Ob vodenju ali motiviranju najmlajših za gibanje in vadbo je treba pozabiti na potencialne ozke okvire vadbe in treninga odraslih, ko večji del rekreativnega repertoarja predstavljajo vedno eni in isti gibalni vzorci in razmeroma majhen nabor vaj. Otroci enostavno morajo biti zavoljo optimalnega razvoja izpostavljeni čim več različnim gibalnim situacijam in se izogibati pretirani športni in rekreativni specializaciji.
Vadba za mladino
Otroci enostavno morajo izkusiti čim večje število različnih gibov, gibalnih situacij, da se z gibanjem vsestransko razvijajo, tako telesno kot kognitivno. Z gibanjem ne poskrbimo le za svoje mišice, kosti, tetive in srčno-žilni sistem, temveč tudi za svoj psihološki, kognitivni in duhovni razvoj. Zato se pri gibanju, vadbi ali treningih otrok in mladine enostavno ne sme izključevati elementa igre in spontanosti.
Čeprav bi enako svetoval tudi odraslim, so igra, spontanost in široka paleta tisoče in tisoče različnih gibov v kontekstu vadbe otrok toliko pomembnejši kot pri odraslih. Zato ob vprašanju staršev o tem, katere vaje bi bile primerne za njihove otroke doma, vedno poleg konkretnih nasvetov poudarim pomembnost gibalne širine in igre. Po drugi strani s počepi, izpadnimi koraki, sklecami in podobnimi vajami seveda ni čisto nič narobe. Tudi ta klasičen nabor vaj je primeren tako za otroke kot odrasle, a otrokom vseeno raje ponudimo kaj bolj pestrega.
Temelji
Preden podam nekaj konkretnih predlogov za vaje, je pomembno opozoriti na tisti glavni in najpomembnejši temelj gibanja otrok. V prvem planu staršev bi v kontekstu gibanja morala biti skrb o tem, kako otrokom in mladostnikom zagotoviti varno okolje, motivacijo in pobudo za prosto igro na prostem s svojimi vrstniki. Ob prosti igri na prostem z vrstniki brez vmešavanja odraslih bodo otroci podzavestno izpostavljeni nešteto različnim gibalnim situacijam. Na drugi strani pa se naravno zgodi nekaj, na kar redkokdo pomisli. Otroci načeloma nimajo nevarnosti, da bi se gibalno preobremenili ob spontani igri, tako kot se to redno dogaja ob rekreaciji odraslih. Odrasli namreč večinoma razmišljamo racionalno, kar pomeni, da tudi rekreacijo jemljemo z učinkovitostjo v mislih. Na rekreacijo obesimo cilje, kot so hujšanje, povečanje moči, izboljšanje kondicije in podobno, medtem ko otroci razmišljajo samo o igri in niti nimajo želje in motiva po prehudem telesnem naprezanju. Po drugi strani odrasli nimamo toliko časa za gibanje in rekreacijo in zato v tistem kratkem času, ki ga tedensko posvetimo rekreaciji, prepogosto lahko pretiravamo. Pri otrocih te nevarnosti načeloma ni, saj je gibanje vedno le del njihove igre in medsebojne komunikacije.
Vaje kot dopolnilo gibalne aktivnosti
Prosta igra na prostem naj torej predstavlja temelj in glavnino gibanja otrok. Poleg tega pa gibalni razvoj otrok dodatno stimuliramo z različnimi vajami. Kot omenjeno, s klasičnimi vajami za moč ni nič narobe, a tokrat raje predstavim nekaj idej, kako lahko razmišljamo o vadbi otrok.
Predstavljene vaje še vedno lahko vplivajo na razvoj moči predvsem ramenskega obroča in trupa, a hkrati niso tako zelo enostranske in specifične kot na primer klasične sklece in tako potencialno manj dolgočasne za naše najmlajše.
Izzivi za ravnotežje
Vaje za ravnotežje lahko brez pripomočkov hitro in enostavno popestrimo in otežimo. Različni izzivi so lahko predvsem motivacijsko primernejši, poleg tega lahko z izmišljanjem novih in novih izzivov poleg gibalnih spretnosti razvijamo domišljijo.
Enostavno stojimo na eni nogi, medtem ko z rokami krožimo v eno, drugo ali različne smeri. Sam izziv pa je lahko časovno definiran, torej zastavimo neki časovni cilj, koliko časa se zdrži v tem položaju. Naj bo to 15, 30, 45 ali celo 60 sekund. Stopalo stojne noge naj bo v celoti na tleh ves čas lovljenja ravnotežja. Glavni cilj vaje je ta, da kljub kriljenju z rokami, ki nas nenehno meče ven iz ravnotežja, vztrajamo na enem in istem mestu s čim manj premiki stopala po tleh. Koleno naj bo ves čas rahlo pokrčeno, saj je tako v lovljenje ravnotežja vključena celotna noga skupaj s trupom.
Poleg kroženja lahko enak izziv z malenkostjo hitro spremenimo tako, da roke ne krožijo, temveč se izmenično premikajo z leve proti desni. Hitreje kot se roke izmenjujejo, težje bo loviti ravnotežje.
Izziv za koordinacijo
Prepogosto razmišljamo le o moči, vzdržljivosti in hitrosti, premalokrat pa o vsesplošni koordinaciji. Več kot je nepredvidljivih in različnih gibalnih situacij, bolj lahko otroci razvijajo veščine koordinacije. Odličen izziv, ki služi kot dober primer zahtevnejšega gibalnega izziva, je naloga, kjer se otrok skuša zakotaliti okrog svoje osi, medtem ko na stopalu ene noge ves čas obdrži neki predmet. Glavni cilj izziva je seveda to, da predmet ne pade vmes po tleh. Drugih pravil ni oziroma manj kot je sugestij in predlogov, kako nalogo bolje opraviti, bolje je. Taki in podobni izzivi ne zahtevajo le telesne koordinacije, ampak tudi domišljijo, sposobnost reševanja gibalnega problema in vztrajnost.
Koordinacija in moč trupa
Ena od zanimivih vaj za koordinacijo in moč trupa je kotaljenje okrog svoje osi brez pomoči rok in nog. Roke in noge so ves čas iztegnjene, poleg tega je glavni cilj takega kotaljenja, da se z rokami in nogami vmes ne dotikamo tal.
Lazenja in moč ramenskega obroča
Za otroke so različne oblike lazenj po vseh štirih odličen način krepitve rok, ramenskega obroča in trupa. Ker so lazenja v nekaterih primerih lahko že kar intenzivna, predvsem zaradi obremenitve ramen, pri njih ne želimo pretiravati s količino. V tem kontekstu tudi sam velikokrat pri delu z mladino uporabim odličen izziv, ob katerem otrok lahko razvija moč, koordinacijo, iznajdljivost, vzdržljivost v moči in domišljijo.
Odmerimo neki časovni interval, ki ni prekratek, recimo minuta, dve ali tri. Nato sledi navodilo, da dokler ne poteče čas do konca, otrok neprestano lazi brez ustavljanja. Istočasno dodamo predlog oziroma cilj, da naj bo to lazenje čim lažje in ne pretežko. Če bo otrok vse tri minute lazil na enak način, bo izjemno težko zdržati. Če pa se otrok znajde in razmišlja, se bo premikal na čim več različnih načinov in tako bistveno lažje zdržal zadan časovni interval. Enostaven in odličen izziv za razvijanje gibalne inteligence.
Čeprav z vajo deske oziroma plank po angleško ni nič narobe, se je pri otrocih izogibam predvsem zato, ker se lahko tak tip vaj enostavno prilagodi na bolj zabaven in hkrati varen način, da se ob morebitni nepravilni izvedbi po nepotrebnem ne obremenjuje ledvenega dela hrbta ali ramen.
Že s tem, da na hrbet postavimo neki lahek predmet, ki razmeroma hitro lahko pade po tleh, ustvarimo zahteven gibalni izziv za krepitev ramen, trupa in nog. Na tak način lahko odmerimo neko razdaljo in zastavimo cilj transportiranja predmeta na hrbtu na način, da ta ne pade po tleh. Tu lahko nato eksperimentiramo z gibanji v različne smeri ali različnimi položaji. S tem, ko se mora na hrbtu prenašati neki predmet, je nekoliko več možnosti, da bo celoten trup v stabilnejšem in zato varnem položaju kot sicer pri klasičnih izvedbah vaje deske.
Namen celotnega zapisa in podanih nekaj idej se skriva že v sami vsebini, a vseeno zaključimo s priporočilom, da sta prosta igra s sovrstniki in gibalna raznovrstnost ključni za optimalen gibalni razvoj otrok, predvsem do 12. leta. Dodatna vadba za moč, hitrost in vzdržljivost ima seveda tudi svoje mesto, a sploh pri mlajših otrocih raje z vajami razmišljamo tako, da z vadbo ciljamo predvsem na koordinacijo in gibalno raznovrstnost.
