Ljudske modrosti o zdravju so številne in nas spremljajo od malih nog. Poznamo jih vsi: od tega, da se bomo prehladili, če se bomo vozili ob odprtem oknu do tega, da se ne smemo usesti na straniščno školjko drugje, kot doma.
Roke si obvezno umivamo s toplo vodo
Topla ali mlačna voda je na koži prijetnejša, prepričanje, da mikrobe uničimo le na ta način, pa ne drži. Enako učinkovito je umivanje rok s hladno vodo. Res je, da vročina ubija mikrobe, vendar bi morala biti voda v tem primeru tako vroča, da bi roke težko držali pod njo. Študija je celo pokazala, da je bilo umivanje s hladno vodo glede uničevanja mikrobov učinkovitejše.
Bolj kot temperatura vode je za čiste roke pomembno, da jih dobro zdrgnemo in da umivanje poteka pod tekočo vodo. Če pri tem vztrajamo 20 sekund, bomo odstranili praktično vse mikrobe. Še zanimivost: Študija Univerze Vanderbilt je pokazala, da si Američani s toplo vodo roke umijejo 8 milijard-krat na leto, količina CO2, ki pri tem nastane, pa je enaka, kot jo proizvede 1,25 milijonov avtomobilov.
Če krvavite iz nosu, nagnite glavo nazaj
Eden od najbolj pogostih ljudskih zdravstvenih nasvetov je, da je pri krvavitvi iz nosu potrebno nagniti glavo nazaj. Na ta način naj bi se krvavitev hitreje ustavila. Nasvet ni samo nelogičen, je celo zdravju nevaren.
V resnici moramo storiti ravno obratno: sedeti pokončno in glavo rahlo skloniti naprej. Tako kri ne teče v grlo, kar lahko povzroči dušenje, bruhanje, celo nezavest. Krvavitev poskusimo zaustaviti tako, da na spodnji, širši del nosu (pod hrustancem) položimo led oziroma nekaj hladnega (na primer krpo izpod mrzle vode), kar skrči žile. Če se krvavitev po 20 minutah ne zaustavi, poiščimo zdravniško pomoč.
Ogljikovi hidrati redijo
Ni res. Edina stvar, ki redi, je neravnovesje med energetskim vnosom in porabo. Torej: v telo vnesemo več kalorij, kot jih porabimo. Gram maščob ima še enkrat več kalorij kot gram ogljikovih hidratov, najbolj učinkovit način hujšanja pa je temeljita sprememba načina življenja, ki vključuje zdravo prehrano in dovolj telesne aktivnosti. Mit, da ogljikovi hidrati redijo, izhaja iz časov nekdaj zelo popularne Atkinsonove diete, ki se je po nekaj desetletjih tudi sama izkazala za mit, ki ne drži.
Vsak del jezika je zadolžen za drug okus
Tudi ta modrost, ki si je utrla pot celo v šolske učbenike, ne drži. Mit izhaja iz študije iz daljnega leta 1901, na podlage katere je nastala »karta jezika«, na kateri so bila določna območja, zadolžena za prepoznavanje kislega, sladkega, slanega in grenkega kot osnovnih okusov.
Študija iz leta 2006 je to ovrgla in dokazala, da se receptorji za osnovne okuse nahajajo v ločenih celicah, ki niso lokalizirane in se nahajajo po vsem jeziku. Okus je tako vedno rezultat sodelovanja vseh delov jezika, novejše študije pa kažejo, da v procesu sodeluje tudi voh.
Javna stranišča širijo spolne bolezni
Tudi ta mit je neverjetno razširjen, čeprav ne drži. Spolno prenosljive bolezni se ne širijo z uporabo javnih vecejev. Lahko pa se jih nalezemo s spolnim odnosom brez kondoma na tem istem mestu (ali kjerkoli drugje).
Večjo nevarnost za okužbo (pa ne s spolno prenosljivimi boleznimi – le-te se prenašajo izključno s spolnimi stiki) predstavljajo kljuke javnih stranišč. Po uporabi veceja si roke umije le 67 odstotkov ljudi. Če je kljuko pred nami uporabljal nekdo, ki je denimo prej previjal dojenčka ali delal z bolniki in si ni umil rok, mi pa vajo ponovimo, je možnost okužbe precejšnja.
Dejstvo je tudi, da večina mikrobov izven gostitelja ne preživi dolgo. Pa še zanimivost: Vsak dan nas napade od 70 do 100 različnih vrst mikrobov, s katerim imunski sistem opravi brez naše vednosti.
Maščevje lahko spremenimo v mišice
Vir za ta mit, ki seveda ne drži, so vrhunski športniki, ki so se po opustitvi kariere »razlezli« do neprepoznavnosti. Kot da bi mišice zamenjali z maščevjem. Do razmišljanja, da se mogoče lahko zgodi tudi obratno, je bil samo korak. Ne drži niti prvo niti drugo.
Maščevje in mišice sta dve popolnoma različni vrsti tkiva, ki nikakor ne prehajata ena v drugo. Res pa je, da ukvarjanje s športom »kuri« maščevje, ki zato izginja, mišice pa se zaradi več dela krepijo. Gre za dva popolnoma različna procesa, ki nimata nič skupnega.
Če jemo zvečer, se zredimo
Za konec smo prihranili mit, ki drži: Če večino hrane zaužijemo popoldan in zvečer, se bomo ob enakem kaloričnem vnosu zredili prej, kot če to počnemo zjutraj in dopoldan. Pregovor pravi: »Zajtrkuj kot kralj, kosi kot kraljica in večerjaj kot berač.«
Kar nekaj študij je pokazalo, da so se ljudje, ki so jedli predvsem pozno popoldan in zvečer (namesto zjutraj in dopoldan), zredili za dvakrat več – čeprav so imeli oboji enak jedilnik! Vzrok: popoldansko in večerno hranjenje zmede grelin in leptin. Gre za hormona, ključna za pravilno razmerje med lakoto, apetitom in občutkom sitosti. Posledice: dvakratni porast teže ob enakem kaloričnem vnosu!