Avtor: S. V. Š
Poznano je, da je diabetična noga področje, na katerem en sam človek ne more narediti nič, ne glede na to, kako dober je in ali gre za zdravnika ali medicinsko sestro. Nujna je multidisciplinarnost in še bolj interdisciplinarnost. Potrebno je tesno sodelovanje strokovnjakov različnih specialnosti in vseh profilov.
To pomeni, da ti različni profili tudi med seboj komunicirajo in med seboj dobro sodelujejo.
»Če začnemo z nekaj besedami: diabetična noga je problem; je najpogostejši razlog za netravmatsko amputacijo spodnjih udov, še dodatna težava pa je, da se bolniki, ki imajo razjedo na nogi, navadno ne zavedajo, da je to enako huda bolezen kot nekatere vrste raka. Umrljivost bolnikov z nevropatično razjedo je veliko, veliko višja kot umrljivost ljudi z rakom na prostati, dojki ali pa z limfomom oz. je umrljivost bolnikov z nevropatično razjedo primerljiva z umrljivostjo bolnikov, ki imajo karcinom kolona,« je na 7. Nacionalni konferenci obvladovanja sladkorne bolezni o preprečevanju in oskrbi kroničnih bolezni povedala diabetologinja doc. dr. Vilma Urbančič iz UKC Ljubljana.
Že kmalu spoznali pomembnost zdravljenja diabetične noge
»Ta dejstva so znana že dolgo. Prvi, ki je postavil temelje strukturirane oskrbe diabetične noge, je bil oče moderne diabetologinje, to je Elliott P. Johnson, in sicer že leta 1928. Ta je zadolžil svojo medicinsko sestro in svojega specializanta, da sta redno pregledovala noge pri njegovih pacientih. Leta 1986 pa je nastopila prva objava, ki je bila tudi prelomna: ekipa iz Imperial College London je objavila izsledke, ki so pokazali, da so po vzpostavitvi t. i. »foot klinike« uspeli v enem letu zmanjšati število velikih amputacij v bolnišnici za polovico. Leta 1989 je bila sprejeta Saintvincetska deklaracija, leta 1999 pa mednarodni dogovor o diabetičnem stopalu; leta 2005 je bil svetovni dan sladkorne bolezni posvečen diabetični nogi.«
Slovenski model – zgodba o uspehu
»Prvo dejstvo, ki si ga moramo vsi zapomniti (tudi za naše prihodnje ukrepe, za naše prihodnje aktivnosti), je načelo postopnosti. Če želimo bolniku pomagati, pa potrebujemo tri stvari, in sicer: bolnika, medicinsko sestro in zdravnika. Ne potrebujemo drage sofisticirane opreme; dovolj je, da imamo oči, roke in glavo ter da znamo informacije, ki jih imamo, koristno uporabiti in iz njih potegniti najboljše. Veljajo minimalnost, intramediarnost in maksimalnost, kar se tiče prostorov, materiala in osebe.
V Sloveniji se seveda o diabetični nogi nismo začeli pogovarjati leta 2015, ampak smo začeli delovati že veliko prej, in sicer že leta 1990, ko so bile ustanovljene prve ambulante za diabetično nogo – v Novem mestu, Kopru in v Ljubljani. Leta 1994 je bil ustanovljen Odbor za uresničevanje Saintvintcenske deklaracije v Sloveniji, leta 1995 pa je bila ustanovljena Nacionalna skupina za diabetično nogo in istega leta smo že izvedli prvi tečaj oskrbe diabetičnega stopala, saj smo se že takoj na začetku ukvarjali s problemom, ki se mu reče pomanjkanje podiatrov. In da bi imeli tečajniki kaj prijeti v roke, smo izdali prvi Priročnik oskrbe diabetičnega stopala – tri izdaje. Aktivno se vključujemo tudi v mednarodne aktivnosti.
