Avtor: Mojca Šimenc
Več kot 70 tisoč najstnikov in dva tisoč otrok je na antidepresivih, število pa še narašča. Podatek sicer velja za Veliko Britanijo, vendar tudi druge razvite države bistveno ne zaostajajo.
Je odraščanje dandanes res tako travmatično, da zahteva intervencijo psihiatrije, ali pa gre zgolj za to, da je odnos družbe de-tabuiziral področje in da se depresijo med otroci in najstniki dandanes odkriva, včasih se je pa ni?
Obsedenost z všečnostjo podobe, manj izkustvenega učenja, izguba zaupanja v avtoritete je zgolj nekaj od razlogov, ki procesu odraščanja v razvitem svetu jemljejo veselje, najstnike pa spreminjajo v tipične potrošnike na vseh področjih, vključno z medicino.
Depresija med otroci je bila še pred nekaj desetletji nekaj nepredstavljivega. Danes se z njo spopadajo trije odstotki otrok in najstnikov v najbolj razvitih državah. Smo res na pragu medikalizacije odraščanja in zakaj smo tokrat Slovenci lahko veseli, da smo na evropskem dnu?
Starši se po pomoč obrnejo prej
Dandanes odkrijemo bistveno več depresivnih otrok kot v preteklosti, saj se njihovi starši in skrbniki prej odločijo za strokovno pomoč, pravijo zdravniki, in poudarjajo, da so prva izbira zdravljenja duševnih težav pri otrocih in najstnikih metode, ki ne vključujejo zdravil (psihoterapija in ostale).
“Depresijo ima 3 odstotke otrok v razvitem svetu, kar je nekajkrat več, kot 20 let nazaj.”
Vendar – priporočila so eno, praksa pa nekaj drugega. Dolge čakalne dobe in pomanjkanje psihoterapevtov družinske zdravnike silijo v predpisovanje antidepresivov (kljub zavedanju, da slednji lahko povzročijo trajne poškodbe na razvijajočih se možganih otrok in najstnikov).
Antidepresive imamo radi tudi odrasli
Analiza podatkov britanskih baz podatkov glede uporabe antidepresivov kaže, da so bili antidepresivi v letu 2018 predpisani vsakemu šestemu odraslemu, kar je za 200 odstotkov več kot pred dvajsetimi leti. Starostniki (nad 60 let) po antidepresivih posegajo dvakrat pogosteje kot tisti, ki so mlajši od 30 let.
Zanimiv je tudi podatek, da so z recepti za antidepresive bolj »radodarni« zdravniki na podeželju (stroka sicer opozarja, da zato, ker so tam možnosti do ne-kemičnih oblik zdravljenja bistveno slabše, ljudje pa do uradne medicine bolj zaupljivi). Statistika za Veliko Britanijo kaže, da je v podeželskih mestih, kot sta Blackpool in Freat Yarmouth, lani (2018) antidepresive jemalo 25 odstotkov odraslih, v Londonu pa 10 odstotkov.
“Telesno in duševno zdravje otrok je najbolj odvisno od njihovih staršev.”
Kaj pa pri otrocih? »Rekorder« med porabniki antidepresivov pri otrocih, mlajših od 11 let, je mesto South Lincolnshire, kjer je delež znašal 1,66 na tisoč otrok, kar je šestkrat več od povprečja. V Sloveniji je slika precej drugačna. Pri nas nas antidepresive pri otrocih zdravniki predpisujejo desetkrat manj pogosteje kot v VB.
Antidepresivi – da ali ne?
Depresija je resna bolezen, ki lahko prizadane kogarkoli in kadarkoli. Zmešnjavo v kemizmu možganov lahko povzročijo številni vzroki, od hormonskih sprememb ob rojstvu otroka do tistih, ki spremljajo meno in andropavzo ali travmatičen dogodek. Spekter sprožilcev je širok, interesi vseh, ki v slabi volji, tesnobnosti, anksioznosti, strahu pred višino… vidijo poslovni interes, pa tudi. Ali lahko tozadevno popolnoma zaupamo uradni medicini in zdravilom, ki nam jih ponudijo?
Enoznačnega odgovora ni, vendar: hudega kemičnega neravnovesja v nevrotransmiterjih zgolj pogovor ali sprehod na svežem zraku ne bo odpravil. Zdravila torej potrebujemo, ne pa kar povprek in kadarkoli. Andrea Cipriani, psihiatrinja iz Univerze Oxford, pravi: »Antidepresivi se prepogosto predpisujejo ljudem, ki jih v resnici ne potrebujejo.«
Slovenija se osredotoča na preventivo
Skrb za duševno zdravje vseh, ne samo najstnikov, predstavlja velik izziv za vse inštitucije v EU, ki se ukvarjajo z javnim zdravjem. Kako za to skrbimo pri nas? Po predpisovanju antidepresivov smo na namreč na evropskem dnu.
NIJZ krepi, ohranja in varuje duševno zdravje ter preprečuje težave in motnje v duševnem zdravju vključno s samomorilnostjo preko ciljev javno zdravstvenega spremljanja duševnega zdravja, razvoja programov za varovanje in krepitev duševnega zdravja, zgodnjega odkrivanja težav in preventivnih programov na področju duševnega zdravja prebivalstva, pravijo na NIJZ.
Šola velik vzrok za stres otrok
Britanske izkušnje kažejo, da je šola oziroma to, kar v njej doživljajo otroci, eden od najbolj pomembnih dejavnikov za razvoj tesnobnosti in depresije. Kako je s tem pri nas in kako pomembno vlogo pri tem igra šolski sistem kot tak?
Na konferencah obravnavamo okoli 25 odstotkov otrok z večjimi učnimi težavami (imajo več negativnih ocen). Od teh učencev je vsaj 80 odstotkov fantov. Fantje so v razvoju v osnovni šoli v povprečju eno leto za dekleti. Te razvojne razlike pa ne upoštevamo. Poleg tega je program osnovne šole bolj prilagojen dekletom. Fantje niso preveč uspešni pri jezikih, slovnici, definicijah, letnicah, pojasnjuje ravnatelj Milan Rogelj, in nadaljuje:
Izpostavlja, da na zbranost otrok v šoli vpliva tudi spremenjen način življenja otrok: »Današnji otroci se vse manj družijo (na ulici, igrišču, v gozdu…. brez nadzora odraslih), v popoldanskem času so programirano usmerjeni v različne dejavnosti (športni klubi, glasbene šole, tečaji jezikov…), vedno več pa so na računalnikih in pametnih telefonih (kar zmanjšuje zbranost za šolsko delo).«
Foto: Bigstock
