Ko se nasmehnemo, to vpliva tako na delovanje možganov kot na delovanje imunskega sistema in tudi na to, kako se na nas odzivajo drugi. Nasmeh resnično odpira mnoga vrata in kliče po posnemanju. Ko se nasmehnemo, se nasmehnejo tudi vsi okoli nas – četudi se tega mnogokrat sploh ne zavedajo.
Nasmeh spodbudi um
Prelomna raziskava na to temo prihaja iz Univerze South Australia, objavljena pa je bila pred kratkim v strokovni reviji Experimental Psychology. Potrjuje, da nasmeh spodbudi um k pozitivnim čustvom in optimističnemu razpoloženju – s premikanjem obraznih mišic. Glede na naraščanje anksioznosti in depresije v splošni populacije je to še kako pomembno in napoveduje nove terapevtske možnosti.
Vpliv prikritega nasmeha
Avstralski raziskovalci so ovrednotili vpliv prikritega nasmeha na zaznavanje izrazov obraza in telesa. Prostovoljci so med zobmi držali pisalo – s čimer so prisilili obrazne mišice, da so posnemale gibanje, kot ga imajo pri pravem nasmehu. Eksperiment so potem še razširili: testnim osebam so predvajali serijo različnih kratkih žalostnih in veselih videoposnetkov – pri čemer so slednji še vedno imeli svinčnik med zobmi, s čimer so možganom “sporočali” nasmeh.
Obrazna mišična aktivnost in delovanje psihe
Raziskava je pokazala, da obrazna mišična aktivnost ne spreminja samo prepoznavanja obraznih izrazov, ampak tudi telesne izraze, oboje pa ustvarja več pozitivnih čustev. Dr. Fernando Marmolejo Ramos, ki jo je vodil, pojasnjuje, da prinaša pomembne nove vpoglede v delovanje psihe: “Ko obrazne mišice (ob nasmehu) sporočajo, da se srečni, je večja verjetnost, da boste svet okoli sebe videli pozitivno.”
Vpliv na amigdalo in čustva
“V raziskavi smo ugotovili tudi, da nasmeh stimulira amigdalo (čustveno središče možganov). Posledica je izločanje nevrotransmiterjev, ki spodbudijo čustveno pozitivno stanje. Za duševno zdravje ima to zanimive posledice. Če lahko možgane prepričamo, da določene dražljaje dojemajo kot “srečne”, lahko ta mehanizem potencialno uporabimo v terapevtske namene.”
Marmolejo-Ramos tudi pravi, da obstaja močna povezava med dejanjem in dojemanjem: “Na kratko: zaznavni in motorični sistemi se prepletajo, ko čustveno obdelujemo dražljaje. Če bi motorični sistem “pripravili” do reakcij, ki bi jih zaznavni sistem interpretiral kot ugodne, bi to lahko uporabili kot pomoč pri zdravljenju mnogih bolezni – tudi tistih s slabo prognozo.”
Povezavo do izvirne objave najdete TUKAJ.