Probleme smo prepoznali do leta 2015: vedeli smo, da nimamo podiatrov, ne registra amputacij. Vsi, ki smo delali v ambulantah za nogo in ki smo se trudili postaviti sistem, smo se srečevali z neustrezno finančno ovrednotenostjo. Kljub prepoznanim problemom so nas leta 2005 ob svetovnem dnevu sladkorne bolezni – diabetične noge v publikaciji Mednarodne diabetološke zveze uvrstili med zgodbe o uspehu. Slovenski model si je v tej knjigi zaslužil nekaj strani, na katerih smo opisali, kako smo se pri nas lotili tega problema.«
Kaj smo naredili?
Za začetek smo pripravili izhodišča za obravnavo diabetične noge in preprečevanje amputacij pri osebah s sladkorno boleznijo. Najprej se je ponovno konstruirala delovna skupina za diabetično nogo. Z Ministrstvom za zdravje smo se dogovorili, da je treba doseči ustrezno financiranje storitev, poskrbeti za kakovostne podatke in doseči tudi, da bodo v Sloveniji na voljo usposobljeni ljudje, ki se bodo z bolniki ukvarjali na preventivnem in kurativnem področju.
Potrebno je trajno izobraževanje
V referenčnih ambulantah so seveda tisti, ki so deležni nekih osnovnih informacij o oskrbi diabetične noge, vendar nam je bilo jasno že takoj, ko smo izobraževanja izvajali, da v tako kratkem času, kolikor ga je v celotnem paketu izobraževanja, ne moremo dati vsega tistega znanja, ki ga potrebujejo, če želijo učinkovito in predvsem pravilno delati to, kar naj bi delali. Zato smo v 2016 ponovili tečaj oskrbe diabetičnega stopala. Vanj smo povabili v prvi vrsti diplomirane medicinske sestre iz slovenskih referenčnih ambulant, tečaj pa je obsegal teoretični del in delavnice. Potekal je dva dni in ob koncu so tečajniki opravili tudi preizkus znanja. Pokazalo se je, da enkratno izobraževanje ne zadošča, da se je treba izobraževati trajno, obsegati pa bi moralo tudi več praktičnega dela.
Načrti in cilji
»Želimo optimizirati zbiranje podatkov. Želimo, da bi izobraževanje uvrstili v formalni izobraževali sistem – v kurikulum srednje zdravstvene šole; tukaj napredujemo, saj smo na tej šoli že nekajkrat izvedli neobvezen predmet oskrba diabetične noge in stopala; udeležili so se ga dijaki in nekateri zunanji zainteresirani. Želimo še ovrednotenje financiranja. Tisto, kar je najpomembnejše, pa je priprava standardov in normativov obravnave bolnikov.«
Kako si želimo plasirati oskrbo diabetične noge v letih, ki prihajajo?« Na primarni ravni res želimo, da bi se izvajale osnovne preventivne aktivnosti. Predvsem presejalni test in pa res najbolj temeljne kurativne dejavnosti. Na ravni regionalnih bolnišnic bi želeli že uveljaviti interdisciplinarni pristop. Tam bi želeli ljudem poleg preventive ponuditi tudi zdravljenje; radi bi, da se med seboj povežejo diabetologi, kirurgi in angiologi oz. angiokirurgi oz. še vsi drugi, ki sodijo zraven. Na terciarni ravni pa bi radi tudi popolnoma razvili tudi raziskovalno dejavnost; ostati moramo učna baza in delati na mednarodni ravni.2
Treba je vzpostaviti pogoje za pridobitev profila podiatra ter natančno definirati kompetence in oceno, kaj lahko posameznik naredi, urediti financiranje, vzpostaviti register amputacij in centre narediti primerljive s tujino. Naš cilj je zadovoljen bolnik, za katerega je dobro poskrbljeno. Naša vizija je vzpostavitev sistema oskrbe diabetične noge, ki bi bil primerljiv z uveljavljenimi modeli v svetu,« je sklenila predstavitev stanja na področju diabetične noge pri nas doc. dr. Vilma Urbančič Rovan iz UKC Ljubljana.
Foto: Bigstock
