Po lanski uspešno izvedeni sadnji medovitih dreves v Betnavskem gozdu odločili letos pomagati preživeti tudi divjim opraševalcem. Divji opraševalci namreč »delajo« – oprašujejo tudi v mrazu, vetru in dežju, ko čebele niti ne zapustijo svojih panjev. Poleg tega oprašujejo številna sadna drevesa in rastline (n.pr.: paradižnik), ki jih čebele zaradi prekratkega žela ne morejo. Med doslej prezrte divje opraševalce sodijo čmrlji, metulji in več kot 500 vrst čebel samotark, ki izumirajo tudi zaradi pomanjkanj bivališč, kar neposredno ogroža našo prehranjevalno verigo.
Nedavna raziskava Nacionalnega inštituta za biologijo in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pokazala na nujnost ohranjanja pestrosti opraševalcev kot edine učinkovite strategije zagotavljanja zanesljivega opraševanja. V številnih deželah je problem pomanjkanja opraševalcev tako pereč, da sadno drevje že oprašujejo s pomočjo ljudi (Kitajska). »Opraševanje žuželk je nepogrešljiva ekosistemska storitev, v Sloveniji samo v kmetijstvu ovrednotena na okoli 120 milijonov evrov letno. Poleg medonosne čebele so za opraševanje ključnega pomena tudi divji opraševalci, ki so pogosto še bolj učinkoviti. Zaradi sprememb v okolju, populacije in pestrost divjih opraševalcev upadajo, zaradi česar je dolgoročno ogrožena tudi stabilna pridelava hrane in s tem prehranska varnost,« so ob raziskavi o pomenu divjih opraševalcev zapisali na kmetijskem ministrstvu.
Dr. Danilo Bevk iz Nacionalnega inštituta za biologijo: ”Čmrlji in čebele samotarke živijo tudi v mestih, ki sploh niso slab življenjski prostor, sploh če ga primerjamo z intenzivno obdelovano kmetijsko krajino. Vrtovi in parki so od pomladi do jeseni polni cvetočih rastlin, primanjkuje le gnezdilnih mest, in to tako zelo, da so čmrlji pripravljeni gnezditi celo visoko na balkonih stopnic.« Poleg tega pa dr. Bevk še poziva: ”Namesto angleške trave imejmo na vrtu raje čim več cvetočih, medovitih rastlin. Sončnic, žametnic, facelijo, sivko, deteljo, jagodičevje, sadno drevje…”
