»Urinska inkontinenca ne sme biti tabu«

Avtor: Mojca Koprivnikar

Lorena Meglič, ustanoviteljica in predsednica društva Mena, ki nudi pomoč ženskam z urinsko inkontinenco ter ženskam z menopavzalnimi in ginekološkimi težavami, je imela tako hude motnje uhajanja urina, da je na koncu že povsem obupala. 

Nič več ni videla izhoda, saj so jo težave pripeljale tako daleč, da si ni več upala zapustiti svojega doma. Pa vendar je ga. Lorena po vseh preizkušnjah danes povsem zdrava. Poudarja, da urinska inkontinenca ne sme biti tabu in da naj ženske zaradi sramu nikar ne molčijo in da naj takoj poiščejo pomoč …


Ga. Lorena, pred leti so vam zdravniki postavili diagnozo stresna urinska inkontinenca, ki je po hudem vnetju mehurja napredovala v urgentno urinsko inkontinenco, ki je pravzaprav najhujša oblika te bolezni. Pridružila se ji je še prekomerna aktivnost mehurja. Kako so se pravzaprav začele vaše težave?

»Moje zdravstvene težave so se začele leta 1997, ko sem na službeni poti kot sopotnica doživela težko prometno nesrečo s čelnim trčenjem in ko možnosti za preživetje dejansko ni bilo. A hvala Bogu, preživela sem in začela svojo nekajletno bitko z okrevanjem in za preživetje. A v zelo kratkem času po prometni nesreči, po kateri še nisem popolnoma okrevala, so se začele moje uroginekološke težave, zaradi katerih sem bila v samo enem letu dvakrat operirana. Ponovno se mi je zrušil svet. Po zdravniškem pregledu sva se z uroginekologom dogovorila za operacijo, ki je bila po vseh postavljenih diagnozah nujna. In končno je prišel zame težko pričakovani dan, ko sem bila operirana. Operacijo sem zelo dobro prestala, a s tem mojih zdravstvenih težav še ni bilo konec, saj sem dobila vnetje mehurja in bila okužena s skoraj nepremagljivo črevesno bakterijo Escherichijo coli. Zdravljenje je trajalo skoraj osem mesecev. Samo vnetje mehurja mi je – ne glede na operativni poseg – povzročilo uhajanje vode do te mere, da mehurja sploh nisem mogla več nadzorovati; voda mi je povsem nenadzorovano iztekala. Nekega dne mi je tako iztekla tudi na javnem mestu; ponovno sem doživela velik stres, saj se je moje življenje v kratkem času ponovno sesulo v totalni nič. Bila sem skrajno obupana, saj nisem bila več za med ljudi, jaz pa sem si tako zelo želela živeti …«

Pa vendar: ne glede na to, da vašim zdravstvenim težavam ni bilo videti konca, ste danes zdravi in – celo več – svetujete ženskam s podobnimi težavami.

»Drži, mojim težavam ni bilo videti konca in čakala sem na novo, že drugo ginekološko operacijo. Zdravnika sem prosila, da z operacijo počakava, saj sem bila psihično povsem na dnu. Tudi to operacijo sem dobro prestala, a voda mi je še vedno uhajala. Moje zdravljenje je tako trajalo še naslednji dve leti in v tem času sem dvignila roke. Čeprav sem močna osebnost, sem se preprosto predala. A na poti do mojega ozdravljenja je bil ginekolog tisti, ki nad menoj ni obupal, in danes sem mu neskončno hvaležna, saj mi je po vseh najinih skupnih bitkah poklonil novo življenje. Po vsem, kar sem prestala, se mi je tako porodila ideja in želja pomagati ženskam s podobnimi težavami. Med težavami sem namreč sama iskala pomoč, podporo in razumevanje nekoga, s katerim bi se lahko o svojih težavah odkrito pogovarjala. V Mariboru ni bilo institucije, na katero bi se lahko obrnila po takšno pomoč, zato sem se odločila, da ustanovimo društvo za pomoč ženskam, ki jim uhaja voda, ter tako začela delati na tem področju. S takratno ekipo smo se lotili izjemno trdega dela, saj ni bilo nikogar, ki bi nam kazal pot. Več let sem tako hodila po trnovi poti, a vedela sem, da ženske potrebujejo pomoč. V svoje delo sem vložila dušo in srce. Danes vem, da mi je ta življenjska preizkušnja dala voljo in moč, da sem velik del svojega življenja lahko posvetila temu delu in tistim, ki zaradi tovrstnih težav potrebujejo tudi psihosocialno pomoč.«

Ženske, ki imajo težave z uhajanjem vode, se zaradi sramu pogostokrat skrivajo, ne upajo spregovoriti o svojih težavah. Kako razbiti ta tabu?

