Pljučni rak skozi pričevanja bolnikov: Ohraniti upanje, da boš živel še dolga leta

0
112

Avtor: Sanja Vilfan Švajger

Na novinarski konferenci Različni obrazi raka pljuč je Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije opozorilo na pomen preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in zdravljenja pljučnega raka. O svoji izkušnji sta spregovorila tudi dva bolnika. 

Zdravljenje raka pljuč je v zadnjih letih izjemno napredovalo, saj so znanstveni izsledki omogočili izbiro najoptimalnejšega sistemskega zdravljenja za vsakega posameznega bolnika.

Kot so povedali strokovnjaki na konferenci, je zgodnje odkrivanje pljučnega raka še vedno ključnega pomena, obenem pa želijo bolnikom zagotoviti možnost vključitve v klinične raziskave. Te bi jim omogočile pravočasen dostop do novih in učinkovitejših zdravil. Na konferenci sta spregovorila Mirko Triller, predsednik Društva pljučnih in alergijskih bolnikov, ter onkologinja doc. dr. Mirjana Rajer, dr. med., z Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Klinike Golnik, o svoji življenjski zgodbi pa sta spregovorila tudi bolnika z rakom pljuč Bogomir Šuštar in Uroš Lebič.

Bogomir Šuštar: Vse obrne na šalo, na raka pa je že skoraj pozabil

Bogomir Šuštar (72) že po nekaj povedih prepriča z zdravim humorjem in nalezljivo energijo. Rad se pogovarja o svojih treh vnukih, nemški ovčarki, z navdušenjem razkrije, da je 17 let živel v Mostarju, kjer je opravil vojaško akademijo, pozneje sodeloval na Brniku kot vojaški pilot pa tudi o hudi bolezni ne molči.

Diagnozo pljučnega raka je dobil pred petimi leti, ko je zanj izvedel naključno ob številnih preiskavah, ki jih je moral opraviti pred operacijo srca. Takrat je bil operiran, pri čemer so mu odstranili del pljučnega režnja. Naslednjega leta se je pljučni rak pojavil tudi na drugem pljučnem režnju, v napredovali obliki. Začeli so ga zdraviti s kemoterapijo, na katero se rak pljuč z zasevki v jetrih ni dobro odzval, ponovno operacijo pa je odklonil. 

Kot je povedal, je na svojo srečo navezal stik z dr. Tomažem Kompanom, spec. pnevmologije, kar je spremenilo potek obravnave bolezni: »Poznam ga še kot otrok, pestoval sem ga, ko je bil še dojenček, kajti bili smo sosedi. Zdravnik Kompan se je glede strokovnih vprašanj posvetoval še z dr. Mojco Unk, spec. internistične onkologije, z Onkološkega inštituta Ljubljana, ta pa se je kot nadomestna zdravnica povezala z dr. Kompanom in oba sta nato prevzela moj primer.«

“Za diagnozo sem izvedel naključno, ob preiskavah pred operacijo srca.«

Znova je prejemal kemoterapijo, pozneje pa so gospoda Šuštarja pozvali, ali bi sodeloval pri eni izmed kliničnih študij, temelječih na novem načinu zdravljenja raka – imunoterapiji. Privolil je in že po drugem odmerku imunoterapije z zdravilom atezolizumab, ki je potekala na tri tedne, se je prenehalo izkašljevanje krvi, njegovo počutje pa se je izboljšalo: 

»Pojavili so se sicer nekateri stranski učinki (motnje delovanja ščitnice), ki pa jih brez težav obvladujem z zdravili. Kmalu za tem se je pokazalo, da so izginile rakaste tvorbe na jetrih. V tem času sem prejel že več zdravljenj s tem novim zdravilom, blizu 70. Ker so ta vključevala tudi večje število kliničnih diagnostičnih preiskav CT, imel sem že skoraj 30 takšnih preiskav, sem od omenjene študije nazadnje odstopil. Na srečo se pri tem z mojim zdravstvenim stanjem ni nič spremenilo, tudi zahvaljujoč dr. Unk. Rak ni več napredoval, pojavila pa so se manjša odstopanja na trebušni slinavki. Sledilo je še pet obsevanj in od takrat so se vsi znaki karcinogenih tvorb umaknili.«

»V tem času sem prejel že več zdravljenj s tem novim zdravilom, blizu 70. »

Na vprašanje, kako se po opravljenih terapijah zdaj počuti, Bogomir Šuštar odgovarja: »Zdravljenje je uspešno, zasevkov na jetrih ni več, na pljučih pa se je rak zmanjšal in miruje. Na vsakih 21 dni dobim odmerek zdravila atezolizumab, ki sem ga prejemal tudi v študiji, neželeni učinki zdravljenja so se zdaj tudi umirili in v bistvu sem zdrav. Moram reči, da me posegov ni bilo strah, bolečine sem občutil bolj proti koncu celotne terapije. Resnično sem hvaležen vsem zdravnikom za njihovo delo in prizadevnost.«

Gospod Šuštar vsak prosti trenutek preživi na Dolenjskem, kjer ima vrt in vinograd; seveda se veseli prihoda pomladnih mesecev, ko bo na vikendu treba tudi kaj postoriti. Ne ravno hladne zimske dneve preživlja v dolgih sproščajočih sprehodih, sam ali z vnučki, in živi kot vsi drugi v pričakovanju neštetih prihajajočih dni.

Uroš Lebič: »Še vedno sem tukaj!«

Uroš Lebič je za pljučnim rakom zbolel pri rosnih 33 letih. Prve sumljive znake je začel opažati konec leta 2014, in sicer so ga na morebitne resnejše zaplete opozarjali krvavo obarvani izpljunki. Bil je še nekaj časa normalno telesno aktiven, ob novem letu 2014/15 je bil celo na Jakobu pri Preddvoru, predznakov bolezni s težkim dihanjem pa ni občutil. Takoj po praznikih je dobil napotnico za pulmologa. Specialistični pregled je opravil na Kliniki Golnik; pokazalo se je, da ima rakave spremembe na spodnjem desnem pljučnem režnju.

»Tumor so z operacijo odstranili, sledilo je zdravljenje s kemoterapijo in z obsevanjem. »

»Leto in pol je bil mir, potem pa so ugotovili, da so se zasevki pojavili tudi v glavi,« razloži Uroš Lebič in nadaljuje: »Zdravili so me z obsevanjem glave, nato pa videotorakoskopska lobektomija, ki jo je opravil torakalni kirurg dr. Tomaž Štupnik. Po posegu, ki je eden težjih, sem počasi nabiral moči in tudi še doma veliko počival. Dobil sem biološka zdravila, še vedno pa imam tudi CT-preiskave. Tudi danes še občasno pokašljujem, a je bolečina izginila in izpljunki niso več krvavi.«

»Pljuča so trenutno v redu. Žal so se pojavili zasevki v možganih, a verjamem, da bomo tudi to pozdravili.«

Od potrditve diagnoze leta 2015 do decembra 2016 je ostal doma skoraj dve leti; eno leto je imel bolniški stalež, nato pa so mu odredili komisijsko obravnavo, po kateri je do leta 2020 upravičen do dela s krajšim delovnim časom. V Centru Dolfke Boštjančič na Igu pri Ljubljani dela kot varuh negovalec štiri ure dnevno. Delo ga navdušuje, vse je poplačano z odkritosrčnim nasmehom, ki zasije z obrazov najmlajših.

Stiske ob diagnozi ne velja zadrževati v sebi

Iz svoje izkušnje spoprijemanja s težko diagnozo in z boleznijo ljudem sporoča, »da stiske ob hudi novici o tako težki bolezni ne velja zadrževati v sebi, saj si s tem škodo le še povečujemo. Človeška psiha namreč ubira svojo pot. Sam sem poiskal psihoterapevtsko pomoč, samoplačniško, a sem jo res potreboval, obrnil pa sem se tudi na zdravstvenega psihologa na Onkološkem inštitutu. Teh srečanj se udeležujeva skupaj z ženo.«

»Pomembno je ohraniti upanje, da boš lahko živel še dolga leta.«

»S tem je preprosto treba živeti. To ni več takšen tabu, kot je bil včasih. Prav tako je pomembno ohraniti upanje, da boš lahko živel še dolga leta. Kot moteči faktor, ki sem ga pri spremljanju bolezni opazil pri sebi, lahko omenim še to, da me je pretirano branje literature v povezavi z rakom odvrnilo od namere, da bi se še bolj poglabljal v tematiko. K sreči sem še pravi čas odnehal. Vsekakor pa je pomembna tudi podpora lečečih zdravnikov.«

»O bolezni sem povedal prijateljem in znancem; zdi se mi, da sem se potem tudi bolje počutil. Spodbujali so me, da bom zmogel, saj sem močen. In očitno sem res, saj sem še tukaj,« vedro sklene sogovornik s trpko izkušnjo težke bolezni.

Foto: KINOKS MEDIJSKA PRODUKCIJA, L. Dukanovič

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj