ljudi (0,4 %), le dobrih 3.500 pa jih ve za okužbo. Skrb vzbujajoče je dejstvo, da v zadnjem letu zaznavamo porast akutnega hepatitisa C v skupinah s tveganim spolnim vedenjem, v katerih ga prej nismo zaznali.

Pri nas so bila že od devetdesetih let prejšnjega stoletja na voljo vsa priporočena zdravila za zdravljenje hepatitisa C in smo jih tudi s pridom uporabljali, saj so bili uspehi zdravljenja v Sloveniji celo s kombinacijo pegiliranega interferona alfa in ribavirina kar pri 80 odstotkov zdravljenih, razloži prof. Mojca Matičič.

»Že tretje leto pa imamo na voljo najnovejša, na virus neposredno delujoča zdravila. Rezultati so na zavidljivi ravni, saj smo pozdravili vse, ki so uspešno dokončali priporočen režim zdravljenja; le pri enem bolniku je prišlo do mutacije virusa in ponovitve bolezni. Zdravila pa niso le izjemno uspešna, ampak tudi varna in do bolnika prijazna, saj so v obliki tablet in ne več injekcij, ki je marsikomu predstavljala hudo zavoro pri predaji zdravljenju,« oriše zdajšnje stanje glede poteka zdravljenja hepatitisa C pri nas prof. Mojca Matičič.

»A tudi to še ni vse, stopili smo velik korak naprej in z ustreznimi strokovnjaki iz tujine naredili statistično projekcijo prihodnjega bremena hepatitisa C v Sloveniji ter potrebnih ukrepov za možnost njegove eliminacije. Rezultati so bili prav neverjetni, saj je projekcija pokazala, da bi s povsem realnim stopnjevanjem števila na novo odkritih okuženih in njihovega zdravljenja z učinkovitimi zdravili lahko v naslednjih 13 letih za 90 % zmanjšali prevalenco okuženih in dejansko skoraj izničili število bolnikov z ogrožajočimi zapleti bolezni. Torej bi lahko dosegli odličen nadzor nad hepatitisom C v Sloveniji, ki bi se že skoraj približal izkorenitvi, vendar le ob pogoju, da bi postopno odkrili VSE okužene in da bi s preventivnimi ukrepi preprečili nove okužbe,« oriše potencialne možnosti glede eliminacije hepatitisa C pri nas glavna pobudnica, nosilka vseh strokovnih projektov in iniciativ, ki se dotikajo obravnave hepatitisa C pri nas, prof. Mojca Matičič.

Preprečevanje okužbe s HCV

Zaradi izrazite antigenske spremenljivosti znanstvenikom še ni uspelo razviti cepiva, ki bi varovalo pred okužbo s HCV, zato je velik poudarek na preventivi. Ta vključuje nadzor nad darovano krvjo oziroma organi in redno spremljanje posameznikov, ki so izpostavljeni večjemu tveganju za okužbo. Ker je razvoj okužbe s HCV v kronično bolezen s pravočasnim zdravljenjem mogoče preprečiti, je izjemnega pomena ozaveščanje javnosti o tej možnosti pa tudi ustrezno klinično, laboratorijsko in virološko spremljanje oseb, ki so bile izpostavljene tveganju za okužbo s HCV.

Če pride do nenamernega vboda, ureznine z okuženim ostrim predmetom ali ob izpostavitvi sluznic oči, nosu ali ust aerosolu, ki nastane ob razpršitvi krvi, je potrebno takojšnje in pravilno izvajanje prve pomoči, nato pa takojšnje zabeleženje dogodka, ki sproži nadaljnjo obravnavo pri ustreznem specialistu, kar sodi v obseg higienskega nadzora in medicine dela vsake zdravstvene ustanove. 

»Ne moremo pomagati tistim, ki za okužbo ne vedo«

Pravočasno testiranje je nujno za zgodnje odkrivanje bolezni in začetek uspešnega zdravljenja, opozarja stroka. Imamo izjemno učinkovita zdravila, s katerimi lahko bolezen dokončno pozdravimo, razloži prof. Mojca Matičič. »Zdravljenje virusnih hepatitisov je na zavidljivi ravni, z novimi zdravili pa lahko pozdravimo skoraj vsakega bolnika, pri katerem bolezen še ni dokončno okvarila jeter. Na srečo imamo v Sloveniji vse možnosti, da bolnikom nudimo kar najboljšo zdravstveno oskrbo; upam, da bomo imeli na voljo tudi vsa nova zdravila, ki prihajajo. Žal pa ne moremo pomagati tistim, ki so okuženi, a za okužbo še ne vedo in zato ne poiščejo pravočasno pomoči pri ustreznem specialistu.«

Foto: Bigstock