Na srečo pa je večina bakterij v naši ustni votlini v ravnovesju, ki človeku ni škodljivo. Lahko pa se ravnovesje poruši in poveča število določenih vrst bakterij, ki postanejo patogene in nevarne ter lahko povzročijo kronično vnetno obolenje, ki ga poznamo pod imenom parodontitis (parodontoza).
Parodontitis je najpogostejša kronična vnetna bolezen pri človeku. Pri etiologiji gre za edinstveno obolenje, saj ga povzročajo bakterije, ki so tudi sicer prisotne v človekovi ustni votlini. Najnovejše raziskave kažejo, da je povečanje prisotnosti nevarnih, za obzobna tkiva patogenih bakterij povezano tudi s strukturnimi spremembami v sicer nenevarnih bakterijah. Ob tem tudi te postajajo patogene.
Kako nastane parodontitis
Nastanek in razvoj parodontitisa temeljita na dveh dejavnikih: prvi je v povečanju števila bakterij v ustni votlini, drugi pa v pomanjkljivem imunskem odzivu gostitelja, torej vsakega posameznika. Povečanje števila za obzobna tkiva patogenih bakterij je povezano z nezadostno ustno higieno in/ali pomanjkanjem drugih naravnih mehanizmov za zmanjševanje števila teh bakterij, kot sta izločanje sline in žvečenje.
Pri zdravem človeku je imunski sistem večinoma sposoben obraniti obzobno tkivo pred prevelikim številom bakterij. Drugače pa je ob sistemskih boleznih organizma, kajenju in stresu, ko oslabljeni imunski odziv obzobnega tkiva ne zmore zaščititi pred vplivom patogenih bakterij in zmanjšati njihovega števila.
V takšnem okolju se bakterije povežejo v strukture, ki jih imenujemo biofilm (zobne obloge in pozneje zobni kamen). Biofilm poleg bakterij vsebuje tudi sladkorje, maščobe in proteine, ki so hrana bakterijam, ter omogoča bakterijam, da se oprimejo in nalagajo na površino zoba. Tu se – zaščitene pred postopki čiščenja, ščetkanja zob, protibakterijskih in protivnetnih zdravil – še naprej razvijajo in povečujejo število svojih kolonij (se razmnožujejo). S tem pa posledično tudi sprožajo vnetja in propad okoljskih struktur – dlesni, kosti, zobnega ligamenta in zobne korenine.
Klinično se parodontitis kaže s krvavenjem dlesni in oblikovanjem obzobnih žepkov, do katerih prihaja zaradi propada kosti, kar je posledica delovanja patogenih bakterij na mestih, na katerih je že nastal biofilm.
Če parodontitis ni zdravljen, se zob, potem ko izgineta dve tretjini kosti okrog zoba, začne majati in v zadnjem koraku tudi izpade.
Zdravljenje parodontitisa – preventiva in dobra ustna higiena
Zdravljenje parodontitisa traja do konca življenja. Dobra oralna higiena, manjša izpostavljenost stresu, kajenju in drugim dejavnikom tveganja ter redne kontrole pri stomatologu so osnovne smernice tako za nenastanek parodontitisa kot tudi za vzdrževanje stanja ustne votline po izvedenem zdravljenju.
Osnova zdravljenja parodontitisa je zmanjšanje števila škodljivih bakterij, odstranitev biofilma z zob in krepitev imunskega odziva organizma.
Ko se enkrat bakterije organizirajo v biofilm, ga ni mogoče odstraniti s pomočjo zdravil ali s ščetkanjem zob. To je točka, na kateri se začne parodontalna terapija, ki jo imenujemo inicialna (začetna) parodontalna terapija.
Parodontalna terapija
Biofilm se v največji količini nahaja pod nivojem zobnega mesa, na zobnem korenu, med zobnim korenom in gingivo. Del biofilma, v katerega so vgrajene kalcijeve soli, nam je poznan kot zobni kamen in se lahko nahaja nad nivojem gingive, kadar je viden, in tudi pod nivojem gingive, kadar se njegov obstoj potrdi s pregledom v ordinaciji in RTG-sliko.
Inicialna (začetna) parodontalna terapija se začne z odstranjevanjem zobnega kamna z ultrazvokom, čemur sledita subgingivalno odstranjevanje zobnega kamna (pod dlesnijo), ki ga odstranimo s pomočjo ultrazvoka ali ročno, ter globoko mehanično luščenje in glajenje zobnih korenin (angl. deep scaling and root planing). Mehaničnim postopkom sledijo tehnološki postopki, ki še dodatno izboljšajo rezultate, predvsem v zmanjšanju števila bakterij in stimulaciji lokalnega imunskega odziva.
Pomembna vloga laserja
Laser je naprava, ki oddaja svetlobno energijo specifične valovne dolžine. V parodontologiji se uporabljajo valovne dolžine, ki delujejo neposredno na celično strukturo bakterij in razbijejo celično membrano.
Obstaja več vrst laserjev. Naša prva izbira med laserji je Nd:YAGG, in sicer predvsem zaradi njegove sposobnosti, da poleg zmanjšanja števila škodljivih bakterij pomaga tudi pri celjenju zobnih korenin in ima biostimulacijski učinek na nastanek zdravega epitelija, s čimer se izboljša tudi imunski odziv.
Uporaba laserja pred mehaničnimi terapijami parodontitisa in po njih prinaša dolgoročno in pomembno zmanjšanje števila bakterij v obzobnih žepkih ter pomaga pri spreminjanju bakterij iz patogenih v nepatogene. Laser je poleg zdravljenja parodontitisa nenadomestljiv tudi v preprečevanju nastanka tega obolenja. Z uporabo laserja namreč preprečujemo organiziranje bakterij v biofilm in razbitje začetnih patogenih struktur že pred nastopom znakov bolezni.
Čiščenje obzobnih žepkov s pomočjo laserja, ki ga opravimo enkrat letno, je poleg primerne higiene ustne votline za vse ljudi najboljša zaščita pred nastankom parodontalnih bolezni.