Najbolje pa je, da vsaka sama ugotovi, katera pijača ali katera hrana je tista, ki ji draži mehur, in se temu v prihodnje tudi izogiba.

Pomembno je tudi, da pazimo na redno odvajanje blata.

»Urinska inkontinenca vsekakor ne sme biti tabu, saj se z njo spopada približno polovico žensk; o tem pa vztrajno molčijo, ker se je sramujejo. Po mojem mnenju je tabu zaradi tega, ker nam je neprijetno, če nam voda uide, saj se to lahko zgodi kjer koli in kadar koli, tudi na javnem mestu, še zlasti če gre za urgentno urinsko inkontinenco, pri kateri nam voda lahko uide tudi na poti do stranišča ali že na stranišču, pa se nimamo časa sleči, ker preprosto steče. Ta tabu lahko razbijemo le tako, da o problemu govorimo. Razbijamo ga s predavanji in pisano besedo …«

Kako ste se spoprijemali s strahovi ter z vsemi občutki nemoči, ki ste jih verjetno doživljali? Ali ste tudi vi ostajali doma za štirimi stenami?

»V tistem času, ko so se mi začele pojavljati vse težave, se niti nisem zavedala, kakšna težava to sploh je. Nisem niti vedela, da nam voda lahko uhaja. Diagnozo sem zato mirno sprejela in čakala na odrešitev, ki je nato prišla šele po štiriletnem zdravljenju. Ko sem se začela zavedati, kaj se mi v resnici dogaja, pa se mi je življenje sesulo v nič. Živeti z urinsko inkontinenco je bilo grozno. Nekaj časa tudi sama nisem zapuščala svojega doma, saj nisem vedela, kdaj mi bo voda stekla po nogah. Na žalost sem šele pozneje izvedela, da obstajajo tudi vložki za inkontinenco.«

Kakšni so pravzaprav prvi znaki, da je nekaj narobe?

»Kolikor vem, urinska inkontinenca je ali pa je ni. Znaki uhajanja se običajno na začetku pokažejo redkeje, nato vedno pogosteje.«

V začetni fazi verjetno lahko kaj naredimo tudi sami. Kaj svetujete?

»Pomembne so Keglove vaje ali vaje za utrjevanje mišic medeničnega dna. Za zdravljenje vseh vrst inkontinence obstaja tudi magnetni stol, na katerega se usedemo oblečeni. To sodi v konservativni del zdravljenja, za katerega lahko poskrbimo sami.«

Kako pomembna je po vašem mnenju preventiva?

»Preventiva je zelo pomembna in menim, da bi že v osnovni šoli morali pri telesni vzgoji, še zlasti za deklice, vnesti vaje za utrjevanje mišic medeničnega dna. Vaje so zelo pomembne, ne bi pa rekla, da so ključnega pomena za preprečevanje urinske inkontinence, saj vemo, da je porod glavni vzrok za njen nastanek v poznejši dobi.«

Kako pa je s prehrano in morebiti z drugimi oblikami (samo)pomoči pri urinski inkontinenci?

»Pri premagovanju urgentne urinske inkontinence ali prekomerno aktivnega sečnega mehurja je pomembna tudi prehrana. Izogibati se je treba pijačam in jedem, ki delujejo diuretično. To pomeni, da je treba izločiti iz prehrane predvsem močne začimbe, čebulo, česen, kavo, pravi in zeleni čaj, tudi kakav in čokolado ter alkohol (še posebej pivo). Najbolje pa je, da vsaka sama ugotovi, katera pijača ali katera hrana je tista, ki ji draži mehur, in se temu v prihodnje tudi izogiba. Pomembno je, da se ne izoliramo od ljudi in da zaradi težav ne prenehamo telesne aktivnosti. Z urinsko inkontinenco se je preprosto treba spopasti in iti na pot do ozdravitve ali omilitve težave. Vedeti je treba, da vsak boj ni izgubljen in da veliko lahko naredimo sami zase s prehranjevalnim in higienskim režimom, ki pa zahteva celega človeka. Problem je namreč kompleksen in se ga ne da pozdraviti čez noč. Za zdravljenje so potrebni doslednost, vztrajnost, red in disciplina. Pomembno je tudi, da pazimo na redno odvajanje blata. Še zlasti pri urgentni urinski inkontinenci je pomembna tudi telesna teža. Če nam uspe izgubiti vsaj 5 odstotkov odvečne telesne teže, se lahko urgentna urinska inkontinenca izboljša tudi do 50 odstotkov.«

Kaj bi še svetovali vsem ženskam, ki se spoprijemajo z urinsko inkontinenco in/ali živijo z njo?

»Da čim prej poiščejo zdravniško ali laično pomoč in pristopijo k zdravljenju. Lahko tudi v društvu Mena, v katerem so na voljo laična in strokovna svetovanja.«


Foto (naslovna): Bigstock

Foto: osebni arhiv

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj