Po natančnem izpraševanju pacienta (anamneza) se naredi temeljit in ciljno usmerjen pregled. To sta dve osnovni preiskavi, ki zdravnika usmerita v nadaljnje načrtovanje dodatnih diagnostičnih postopkov.
Asist. Željko Perdija, dr. med., specialist interne medicine, pulmolog in gastroenterolog, Medicinski center CiiM plus
V gastroenterologiji so med najpogostejšimi preiskavami t. i. endoskopske preiskave prebavil. Endoskopija pomeni, da s posebnimi aparati, t. i. endoskopi, ki jih uvajamo v določene predele telesa, optično pregledamo notranjost pregledanega organa. Današnja tehnologija je omogočila uporabo zelo dovršenih aparatov, ki nam omogočajo tudi odvzeme tkiva iz pregledanih organov in določene posege, kot so npr.: zaustavljanje krvavitev, odstranjevanje določenih bolezenskih sprememb, punkcije tekočinskih kolekcij, drenaže, laserske posege, nadzor pri kirurških posegih, vstavljanje različnih katetrov in sond itn. Zmotno je mišljenje, da se na vrhu endoskopa nahaja kamera. Dejansko se slika ustvarja prek svetlobe, ki se prek optičnih vlaken čez procesor prenaša do zaslona. Najpogosteje se v gastroenterolološki stroki izvajajo endoskopski pregledi zgornjih in spodnjih prebavil. Endoskopske preiskave sodijo med invazivne, saj uvajamo aparat v telo, in so zaradi tega neprijetne v nasprotju z neinvazivnimi preiskavami, kot je npr. ultrazvočna preiskava.
Priprava pacienta – pomembna so razumljiva navodila
Pri vseh endoskopskih posegih je pomembna priprava pacienta na poseg. Predvsem je pomembno pacientu razložiti, zakaj je preiskava potrebna. Pojasnjevalna dolžnost je obvezna za vsakega zdravnika, ki določeno endoskopsko preiskavo indicira. Pomembna so jasna in jedrnata pisna in ustna navodila, kako naj se pacient na preiskavo pripravi, kako naj se med preiskavo obnaša, kaj lahko med preiskavo pričakuje, kakšni so mogoči zapleti, koliko časa predvidoma poseg traja, ter navodila, kako naj se pacient obnaša po preiskavi.
Med najpogostejšimi endoskopskimi preiskavami v gastroenterologiji sta pregled zgornjih in spodnjih prebavil.
Pregled zgornjih prebavil – ezofagogastroduodenoskopija, EGDS
Z EGDS z endoskopom pregledamo zgornjo prebavno cev do spodnjega dela dvanajstnika oz. duodenuma. Natančno pregledamo vstop v požiralnik in požiralnik v celoti, prehod požiralnika v želodec, želodec v celoti, vstop v dvanajstnik ter začetni in spodnji del dvanajstnika, kjer je tudi izhodni kanal, ki prihaja iz trebušne slinavke in jeter oz. žolčnika. Preiskava je lahko diagnostična ali terapevtska oz. interventna. Diagnostična pomeni, da se oceni stanje sluznice pregledanih organov, prisotnost peristaltike, ugotavljajo se morebitne bolezenske spremembe in ob tem jemljejo vzorci oz. biopsije sluznice za histološke oz. mikrobiološke preiskave. Lahko se izmeri kislost želodčnega soka in se odvzamejo vzorci iz želodca za dokazovanje prisotnosti bakterije Helicobacter pylori, ki je pomembna v povezavi z vnetjem želodčne sluznice ali določenimi tumorji. Preiskava je interventna ali terapevtska takrat, kadar se z različnimi postopki prek endoskopa ustavljajo krvavitve iz zgornjih prebavil ali uvajajo katetri v želodec pod kontrolo endoskopa.
Največja zmota je, da gre za bolečo preiskavo. Za EGDS je sedacija popolnoma nepotrebna, saj gre za prehod endoskopa po poti, po kateri gre vsak požirek hrane, in to ne povzroča bolečine. Z dobrim sodelovanjem pacienta in razumskim pristopom ob zadostni seznanjenosti je preiskava sorazmerno preprosta za prenašanje. Za uspešen pregled se mora ob preiskavi skozi endoskop vpihovati zrak, ker se morajo prebavila razpreti. Ta zrak povzroči občasno spahovanje, na kar se pacienta že pred preiskavo opozori in pripravi. Med preiskavo je treba biti sproščen in se koncentrirati na pravilno dihanje, o čemer se s pacientom pogovori že pred preiskavo.
Diagnostična EGDS se naredi v sedaciji le izjemoma, in sicer pri otrocih in duševno manj razvitih osebah ter pri redkih pacientih, nagnjenih paničnim reakcijam. Pri terapevtski oz. interventni EGDS je sedacija potrebna pogosteje. Druga zmota je, da se pacient lahko med preiskavo zaduši. Treba mu je jasno povedati, da se preiskava izvaja pod kontrolo očesa in je dihalna pot ves čas prosta, tako da niti enega trenutka ne more priti do blokade dihanja. Jemanje vzorcev je prav tako neboleče. Lahko se začuti le blag kratkotrajen občutek ščipanja v predelu želodca, vendar tudi to se dogaja pri manjšini pacientov.
Kolonoskopija
Pregled spodnjih prebavil oz. pregled debelega črevesja ter dela tankega črevesja se imenuje kolonoileoskopija oz. le kolonoskopija.Ta preiskava se v marsičem razlikuje od prej opisane EGDS. Že priprava pacienta na poseg je bistveno zahtevnejša. Treba je vedeti, da je osnova za dober izvid tudi dobra vidljivost znotraj pregledanega organa. Debelo črevo je dolgo povprečno 80–100 cm in je v normalnih okoliščinah vedno izpolnjeno z določeno količino blata. Pred kolonoskopijo je treba blato v celoti odstraniti oz. dobesedno sprati črevo. Za ta namen se uporabljajo posebni preparati, ki ta postopek čiščenja debelega črevesa olajšajo in optimizirajo. Izjemno je pomembno, da pacienti upoštevajo navodila za čiščenje, ki jih prejmejo pred preiskavo.
Kolonoileoskopijo bi lahko razdelili v dve fazi. V prvi se endoskop uvaja do končne točke oz. do konca debelega črevesja, ki se imenuje cekum. Na dnu cekuma se nahaja tudi vhod v slepič in nad njim zaklopka, skozi katero se lahko pride tudi v tanko črevo, t. i. ileum. Za uvajanje se mora endoskop potiskati z določenim pritiskom, ob tem pa se skozi endoskop vpihuje zrak ali CO2, ker je potrebno, da se črevo razpne. Endoskop pred seboj potiska črevo; to se razteguje in pacient to čuti. Debelo črevo je zavito zaradi svoje anatomske lege. Potek oz. zavitost debelega črevesa je individualno pogojena.
Prehod endoskopa skozi zavoje se olajša z določenimi zunanjimi prijemi, ki jih opravijo inštrumentarke, ob tem pa lahko pomaga tudi pacient. Pogosto se tudi spreminja lega pacienta. Večinoma se preiskava začne na levem boku, nato pa se pacient postavi na hrbet ali desni bok, izjemoma tudi na trebuh.
Druga faza je dejansko natančen pregled notranjosti debelega črevesja in je za pacienta dejansko nezaznavna. Takrat endoskop le počasi vlečemo nazaj. Tudi odstranjevanje morebitnih polipov ali jemanje vzorcev – biopsije – se večinoma počnejo v drugi fazi preiskave.
Tudi kolonosopija je lahko diagnostična ali interventna oz. terapevtska. Pri kolonoileoskopiji se sedonalagezija pogosteje uporablja; treba je vedeti, da je ob tem prisoten še anesteziolog, čas trajanja celotne preiskave pa se pomembno podaljša.
Zmota je, da se koloileoskopija lahko zamenja z radiološkimi metodami, kot so CT, magnetna rezonanaca ali kapsulna endoskopija. Natančnost endoskopskega pregleda je glede sprememb na sluznici znotraj črevesja v primerjavi z navedenimi metodami boljša, ob tem pa se le z endoskopijo lahko jemljejo vzorci za dokončno diagnozo.
Vsi endoskopski aparati imajo t. i. delovni kanal, skozi katerega se lahko uvajajo različni pripomočki, kot so različne zanke, biopsijska kleščica, igle, laserski fibri itn., ob tem pa je tudi kanal, skozi katerega se spušča curek vode, ki čisti optični del aparata in s katerim lahko spiramo določene dele tkiva, ki jih želimo natančno prikazati. Zato so endoskopski pregledi zelo natančni in nezamenljivi z drugimi metodami.
Endoskopske metode so zamenjale marsikateri kirurški poseg, saj so bistveno manj invazivne. V sodobni diagnostiki in terapiji je endoskopija nezamenljiva metoda.
Iz lastnih izkušenj menim, da se prenašanje endoskopskih posegov pomembno olajša z natančno razlago pričakovanega posega in s pozitivno empatijo pred posegom. Tudi med posegom se vzpostavi pozitiven odnos s pacientom. Na željo pacienta se omogoči tudi vpogled na zaslon, na katerem je endoskopska slika, in se ob tem lahko sproti razlaga izvid. Seveda je tak pristop individualen.
Več informacij na www.ciim.si.
