Ob sežiganju odpadkov se sproščajo nevarni nanodelci

O sežiganju odpadkov se v zadnjih letih vse več govori. Predstavlja opcijo za zmanjševanje velikosti odlagališč odpadkov in je vse bolj priljubljeno ravno zaradi pomanjkanja prostora na odlagališčih in hkratne proizvodnje energije ob sežiganju odpadkov.

Številne raziskave so pokazale na povezanost delovanja sežigalnic odpadkov z rakavimi obolenji, kot so ne-Hodgkinov limfom, sarkom, rak črevesja in pljučni rak. Foto: Bigstock

O tem, da sežiganje še zdaleč ni enoznačna in pozitivna dejavnost, saj se med celotnim procesom v zrak sproščajo različne nevarne snovi, je v okviru Tavčarjevih dnevov spregovoril doc. dr. Miran Brvar, dr. med., iz Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana.  

Pri sežiganju odpadkov imamo v prvi vrsti pomisleke glede nevarnih snovi, ki se pri tem tvorijo in škodljivo vplivajo na zdravje ljudi, živali ter okolje. Zaskrbljenost okoliškega prebivalstva je toliko večja, ker tudi novejše sežigalnice odpadkov sproščajo v okolje nevarne snovi, čeprav sicer manj kot starejše. Ne samo to, nevarni delci se sproščajo tudi v zemljo in bližnje površinske ter podzemne vode v okolici odlagališč pepela. Postopno se usedejo na zemljo, na primer na vrtnine in preostalo hrano, ki jo onesnažijo, zaradi česar lahko pride do nezanemarljivega vnosa nevarnih snovi v telo tudi prek hrane. Kot navaja doc. dr. Miran Brvar, dr. med., iz Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana, potrjujejo poslabšanje zdravstvenega stanja prebivalcev, ki živijo v bližini sežigalnic odpadkov, tudi rezultati številnih raziskav s tega področja. Kot je znano, je bila v tem pogledu pod drobnogled vzeta zlasti povezava med sežiganjem odpadkov in pojavljanjem rakavih obolenj ter motnjami plodnosti.   

Natančna ocena učinkov sežigalnic odpadkov na zdravje ljudi je težka zaradi dejavnikov, kot so onesnaženje zraka iz drugih industrijskih objektov, izpušni plini v prometu, uporaba kemikalij v tovarnah, kmetijstvu in gospodinjstvih, dolga latentna doba za nastanek rakavih obolenj, pozni učinki na plodnost, mobilnost prebivalstva in številni drugi.

Dr. Brvar pri oceni tveganja omenjene povezave in vpliva na človeško zdravje izpostavlja naslednji vidik, ki obenem predstavlja trd oreh, to je težavnost natančne ocene zaradi pridruženih motečih dejavnikov: »Na žalost je natančna ocena učinkov sežigalnic odpadkov na zdravje ljudi težka zaradi dejavnikov, kot so onesnaženje zraka iz drugih industrijskih objektov, izpušni plini v prometu, uporaba kemikalij v tovarnah, kmetijstvu in gospodinjstvih, dolga latentna doba za nastanek rakavih obolenj, pozni učinki na plodnost, mobilnost prebivalstva idr.« 

Bolezni, povezane z onesnaženjem zaradi sežiganja odpadkov

Pri sežiganju in sosežiganju odpadkov se v ozračje sproščajo trdi delci PM10 in PM2,5, ultrafini delci (UFD), dušikovi oksidi, žveplov dioksid, klorovodikova in fluorovodikova kislina, ogljikov monoksid, dioksini in furani, policiklični aromatski ogljikovodiki, težke kovine in radioaktivni izotopi. Izpusti sežigalnic vsebujejo potrjeno rakotvorne snovi, poleg tega pa snovi v izpustih, kot zatrjuje dr. Brvar, najverjetneje povzročajo tudi bolezni živčevja, srčno-žilne, možgansko-žilne in pljučne bolezni lokalnega prebivalstva ter vplivajo tudi na porast reproduktivnih težav, kot so prezgodnji porod in kongenitalne anomalije.

Izsledki francoske raziskave okoljske nepravičnosti, objavljene leta 2014 so pokazali, da se verjetnost postavitve sežigalnice v mestu poveča s porastom deleža priseljencev v mestu. V ZDA so ugotovili, da so odlagališča pepela pogosteje v predelih s prebivalci z nizkimi prihodki.

Dr. Miran Brvar dodaja, da so številne raziskave pokazale na povezanost delovanja sežigalnic odpadkov z rakavimi obolenji, kot so ne-Hodgkinov limfom, sarkom, rak črevesja in pljučni rak. Za nekatere vrste rakavih obolenj, kot so rak želodca, žolčnika in poprsnice, pa na osnovi izsledkov raziskav ni bilo mogoče podati nedvoumnih zaključkov. Po drugi strani po besedah strokovnjaka obstajajo tudi raziskave, ki ne potrjujejo povezave med prebivanjem v bližini sežigalnic in pogostnostjo rakavih bolezni.

Obenem poudarja, da pri vrednotenju vpliva toksičnih snovi v izpustih sežigalnic in sosežigalnic na zdravje ljudi ne smemo zanemariti dejstva, da so lahko omenjeni učinki sinergistični, torej se lahko seštevajo ali celo pomnožujejo. Iz tega sledi, da mejne vrednosti posameznih toksičnih snovi nikakor ne zagotavljajo zdravega okolja za lokalno prebivalstvo.

Prašni delci PM2,5 in PM10 ter rakotvornost

Delci s premerom, manjšim od 10 μm (PM10) in 2,5 μm (PM2,5), lahko uidejo čistilnim napravam sežigalnic in ob vdihovanju prodrejo globoko v dihala ter se naložijo v pljuča, hkrati pa lahko najmanjši delci prodrejo tudi v kri in se razširijo po drugih organih. Dr. Brvar pojasnjuje: »Delci PM v tkivih povzročajo vnetje in oksidacijski stres, delujejo citotoksično in povzročajo celično smrt. So tudi rakotvorni in so po klasifikaciji Mednarodne agencije za raziskovanje raka (IARC) razvrščeni v 1. skupino rakotvornosti. Delci PM2,5 povzročajo še aterosklerozo in vplivajo na hormonski sistem ljudi in živali. Ob akutni izpostavljenosti visoki koncentraciji delcev PM lahko ti povzročijo draženje oči, nosu, grla in dihal.«    

Potrebno je upoštevati, da so koncentracije nevarnih snovi v pepelu lahko do nekajkrat višje kot v sežgani snovi, denimo premogu. Veliko nevarnih snovi, na primer težkih kovin, vsebuje tudi fini elektrofiltrski pepel, ki nastane ob sežiganju komunalnih odpadkov. Elektrofiltrski pepel zato po sežigu odpadkov uvrščamo med nevarne odpadke. 

Obenem je znano, da izpostavljenost delcem PM povezujejo tudi z boleznimi živčevja, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, ter presnovnimi boleznimi, na primer sladkorno boleznijo.

Ultrafini delci in žveplov dioksid

V zadnjih letih je vse več dokazov, da so za zdravstvene težave ob vdihovanju prašnih delcev PM nezanemarljivega pomena tudi ultrafini delci s premerom, manjšim od 100 nm, in jih zato uvrščamo med nanodelce. Njihova povečana toksičnost je posledica njihove majhnosti, saj jih telo po vdihu težje odstrani, poleg tega pa lažje prodirajo skozi celične membrane, kot to velja za večje delce PM. Glede na svojo velikost, imajo tudi večjo površino, kar jim omogoča večjo biološko učinkovitost oziroma toksičnost. 

Velika evropska raziskava dolgotrajnega vpliva onesnaženega zraka na umrljivost Evropejcev je že leta 2014 potrdila, da se umrljivost zaradi izpostavljenosti delcem PM2,5 znatno poveča, tudi če dihamo zrak s koncentracijo delcev PM2,5, ki je nižja od letne mejne ravni v EU (25 μg/m³). Zaskrbljujoče je, da se izpusti delcev PM2,5 v Sloveniji povečujejo, tako so se v obdobju 2000–2016 povečali za 17 %.

Kot izpostavlja dr. Brvar, predstavljajo UFD pomembno število delcev v zunanjem zraku, ne pa tudi njihove skupne mase, kar lahko pomeni dodatno pomanjkljivost pri določanju mejnih vrednosti. Pri vdihu onesnaženega zraka z UFD ti zaradi majhnosti naglo preidejo v pljučne mešičke, kjer se nabirajo v makrofagih in epitelijskih celicah, ob tem pa preko endotelijske membrane preidejo tudi v sistemski in limfni krvni obtok ter nato v druga tkiva, na primer možgane. Toksični učinki UFD še niso docela raziskani, znano pa je, da v celicah povzročijo oksidacijski stres, porast kalcija in sproščanje mediatorjev vnetja. 

Izpostavljenost UFD je povezana z nastankom pljučnega raka, srčno-žilnih bolezni, na primer s povišanim krvnim tlakom, čeprav so epidemiološke raziskave njihovega vpliva na zdravstveno stanje ljudi še zelo pomanjkljive. Potrebno je dodati, da njihovo število v prostoru in času zelo niha, saj na število UFD v zraku močno vplivajo bližina prometnic in izvori delcev v zaprtih bivalnih prostorih, na primer kuhanje.

Žveplov dioksid v zraku povzroča akutna poslabšanja pljučnih bolezni, izmerjeni nivo v zraku sovpada s pogostejšim bolnišničnim zdravljenjem poslabšanja astme, zlasti pri otrocih in starejših od 65 let. Prav tako njegovo vdihovanje v onesnaženem zraku poveča tveganje za srčno popuščanje in motnje srčnega ritma.

Viri: 

Poročilo kakovost zraka 2017, ARSO.

Zadnik V., Primc Žakelj M., Žagar T. Razširjenost rakavih bolezni v Sloveniji in Zasavju: zaključno poročilo. Ljubljana: Onkološki inštitut, 2008.

Bilban M. Azbestoza. Delo in varnost: revija za varstvo pri delu in varstvo pred požarom 2015; 60: 28–36.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj