Urinska inkontinenca: operacija naj bo zadnja možnost

Urinska inkontinenca je zdravstvena pa tudi socialna bolezen, ki lahko vpliva na samopodobo prizadetega, zato naj ta čim prej ukrepa. Dobro pa je vedeti, da za preprečevanje urinske inkontinence lahko veliko naredimo tudi sami, in sicer s primernimi preventivnimi ukrepi. O temi je obširneje spregovoril strokovni direktor Ginekološke klinike v Ljubljani prof. dr. Adolf Lukanović, dr. med., svet., spec. ginekologije in porodništva. 

»V zdravem organizmu, v katerem je delovanje sečnega mehurja in zapornega mehanizma ustrezno, pravilno in sinhrono, se urin izloča v od 3- do 4-urnih intervalih,« razlaga prof. Lukanović. Sečni mehur ima fazo polnjenja, ko voda prihaja iz ledvic v sečni mehur, in fazo skrčenja. Faza polnjenja poteka povsem nezavedno in je ne občutimo, in če zaporni mehanizem dobro tesni, nam voda ne uhaja. 

»O urinski inkontinenci pa govorimo, kadar pride do nenadzorovanega uhajanja urina, predvsem ob posebnih pogojih, ki pomenijo obremenitev trebuha oz. medeničnega dna, na primer: kašljanje, kihanje, hoja po stopnicah, hoja po hribu navzdol, skakanje, smejanje, spolni odnosi itn. Ker zaporni mehanizem ne deluje ustrezno, urin uide. V tem primeru govorimo o stresni urinski inkontinenci ali napetostnem uhajanju urina, ki je posledica oslabljenega medeničnega dna, njegovih mišic in veziva. Ta lahko v hujši obliki pripelje celo do povešenosti organov male medenice (maternice, mehurja, črevesja). Žal se vse več žensk spoprijema s tovrstnim stanjem,« pove prof. Lukanović. Poznamo pa tudi urgentno urinsko inkontinenco, ki je posledica nenadzorovanega krčenja krožne mišice sečnega mehurja – mišice detruzor. Ob siljenju na vodo se pri tem pojavi občutek tiščanja, ki pa ga ne moremo zaustaviti, sečni mehur se nekontrolirano krči in tako pride do njegove prekomerne aktivnosti. Temu pravimo urgentna urinska inkontinenca ali nujnostno uhajanja urina.

prof. dr. Adolf Lukanović, dr. med., svet., spec. ginekologije in porodništva (foto: osebni arhiv)

»Urinsko inkontinenco pogostokrat povezujemo tudi s staranjem, vendar pa to ne drži. Pojavlja se tudi pri mlajših, na nastanek pa med drugim vpliva tudi genetska preddispozicija; bolezen je pogostejša tudi pri določenih poklicih, ki so povezani z dvigovanjem težkih bremen.

Preventiva se začne že v mladosti

Specialist ginekolog poudarja, da sta pri zdravljenju urinske inkontinence izjemno pomembna pravilno izbran pristop zdravljenja in pravilna ocena stanja pacienta. Vzroke za nastanek bolezni pa najpogosteje lahko iščemo v nezdravem življenjskem slogu, predvsem prekomerni telesni teži, nepravilni prehrani, kajenju, nekritičnem jemanju različnih zdravil, fizično težkem delu (predvsem dvigovanju bremen, težjih od 5 kg) itn. »Pri ženski sta razloga velikokrat tudi porod in nosečnost. Pri oceni stanja pacientke je zato pomembna informacija, kolikokrat je rodila in ali je rodila drugega za drugim, kako je porod potekal, koliko je bil otrok ob rojstvu težek (manj ali več kot 4.000 g) itn. Te informacije so pri diagnosticiranju urinske inkontinence ženske pomembne. Na razvoj bolezni pa sicer lahko zelo negativno vplivajo tudi operacije medeničnega dna, saj se po njih pojavi brazgotinjenje, vezivo je poškodovano in ob večjih naporih lahko pride do premikanja ali povešenja zapornega mehanizma. Bolj prizadete so lahko ženske v pomenopavzi, in sicer zaradi pomanjkanja hormona estrogena in posledično oslabljenih mišic.«

Prof. Lukanović še pove, da pri lažji obliki urinske inkontinence lahko veliko naredimo že s t. i. samozdravljenjem oz. samoocenjevanjem. »Ljudje, ki imajo težave, naj najprej ocenijo, kaj jih je pripeljalo do takšnega zdravstvenega stanja in kaj lahko za začetek naredijo sami. Naj povem, da v Sloveniji k zdravniku hodimo 7-krat pogosteje kot na primer na Nizozemskem. Zdravje je naša največja kvaliteta in dobrina življenja, in če bi se poslovneži vedli s svojim kapitalom, kot se človek z zdravjem, bi hitro propadli. Preventiva in preprečevanje naj bosta zato na prvem mestu. K njima sodijo zdrav način življenja in zdrave sečne navade. Pri slednjih se najprej vprašajmo kdaj, koliko in kaj pijemo. Priporočljivo je namreč, da dve uri pred spanjem ne uživamo velike količine tekočin, čez dan pa spijemo od dva do tri litre vode. Prav tako omejimo pitje kave in podobnih napitkov, ki delujejo diuretično. Vsak dan je priporočljivo izvajati tudi vaje za krepitev mišic medeničnega dna ali vsem dobro poznane Keglove vaje. To še posebno velja za ženske po porodu. Vzhodnoazijske kulture že v mladih letih ženske učijo pomembnosti dobrega tonusa mišic medeničnega dna in jih opremijo z znanjem o posebnih vajah, ki te mišice krepijo,« opisuje prof. Lukanović.

Kdaj k zdravniku? Brez odlašanja takrat, ko odkrijemo, da nam težava omejuje socialno življenje – ob tem trpijo družina, delo in konjički. Takrat je potrebno aktivno zdravljenje.

Operacija naj bo zadnja možnost

Možnosti zdravljenja urinske inkontinence je sicer več. Če zdravstveno stanje dopušča, pa naj operativni poseg pride na vrsto zadnji, ko so vse druge možnosti že izčrpane. Ženske naj najprej poskusijo konservativno zdravljenje, kot je na primer uporaba posebnega pripomočka edukatorja, ki se vstavi v nožnico. Na voljo so tudi: elektrostimulacija mišic medeničnega dna in elektromagnetna stimulacija ter laserska metoda zdravljenja. Nekatere se odločijo tudi za zdravljenje z zatesnitveno metodo, pri kateri polnilo vbrizgamo v mišico zapiralko na vratu sečnega mehurja.

Profesorja Ulf Ulmsten in Papa Petros pa sta leta 1997 na Švedskem predstavila nov način kirurškega zdravljenja TVT (ang. tension free vaginal tape) oz. prostostoječi vaginalni trak. Ta se torej z operativnim posegom vstavi pod sečno cev, kjer se zabrazgotini in tako ustvari čvrsto podlago. To je metoda, s katero se oslabljeno vezivo nadomesti z mrežico z umetno podlago. »V JV Evropi smo bili prvi, ki smo začeli to metodo. Do danes smo operirali že več kot 10.000 žensk. Žal kirurški posegi nikoli niso stoodstotno zanesljivi in operacija zaradi različnih razlogov ne uspe. Tudi zato je priporočljivo, da se pred posegom, če je le možno, preizkusijo tudi druge metode zdravljenja.«

Vnetje mehurja in urinska inkontinenca

Prof. Lukanović pravi, da vnetje mehurja vsekakor ne pomeni urinske inkontinence, čeprav se to lahko kaže tudi z uhajanjem urina. »Vendar pa morajo z ozdravljenim vnetjem izginiti tudi vsi znaki in simptomi. Nezdravljeno in pogosto vnetje mehurja pa lahko pripelje tudi do prekomerne aktivnosti sečnega mehurja ali urgentne urinske inkontinence. Zato naj ženska, ki je nagnjena k vnetju mehurja, pije protivnetne tekočine, kot je čas ursi ali brusnični čaj, in uživa ustrezna prehranska dopolnila. Dnevno naj zaužije tudi od 2 do 3 litre tekočine.«

Kako prepoznamo vnetje mehurja? Značilni so pogosto in pekoče uriniranje, bolečina v predelu mehurja, barva urina je lahko temna, rumena, motena s prisotnostjo kosmičastih delcev, pogosto je urin tudi bolj skoncentriran.

Foto: Bigstock