Porabimo le tisto, kar potrebujemo

Avtor: Emi Vega

Če bi poskusili razmišljati ali celo doumeti, kako delujejo vsa ta visokotehnološka čuda, ki nas vse bolj obkrožajo, bi kmalu obstali odprtih ust. Le čudimo se lahko, lahko smo le na moč fascinirani in prav je tako. Ne bi pa bilo prav, če bi nas to zavedlo. 

So namreč reči, ki so neločljivo povezane z našim obstojem in ostajajo starinske do predpotopnosti, na primer vprašanje, kaj bomo pa danes jedli. 


Prva možnost

Če vzamemo v obzir naglo rastočo planetarno populacijo, se začne izmikati celo odgovor na to povsem nezapleteno vprašanje. Lahko rečemo le, da se mnenja krešejo. Menda prevladuje prepričanje, da je pridelavo hrane vsekakor treba intenzivirati, da je pravilen odgovor večanje hektarskih donosov, in to z vsemi sredstvi, da se genski manipulaciji pri tem ne bo mogoče izogniti, da genski inženiring ob tem obeta še vrsto drugih prednosti, po katerih bo slej ko prej treba poseči, na primer zaščito pridelka pred zmrzaljo, škodljivci, transportnimi nevšečnostmi in tako naprej; če za hipec obstanemo pri transportnih nevšečnostih, lahko sami ugotovimo, da se v tem grmu težave večajo, odkar smo postali globalna vas, ki jo obvladuje globalni trg, na policah supermarketov pa vse, kar si srce poželi – na primer jajca iz Poljske, solata iz Portugalske, banane iz Kostarike, seveda, pa nemški ementalec in italijanski makaroni ter mleko od vsepovsod, tudi iz Poljske, in tako v nedogled. 

Druga možnost

V nasprotno smer teži gibanje GEN – The Global Ecovillage Network ali Globalna mreža ekoloških vasi. Ta mreža je odločno usmerjena v trajnostno kmetovanje in prebivanje. Gibanje se je začelo z dansko fundacijo Gaia Trust, ki sta jo leta 1991 ustanovila Hildur in Ross Jackson. Še istega leta je fundacija pridobila študijo o ekološko in trajnostno usmerjenih skupnostih, kakršne so že obstajale po svetu, nato pa organizirala srečanje predstavnikov teh skupnosti. Študija je namreč razkrila veliko zanimivih projektov, ki bi jih bilo mogoče razviti, in srečanje je bilo uspešno. Poleg izoblikovanja koncepta ekološke vasi se je odražalo v zasnovi globalne mreže GEN. Leta 1994 so mrežo podprli z lastno informativno službo, leta 1995 pa so v Findhornu na Škotskem organizirali prvo mednarodno konferenco z naslovom Ekovasi in trajnostne skupnosti za 21. stoletje. Po tej konferenci je gibanje zajela nagla rast. 

Deloma gre pospešek pripisati ugledu organizacije – že leta 2001 je GEN pridobil status svetovalca pri Združenih narodih, deloma pa tudi pomlajevalnemu pristopu – leta 2005 je bila namreč ustanovljena NextGEN ali Naslednja generacija globalne mreže ekovasi. Sicer mreža deluje v okviru treh regij. GEN Europe pokriva Evropo, podpira pa tudi razvoj ekovasi na Srednjem vzhodu in v Afriki, GENOA je mreža za Oceanijo in Azijo, ENA pa povezuje članice v Severni, Srednji in v Južni Ameriki. 

Mreža razpolaga z orodjem za ocenjevanje uspešnosti posameznih skupnosti, nima pa preveritvenih postopkov glede pridruževanja. Tako vključuje različne tipe trajnostnih naselij. Med njimi so ekomesta, na primer indijski Auroville, območja urbanih regeneracij, kakršni sta Ecovillage v Los Angelesu in Cristiania v Köbenhavnu, potem so skupnosti, ki temeljijo na sebi lastnih ideologijah – tak je Damanhur v severni Italiji, prevladujejo seveda ekovasi – te so na novo zasnovane ali tradicionalne, nekaj je razvojnih centrov, med njimi pa Fundacija Findhorn na Škotskem, Center za alternativne tehnologije v Welsu in izobraževalna enota Tennessee v ZDA.

Temeljni cilj GEN je podpirati in spodbujati razvoj trajnostnih naselij po vsem svetu. V ta namen organizacija vzdržuje bazo informacij o ekovaseh in demonstracijskih centrih, razpolaga z mreženjem in omogoča projektno koordinacijo pa tudi kooperacijo prek partnerstev z uglednimi ustanovami, kakršen je Inštitut za izobraževanje in raziskave pri Združenih narodih UNITAR ali EU Phare. 

Posebnosti ekološke vasi

Ekovas je po definiciji usmerjena v regeneracijo naravnega okolja, ki ji pritiče, pa tudi v regeneracijo skupnosti v socialnem smislu. Štela naj bi najmanj 8 ljudi – 8 članov, ki v procesih obnove sodelujejo po lastni izbiri, hkrati pa tako, kot veleva dogovorni trajnostni pristop. Ta obsega štiri dimenzije – ekologijo, ekonomijo, socialni vidik in kulturo, pri čemer je vse štiri treba razumeti s holističnega vidika. 

V praksi to pomeni, da je predvsem zemlji treba začeti vračati, da se ji torej da več, kot se iz nje jemlje, ob tem pa se spoštuje vse, kar je živega in tudi drugače živečega – naravo v celoti. Ljudje so v medsebojnih odnosih enakopravni in solidarni, povezujejo pa jih skupne vrednote. Pogonska sila, kakršno v GEN posebej poudarjajo, se glasi: »Verjamemo, da sta najmanj izkoriščena vira, ki ju imamo, dober namen in kreativnost ljudi, ki so pripravljeni spreminjati stanje stvari na bolje.« Ko se taki ljudje povežejo, nastanejo vitalne skupnosti. Občutek pripadanja in smisla med posamezniki raste, ogljični odtis pa upada. Učinek v prostoru bo lahko le postopen in vendarle v dokaz, da je izboljšanje okolja, v katerem živimo, v naših močeh in da je torej mogoče. 

V povzetku so ekovasi lep primer rešitve glavnega problema našega časa – kako naravnati življenje, če želimo obstati kot vrsta. Po oceni UN predstavljajo odličen model trajnostnega prebivanja. 

Seveda ni narobe, če se vprašamo, kako tak ‘odličen model’ v resnici zaživi. Kot odgovor vzemimo odlično Tamero. 

Tamera 

Tamera je ekološka vas z okoli 120 stalnimi prebivalci in 120 sodelavci, pripada pa ji 154 hektarov površine. Locirana je na jugu Portugalske, v Alanteji, v pokrajini, ki velja za najbolj sušno in nerodovitno regijo v državi. Ob tem razmere dodatno poslabšuje hitro napredujoča erozija tal ali desertifikacija, kar območje postopno spreminja v puščavo. 

Skupnost Tamere je zatečeno stanje prepoznala kot izziv. Domislili so projekt WAR (Water Retention Landscape) in ga tudi izvedli. Projekt obsega vrsto jezer in drugih naprav za zadrževanje vode, dopolnjuje pa ga skrbno načrtovan sistem rabe zemljišč. Rezultat je dvojen. Zagotovili so avtonomni vodni vir, hkrati pa ustvarili osnovo za postopno regeneracijo zgornjega sloja zemlje. Zasadili so gozdove, pridobili pašnike in obdelovalna zemljišča, povečana pestrost flore in favne pa je sledila sama po sebi.

Projekt je oprt na način, po katerem deluje narava. Gre za dejstvo, da s humusom obogaten zgornji sloj zemlje zmore absorbirati velike količine vode, pri čemer izločanje vode poteka postopoma. Tako območja, ki so prepuščena naravnim ciklusom, delujejo kot zadrževalniki pred poplavami pa tudi pred vetrno erozijo. A širše območje Tamere je bilo močno erodirano, inženirski izziv pa, kako doseči absorpcijo deževnice v zemlji, osiromašeni za zgornji sloj, ki je te absorpcije zmožen. Za začetek so posest prepredli z napravami, ki prestrežejo vso padavinsko vodo iz deževnih obdobij, in ugotovili, da je možnosti za zadrževanje vode v pokrajini pravzaprav dovolj. Eno so tehnični ukrepi – jezera, zajezitve, požiralniki, pašniški bajerji in terase, vključujoč globoko oranje, drugo pa prispeva učinkovit pristop k rabi prostora – pogozditev, organsko kmetovanje in pašniško upravljanje. Za končni cilj so si zastavili preprečitev vsakršnega odlivanja voda, kar poleg deževnice vključuje še odpadne vode. S tem je degradirana pokrajina postala naravni zadrževalnik; vse, kar danes pricurlja iz nje, pride na dan v obliki čistih studencev.    

Glavna nosilca projekta sta Bernd Walter Müller in Thomas Lüdert. Oba sta sodelavca Tamere, učila pa sta se pri Seppu Holzerju in drugih ter tako postala strokovnjaka ter svetovalca posestnikom, vladam in organizatorjem pomoči na kriznih območjih. Projekt ‘jezerske pokrajine’ je torej pomemben pilotski projekt, ni pa edini dosežek, ki ga Tamerci lahko pokažejo. V teku je še izumljanje sistema krožnega vodovoda in dograjevanje testne solarne elektrarne, medtem ko je raziskovanje zdravilnih biotopov stalnica. Stalnica so tudi poletne univerze, delovni tabori in intenzivni tečaji. Vrsta hišk iz slamnatih bal je po malem gaudijevska in je gotovo vredna ogleda; zanimiva je solarna kuhinja, v kateri diši zares po domače – sezona za obiskovalce pa je odprta od maja do oktobra.

Viri: 

Wikipedia: GEN – The Global Ecovillage Network

GEN Europe: Holistic Water Management and Water Retention Landscapes

www.tamera.org

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj