Imunski sitem: Z mikrobi opravi brez naše vednosti

V eni sezoni pridemo v stik z nekaj deset različnimi povzročitelji bolezni, zbolimo pa enkrat ali dvakrat. Navedeno velja za zdrave odrasle v dobri telesni kondiciji. Zelo pogosto pa virozami zbolevajo otroci, še posebej takrat, ko gredo prvič v vrtec.

Protitelesa imajo sposobnost obnavljanja in jih imamo vse življenje. Foto: Bigstock

Vsak dan se vsak od nas sreča z več deset mikrobi, ki so potencialni povzročitelji bolezni. Naš imunski sistem z njimi v večini primerov opravi brez naše vednosti. Kako deluje imunski sistem in ali nanj lahko vplivamo sami, smo se pogovarjali s prof. dr. Alojzom Ihanom, predstojnikom Katedre za mikrobiologijo in imunologijo Univerze v Ljubljani.

Naš imunski odziv je kompleksni sistem, ki ga sestavljata pridobljena in prirojena imunost. Kako deluje ena in kako druga?

»Prirojena imunost je v evoluciji nastala prej, v vsakdanjem življenju pa jo najbolj poznamo kot vnetje. Gre za reakcijo, ki nastane na primer ko se poškodujemo in nam pomaga zaceliti poškodbo ter odstraniti sovražne mikrobe, za uvod pove prof. Ihan.

»Prirojena imunost ne potrebuje časa, da se razvije, ampak nastane tisti hip, ko pridemo v stik z okužbo. Dobra stran je, da je takojšnja, slaba stran pa, da povzroči vnetje, kar vodi v okvaro tkiva in nastanek brazgotin. Če bi imeli samo prirojeno imunost, bi bila naša življenjska doba zelo kratka. Pri zapletenih organizmih se je tekom evolucije razvila tudi pridobljena (adaptivna) imunost, ki jo najbolj poznamo kot protitelesa. Imunske celice pridobljene imunosti naredijo protitelo proti vsaki novi okužbi, vendar za to potrebujejo čas: 10 do 14 dni po okužbi. Protitelesa imajo sposobnost obnavljanja in jih imamo vse življenje. Pridobljena imunost torej zelo učinkovito odstranjuje povzročitelje okužbe brez, da bi povzročila veliko vnetja.«

Ali lahko vplivamo na čas, potreben za ustvarjanje protiteles? Ga lahko nekako pridobimo?

»Ta čas pri nekaterih okužbah lahko pridobimo s cepljenjem. Cepljenje je način, da izpostavimo patogenega povzročitelja imunskemu sistemu in mu s tem damo možnost, da izdela protitelesa. Ko kasneje pridemo v stik s povzročiteljem bolezni, se mu protitelesa takoj zoperstavijo. Kar pomeni,da s cepljenjem prihranimo prvih 14 dni bolezni. Če ima slednja težek potek, je absolutno smiselno razviti cepivo. Zaradi tetanusa na primer človek lahko umre že prvi teden po okužbi in če se okuži nekdo, ki ni cepljen, se mu slabo piše. Če pa je cepljen, posledic ni, saj protitelesa preprečijo razvoj bolezni. »

Nekateri povzročitelji ne povzročajo škode zgolj iz naslova bolezni…

»Nekateri mikrobi poleg bolezni povzročijo tudi, da postanemo manj odporni na druge povzročitelje bolezni. Na primer nekdo, ki zboli za gripo, hitreje dobi pljučnico. Ta fenomen je posebej izrazit pri ošpicah. Prebolevanje le-teh se nam »pozna« še naslednji dve leti: na okužbe, ki jih povzročajo drugi virusi in bakterije, se slabše odzovemo, kot bi se sicer.«

Kaj se zgodi, ko v naše telo vstopi povzročitelj bolezni?

»Zoper vsakega povzročitelja, s katerim se prvič srečamo, nimamo protiteles. Kar pomeni, da smo kakšna dva tedna prepuščeni zgolj svoji naravni obrambi (prirojeni imunosti). Ker nimamo protiteles, je razmnoževanje povzročitelja bolezni veliko bolj intenzivno, kot bi bilo, če bi slednje imeli, oziroma kot bo pri naslednji okužbi – ki je običajno niti ne zaznamo, saj se povzročitelj zaradi protiteles ne more množiti in bolezni ne občutimo.«

Koliko potencialnim povzročiteljem bolezni pa uspe vdor v naše telo?

»Nenehno smo v stiku z mikroorganizmi, ki lahko povzročijo bolezni. Sodobne diagnostične metode nam omogočajo, da indentificiramo večino mikrobov in izkaže se, da je tistih, ki jim uspe vdrti v telo, zelo malo. V eni sezoni na primer pridemo v stik z nekaj deset različnimi povzročitelji bolezni, zbolimo pa enkrat ali dvakrat. Navedeno velja za zdrave odrasle v dobri telesni kondiciji. Zelo pogosto pa virozami zbolevajo otroci, še posebej takrat, ko gredo prvič v vrtec. Zgodovina njihovih imunskih odzivov je omejena in zato pogosteje naletijo na povzročitelje, s katerimi se srečajo prvič. Ker zoper njih nimajo protiteles, je posledica bolezen.«

Ali drži, da se imunski odziv dogaja že pred rojstvom?

»Imunski sistem se gradi že v nosečnosti. Plod ima v drugi polovici nosečnosti, zlasti pa v zadnji četrtini, že popolnoma normalne imunske odzive. Je pa nagnjen k temu, da so slednji bolj tolerantni. To pomeni, da mikroorganizme v večji meri sprejme kot sebi lastne, kar pomeni, da se kasneje nanje ne bo zelo burno odzival. Tekom vaginalnega proda se otrok sreča z mnogo mikrobi, ki naseljujejo materino črevo. Favorizira mikrobe, ki jih ima mama, njegova črevesna mikrobiota pa je podobna materini. Če slednja ni najboljša – na primer pri kronični vnetni črevesni bolezni ali ko je mama alergik, ima to negativne posledice tudi zanj. Če pa ima mama zdravo, bogato mikrobioto, bo tudi slednjo »posvojil« tudi otrok.«

Kaj pa se zgodi v starosti? Kako hitro se stara imunski sistem?

»Staranje imunskega sistema se začne relativno zgodaj. Po 20 letu starosti nam eden od osrednjih imunoloških organov – priželjc, propade. Ko se to zgodi, naši imunski odzivi bazirajo na spominskih celicah, ki so nastale prej. To pomeni, da se na okužbe, ki jih poznamo, dobro odzivamo. Za mikrobe, s katerimi se prej še nikoli nismo srečali, pa nimamo več idealnega imunskega odziva. S starostjo upada tudi število imunskih celic. Slednje so zmožne le določenega števila aktivacij, potem pa postanejo letargične, neaktivne… . Pri ljudeh s kroničnimi vnetnimi boleznimi se imunski sistem precej hitro izčrpa.«

Ali imunski sistem lahko krepimo?

»Krepitev« je dober pojem za mišice, za imunski sitem pa ne tako zelo. Naravno stanje mišic je, da delajo, in če niso, atrofirajo. Zato je pomembno, da jih uporabljamo. Pri imunskem sistemu pa je obratno. Bolj kot ga “uporabljamo” (več, kot imamo okužb in vnetij), bolj izčrpamo imunske celice. Kar pa ne pomeni, da nanj ne moremo vplivati. S cepljenjem na primer dosežemo, da povzročitelja okužbe odstranimo brez, da bi nam le-ta povzročil vnetje. S tem zmanjšamo škodo, ki bi sicer nastala. »Treniranje« imunskega sistema z izpostavljanjem okužbam pa je popolnoma zgrešeno.

Vsa hranila, ki jih imunski sistem potrebuje za izdelavo protiteles, dobimo z normalno mešano prehrano. Če pa ljudje proteinsko stradajo, tudi protitelesa ne morejo nastajati. Proteini so za imunski odziv nujni. Naravni mehanizem tudi je, da nas, ko smo bolni, »vleče« v posteljo: ne-gibanje omogoči, da imunske celice proteine, ki jih potrebujejo, dobijo iz mirujočih mišic.«

V zadnjem času so zelo aktualna tema betaglukani. Kaj so in kako delujejo?

»Imunske celice imajo receptorje za različne skupine mikroorganizmov: bakterije, glive, viruse… Ti različni receptorji jim omogočijo, da se ob srečanju s potencialno nevarnim mikroorganizmom ustrezno organizirajo in vzpostavijo obrambo: vključijo se tista protitelesa, ki so se tekom evolucija izkazala za najboljša. Betaglukani se vežejo na receptorje in sprožijo navidezni imunski odziv. Lahko si jih predstavljamo kot eno od tipk za senzorje na imunskih celicah, ki so sicer namenjeni zaznavanju gliv in so del prirojene imunosti.«

Je betaglukane smiselno jemati kot preventivo?

»Betaglukan je eden od pozitivnih kanalov za aktivacijo imunskega sistema. To pomeni, da v črevesju povzroči zelo blago vnetje, zaradi česar se potem aktivirajo imunske celice v sluznici. Raziskave in vitro so pokazale določene pozitivne preventivne učinke, klinične farmakološke študije pa tega niso potrdile. Dvojno slepe randomizirane raziskave niso dokazale, da je imunostimulatorje (kar betaglukani so) smiselno dajati človeku, ki je proteinsko prehranjen, ki nima težav s hranjenjem, prebavo in presnovo, ki ima normalno količino mišic in nima kroničnega vnetja.«

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj