O dveh izjemnih ženskah: Helena Žigon in Kazimira Lužnik

Helena Žigon in Kazimira Lužnik sta si v marsičem podobni. Obe sem opazila na tekaških prireditvah in obe sta me takoj prevzeli že s tem, ko sem razmišljala, kako sta kljub svoji starosti sploh sprejeli odločitev, da se bosta takega dogodka udeležili, se pripravili, prijavili, poiskali spremstvo in potem to dejansko naredili, prišli, se na startu pogosto postavili kar med najhitrejše tekače in ob strelu stekli veliko kilometrom in novim izzivom naproti.

Naj vsak izmed nas naredi korak k mladostnejšemu življenju prav vsak dan. Staranje ljudje žal prepogosto površno razumemo kot venenje. Foto: Bigstock

Pri obeh sem začutila, da imata neverjetno močno voljo, zaradi katere sta sposobni speljati stvari, ki si jih zamislita. Čeprav so te za njuno generacijo lahko precej neobičajne. A ju to ne ustavi.

Sodelovanja na tekih si želita, ker jima preprosto dobro denejo. Ali naj ostaneta doma le zato, ker nista med hitrejšimi? Naj se skrijeta, zato ker bosta najverjetneje prišli med zadnjimi ali celo popolnoma zadnji v cilj? O tem ne razmišljata. Vsaka se trudi po svojih najboljših močeh in ponosni sta na to, kar sta. Ali ni to največja zmaga, ki si jo vsak izmed nas lahko le želi?

Obe sta toliko svobodni, da se s povprečnimi družbenimi merili ne omejujeta in si znata privoščiti tisto, kar si želita. Njuna radovednost, igrivost in živost ju ob hkratnem zavedanju, da dragoceni čas hitro teče, vodijo v to, da priložnosti za radoživost iščeta, najdeta in jih tudi zagrabita. Obe ostajata mladi.

Tako sem doživela Ljubljančanko Heleno Žigon, ko mi je pripovedovala svojo življenjsko zgodbo, jaz pa sem njena presunljiva pripovedovanja zaokrožila v knjigo Bela dama; Helena je za svoj 86. rojstni dan pretekla 21 kilometrov na Istrskem maratonu.

Helena Žigon je za svoj 86. rojstni dan pretekla 21 kilometrov na Istrskem maratonu. Na fotografiji v pogovoru z Jasmino Kozina Praprotnik.

Helena in Kazimira

Skoraj neverjetno je, da Slovenija premore kar dve taki izjemni ženski. Že ena bi bila presežek. Še v veliko večjih državah obstaja velika verjetnost, da ne zraste nobena taka korenina. Neverjetno podobno sem namreč doživela tudi Kazimiro Lužnik, ki je v svojem 85. letu bolj živa in mladostna od marsikatere pol stoletja mlajše dame. Njeno življenjsko zgodbo sem hodila poslušat k njej domov v Slovenj Gradec. Tja se je Primorka, rojena v glasbeni družini Nanut, odselila zaradi ljubečega skupnega življenja s prav tako izjemnim človekom in veliko družino, ki sta jo soustvarila.

Na obiske k njima domov so me spremljali Urban, moj mož, in najini otroci. Vedno je bilo zelo veselo. Takšna sta oba. Nasmejana, sproščena in dobrosrčna. Ko smo pojedli malico, ki jo je Kazimira vedno tako lepo pripravila za vse nas, smo brskali po spominih polnovrednega življenja. Koliko živahnosti še vedno prav prekipeva iz Kazimire in njenega Miloša, da so še najini otroci vse te komedije in drame poslušali z odprtimi usti. Pa vendar, ko so otroci potrebovali igrišče, jih je Urban odpeljal ven, mi pa smo nadaljevali.

Kazimira Lužnik in mag. Jasmina Kozina Praprotnik na predstavitvi biografije Kazimira: O deklici, ki se ni pustila postarati.

Kazimira je namreč neločljiva od 96-letnega Miloša, ki je s svojimi tudi živahnimi pripombami in uvidi dopolnjeval njene besede, jo opominjal na kaj, kar bi lahko pozabila, ali pa le kimal v potrditev. Kdor želi videti na proste oči, kaj so zakonska ljubezen, zvestoba, spoštljivost, razumevanje in podpiranje, to lahko vidi ravno, če pogleda Kazimiro in Miloša, ter začuti tisto, kar je nevidnega, a tako močnega in toplega med njima.

Helena in Kazimira sta si mogoče tako zelo podobni v njuni že prej sproščeni samozavesti tudi zaradi njunih mož. Podobna sta si torej tudi njuna življenjska sopotnika, in sicer v njuni zelo pomembni lastnosti, da sta svojima dragima ženama stala ob strani. Razumela in podpirala sta njune odločitve ter radovedno in ljubeče spremljala njuno pot. Helena je bila s Stanetom poročena 66 let, Kazimira pa s svojim Milošem še vedno polno okuša vsak dan posebej že 65 let. Knjiga o njej je z naslovom Kazimira, O deklici, ki se ni pustila postarati, izšla aprila 2019.

Tako kot me je pri Heleni, me je tudi pri Kazimiri sproti presenečalo, kako dobro se spominja dogodkov iz daljne preteklosti, ljudi, imen, letnic, besed, pogledov, podrobnosti, še vremena. Lahko bi rekla, da dolgotrajen tek človeku
nudi neki prostor in čas, da se zazre vase, se ozre na življenje z več zornih kotov in jih nekako bolj urejeno shrani v svoj spomin. Potem pa te občutke med dolgimi trenutki, ko je telo, ki se giblje skozi naravo, ki ga znova in znova lahko samo navdihuje, spomine in globlje uvide redno obiskuje in na novo neguje.

Podobni in hkrati različni

Kljub podobnostim med Heleno in Kazimiro pa so vzvodi, ki nastavljajo človeka v otroštvu, med njima zelo različni. Medtem ko je bila Kazimira deležna starševske in družinske ljubezni, je bila Helena žrtev neurejene družine. Leta 1928 rojena Helena ni bila deležna tistega, česar bi moral biti deležen vsak otrok. Mama jo je zapustila kot dvomesečno dojenčico, oče ji ni znal stati ob strani, mačeha ji je nagajala in kar 20 let je trajalo, preden je končno našla mamo in ugotovila, da je bil razlog za tako zgodaj storjeno krivico, odtegnitve od matere, skrajno banalen. To je v rano vrezalo še močneje, a je kljub temu ni oropalo upanja v dobro.

Leta 1934 rojena Kazimira je imela ob rojstvu nepredstavljivo več sreče. Ob pogledu nazaj se najprej spomni točno tistega, česar Helena ni imela in je krvavo pogrešala – ljubečih staršev. Spomni pa se tudi glasbe, ki je bila pomembna v družini, skupnega petja, igranja na tamburico in klavir, orgel v cerkvi, zbora in še in še petja, tudi ob žuboreči Soči, ob kateri se je z brati merila v hitrosti plavanja z ene strani na drugo. Ljubezen in glasba za Kazimiro vsepovsod, njeno hladno nasprotje in mučna tišina za Heleno.

Hvaležnost

Kljub tako drugačnima začetkoma sta se Helena in Kazimira odločili, da je življenje nekaj, za kar se je vredno dobro potruditi. S hvaležnostjo, spoštljivostjo in z radovednostjo za vse, kar nam je dano. Zato sta se obe znali tudi v tako zrelih letih, ko žal premnogim leta ne dovoljujejo, da bi poskakovali od veselja in pri tem vztrajno tekli, odpraviti na start in priteči v cilj z dvignjenimi rokami. Obe sta se morali na svojih življenjskih poteh tudi večkrat močno potruditi, a sta tudi zaradi teh izkušenj nadaljevali močnejši. Da zaradi trnja ne bi videli, vonjali in si podarjali cvetic, ni bil njun slog. Ja, trnje nas vse uči, da smo hvaležni za cvetje. Prav zaradi trnja smo namreč še bolj živi, bolj povezani, manj samo jaz, bolj mi. Bolj hvaležni za vse, kar nam je dano.

Ko sem se prepustila Heleninemu in Kazimirinemu pripovedovanju, sem se v njiju tako močno vživela, da me je kar posrkalo v njune izkušnje. Iz pogovorov sem črpala navdih, da so prsti po tipkovnici svobodno zapisovali knjigo. Ob tem sem iz zgodbe do zgodbe spoznavala nekaj novega o drugih časih in naravi ljudi. A ne samo to, njuna močna dobra volja, radoživost, me spremljata kot angel varuh in me vodita naprej.

In v čem vidim podobnost med njima in mano? Verjetno tudi v tem, da tečemo mimo predsodkov. Kot sta onidve tekli že takrat, ko je bilo to za ženske družbeno manj primerno in ko tečeta v letih, ko je to nenavadno, sem sama tekla visoko noseča ali z dojenčkom v vozičku, ki sem ga vmes tudi dojila. Kar bi, če bi bili onidve moja generacija, sem prepričana, prav tako počeli. Ker sta hvaležno in radovedno zaupali v življenje in bili pri tem kar se da svobodni.

Prav ta njuna dobrotljiva notranja moč je nagovarjala tisti del mene, ki želi napredovati, ki želi biti sposobnejši sprejemati. Tudi krivice. Iti čez njih, ostati čist in se še naprej po svojih močeh boriti za lepši svet. Tudi na način, da ostanemo mladostni in igrivi vse dolgo v pozna zrela leta, kajti ravno to je lepši svet, ki ga gradimo od znotraj navzven. Je borba, zaradi katere je vredno, da teče kri po naših žilah. Ko smo združeni v tem plemenitem boju, pa smo še močnejši.

Naj vsak izmed nas naredi korak k mladostnejšemu življenju prav vsak dan. Staranje ljudje žal prepogosto površno razumemo kot venenje. Telesne moči nas seveda z leti postopoma zapuščajo, ampak prav zaradi tega je toliko pomembneje, da so ob tem naše notranje moči vedno močnejše, gibkejše, mladostnejše. Da bomo na tej poti prišli dlje, ne potujemo sami. Na pot povabimo dobre sopotnike. Vabim vas, da v roko vzamete knjigi Bela dama in Kazimira. Helena in Kazimira sta čudoviti sopotnici. Naj ti dve modri ženski, tako kot sta mene, z vso silo navdihujeta tudi vas.

O avtorici: Mag. Jasmina Kozina Praprotnik, antropologinja, pisateljica, avtorica knjižnih uspešnic Bela dama, roman o tekačici Heleni Žigon, ki je izšel tudi v Ameriki z naslovom The long running life of Helena Zigon in pa ravno izdane knjige Kazimira, prav tako biografskega romana s podnaslovom O deklici, ki se ni pustila postarati. Mama 4 otrok, žena tekaškega trenerja Urbana Praprotnika, ki mu pomaga voditi društvo Urbani tekači.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj