Če vas vprašam, katera čustva so za vas simbol bogastva, bi rekli, da so to veselje, ponos, navdušenje, ljubezen. Če pomislimo na žalost, jezo, obup, strah, na gnus, so to čustva, ki jih težko slišimo; nekako živimo v prepričanju, da so to nesprejemljiva stanja. In če vas vprašam, koliko manj je nekdo bogat, če izraža žalost, obup, jezo, gnus, strah, bi verjetno rekli, da ta sploh ni bogat, vendar je stvar otročje lahka. Če ima Janezek tri hruške in dve jabolki (to je pet sadežev) in če ima Metka dve hruški in eno jabolko (to so trije sadeži), ima torej Janezek v tem primeru več sadja od Metke.
Monika Drozg, magistrica zakonskih in družinskih študijev ter zakonska in družinska terapevtka (stažistka) bo na portalu revijazamojezdravje.si tedensko objavljala kolumne, pa tudi odgovarjala na vaša vprašanja. Pišite na [email protected], vprašanje bomo posredovali strokovnjakinji in na spletni strani tudi odgovorili.
Kdo je v resnici bogatejši?
Zdaj pa pomislimo, kako je, če smo mi sposobni izražati le veselje, navdušenje in ponos in je nekdo drug sposoben izražati veselje, žalost, ponos, ljubezen, obup in jezo. Kdo je v tem primeru bogatejši? In če razmislimo kompleksnejše, kakšni se rodimo? Že novorojenček zna pokazati veselje, žalost, strah, jezo. Kaj se je torej zgodilo z vsemi temi sposobnostmi velikega spektra izkazovanja čustev in počutja? Ali res lahko trdimo, da se razvijamo s tem, ko živimo v prepričanju, da ni prav izkazovati svojih čustev? Kruta resnica je, da sebe delamo vedno večje čustvene invalide, s tem ko ostajamo brez osnovnih človeških funkcij, ki smo jih bili sposobni ob že rojstvu.
Kruta resnica je, da sebe delamo vedno večje čustvene invalide
Izražati čustva res nemogoče in nesprejemljivo?
Izražati svoja čustva se še dandanes zdi marsikomu nemogoče in nesprejemljivo, vendar zmeraj obstaja vzrok, zakaj nam je težko povedati, kaj čutimo, priznati razočaranje in bolečino. Raziskovalci odkrivajo vse več razlogov, zakaj nekateri raje preslišijo in potlačijo svoja čustva. Eden izmed prvih vzrokov pa sega leta nazaj. Prepričanje, da se moški ne jočejo in ženske ne jezijo, izvira iz davne preteklosti in se ohranja še v sodobni družbi. Raziskava z Univerze v Arizoni, objavljena leta 2016 v Journal of Applied Psychology, je pokazala, da moški, ki jočejo na delovnem mestu, veljajo za nenormalne, saj naj bi tako odstopali od tipičnega moškega vedenja.
Moški, ki izrazi svoja čustva, je bil označen kot manj profesionalen, manjvreden in neprimeren za vodjo.
Odzivanje na jezo
Prav tako je raziskava Jesssice M. Salermo z Univerze v Illinoisu v Chicagu preverjala, kako se ljudje odzivajo na ženske v primerjavi z moškimi, ki v skupinskem okolju izražajo jezo. Raziskava je ugotovila, da kadar moški izrazi svojo jezo, ta služi kot dobro orodje za uveljavljanje svojega mišljenja. Kadar je moški udeleženec izrazil jezo, so preostali udeleženci precej podvomili o svojem mnenju, tudi kadar so bili večinsko istega mišljenja. Če je bila ženska tista, ki je izrazila jezo, pa je imela bistveno manj vpliva na udeležence – preostali udeleženci so namreč postali še bolj prepričani o svojem mnenju, ki je nasprotovalo mnenju ženske udeleženke. Raziskava v sklepu ugotovi, da kadar ženska izrazi jezo, se zaradi tega ne zdi samo manj verodostojna, ampak se zdi, da je ocena njene verodostojnosti nepomembna.
Raziskava je ugotovila, da kadar moški izrazi svojo jezo, ta služi kot dobro orodje za uveljavljanje mišljenja.
Zakaj ne izražamo svojih občutij?
Mogoče razloge, zakaj nekatere osebe ne izražajo svojih občutij, je navedel tudi psiholog dr. John Grohol. Prvi vzrok imenuje konfliktna fobija, pri čemer gre za bojazen jeznih reakcij drugih ali konfliktov z ljudmi. Takšne osebe menijo, da se v odnosih, ki so nam pomembni, ne bi smeli prepirati. Poleg tega imajo občutek, da bi razkritje misli in občutkov ljubi osebi povzročilo njihovo zavrnitev.
Čustveni perfekcionizem
Naslednji razlog je lahko čustveni perfekcionizem. Te osebe menijo, da ni primerno izražati občutkov, kot so jeza, ljubosumje, depresija ali tesnoba. Menijo, da morajo biti zmeraj racionalni in obvladovati svoja čustva. Prav tako se bojijo biti izpostavljeni kot šibki in ranljivi, saj menijo, da jih bodo ljudje zavrnili, če bodo povedali, kako se v resnici počutijo.
Raziskava z Univerze v Arizoni, objavljena leta 2016 v Journal of Applied Psychology, je pokazala, da moški, ki jočejo na delovnem mestu, veljajo za nenormalne, saj naj bi tako odstopali od tipičnega moškega vedenja. Moški, ki izrazi svoja čustva, je bil označen kot manj profesionalen, manjvreden in neprimeren za vodjo.
Strah pred neodobravanjem in zavrnitvijo
Tretji razlog je lahko močen strah pred neodobravanjem in zavrnitvijo. Te osebe se tako močno bojijo zavrnitve in neodobravanja, da jim izražanje čustev pomeni lastno pogubo. Čutijo močno potrebo po ugajanju drugim in nenehno težijo k temu, da izpolnjujejo pričakovanja drugih. Kot razlog za neizražanje svojih čustev avtor navaja tudi pasivno-agresivno vedenje. To je mogoče opaziti pri osebah, ob katerih nenehno čutimo krivdo. S tem, ko ne izražajo svojih jeznih občutkov, jih tlačijo v sebi, okolici pa nenehno pošiljajo nezavedne signale z vedenjem, ki drugim nalaga krivdo.
Osebe menijo, da ni primerno izražati občutkov, kot so jeza, ljubosumje, depresija ali tesnoba.
Brezup: Prepričanje, da se odnosi ne morejo izboljšati
Naslednji razlog je lahko brezup, pri katerem gre za to, da se oseba prepriča, da se njeni odnosi ne morejo več izboljšati ne glede na to, kaj počnejo. Imajo občutek, da so že preizkusili vse in da nič ne deluje. Druge označujejo za preveč trmaste in občutljive, da bi se lahko spremenili. Pogosto se dogaja tudi, da osebe, ki imajo nizko samopodobo, ne izražajo svojih čustev, saj menijo, da nimajo te pravice; tudi ti želijo nenehno ugajati in se prilagajati. Prav tako se nekaterim osebam dogaja, da menijo, da bi drugi morali vedeti, kako se počutijo in kaj potrebujejo. Zavzemanje takšnega (nezavednega) položaja predstavlja izgovor, da osebam ni treba izražati občutij.
Mučeništvo ali večna žrtev
Naslednji razlog je lahko tako imenovano mučeništvo ali večna žrtev. Te osebe se bojijo izraziti jezo, prizadetost, razočaranje ali zamero, saj se bojijo drugim povedati, da so storili nekaj, kar jih je prizadelo. Raje potlačijo svoja čustva, da drugim ne povzročijo bolečine. Zadnji razlog je prepričanje oseb, da se konflikti lažje razrešijo, če drugim ne povedo, kako se počutijo ob njihovih dejanjih.
Izsledki raziskav in mnenja strokovnjakov nekoliko osvetlijo dogajanja sodobnega časa in zakaj mora ženska, ki želi ohraniti vodilno mesto, skrivati svoja občutja ter zakaj moški jočejo samo pod tušem.
VIRI:
Burns, D. D. (1989). The feeling good handbook. New York: William Morrow.
Zelo razumljivo napisan članek, hvalaaa…