Avtor: R. M. Z.
Ankilozirajoči spondilitis je vnetna revmatska bolezen, ki trikrat pogosteje prizadene moške kot ženske. Njegova posebnost je, da se praviloma začne v pozni adolescenci oziroma v zgodnji odrasli dobi. Glavni simptom je vnetna bolečina v križu, ki se težko loči od mehanske bolečine v križu.
Če se bolečine v sklepih in/ali hrbtenici pojavijo med mlajšo populacijo (pod 40 let), se jih najpogosteje pripiše mehanskim poškodbam, rasti, športnim aktivnostim ali pa pomanjkanju gibanja, kar pa ni vedno ustrezno. Vzrok (ki je pogosto spregledan in bolezen dolgo neodkrita) lahko leži popolnoma drugje.
Nosilec gena vsak deseti odrasel
Ankilozirajoči spondilitis je kronična vnetna revmatska bolezen iz skupine spondiloartritisov. Vzrok nastanka zaenkrat še ni znan, se ga pa tesno povezuje z dednim genom HLA-B27, ki ga ima kar 90 odstotkov bolnikov. V celotni populaciji je prisoten pri vsakem desetem odraslem. Veliko vlogo pri razvoju bolezni igrajo okoljski vzroki, na primer različne okužbe. Pojavnost bolezni med belci je med 0,3 in 0,8 % populacije. Poenostavljeno: zboli eden od treh, ki so nosilci gena HLA-B27.
Bolečine izrazitejše ob mirovanju
Ankilozirajoči spondilitis je resna, največkrat napredujoča kronična bolezen, ki ima, če ni ustrezno zdravljena, močan negativni vpliv na kakovost življenja bolnika, ki se sooča z fizičnimi, psihičnimi in socialnimi izzivi.
»Pogoste so bolečine v prsnem košu ob kašljanju ali globokem dihanju.«
Za začetek bolezni je značilna bolečina in okorelost spodnjega dela hrbtenice ter v sakroilikalnem sklepu, (predel zadnjice). Čez čas sledi zakostenjevanje in posledično zmanjšanje gibljivosti. Bolečine so izrazitejše ob mirovanju. Najhujše so ponoči in zgodaj zjutraj, z razgibavanjem se simptomi zmanjšajo.
Moški zbolevajo pogosteje
Ankilozirajoči spondilitis se včasih začne s perifernim artritisom predvsem velikih sklepov (kolčni, ramenski, kolenski) ali entezitisom (npr. vnetje narastišč ahilove tetive, medrebrnih mišic, narastišč vezi na medenici).
»Ankilozirajoči spondilitis se običajno pojavi okrog 20. leta starosti.«
Pogoste so bolečine v prsnem košu, še posebej ob kašljanju ali globokem dihanju, zaradi vnetja sklepov in območij narastišč vezi, kit in pripenjališč tetiv na kost. Bolezen lahko prizadene tudi druge organe: oči (uveitis), črevesje (vnetje črevesne sluznice), kožo (luskavica), redko pa srce ali ledvica. Moški zbolijo do trikrat pogosteje in imajo praviloma tudi hujši potek bolezni.
Bolniki se bojijo izgube samostojnosti
Raziskava med slovenskimi bolniki, ki so jo izvedli v okviru projekta EMAS, v njej pa poleg Slovenije sodeluje še 12 evropskih držav, je pokazala, da se bolniki najbolj bojijo napredovanja bolezni. Sledita mu v strah pred bolečino ter strah pred izgubo samostojnosti: da zaradi napredovanja bolezni ne bodo sposobni skrbeti sami zase in svoje najbližje. Več kot polovica jih ima aktivno bolezen, težava je tudi prekomerna telesna teža, s katero se spopada 62 odstotkov bolnikov.
»Ankilozirajoči spondilitis trikrat pogosteje prizadene moške.«
Najpogostejša farmakološka terapija, ki jo prejemajo bolniki z AS, so nesteroidni antirevmatiki, ki jih prejema več kot 80 odstotkov bolnikov. Sodobnejše biološka zdravila prejema vsak tretji, imunomodulirajoča zdravila pa vsak četrti bolnik. Redna telesna aktivnost, ki ohranja gibljivost sklepov, je ob rednem jemanju predpisanih zdravil ter zdravem življenjskem slogu ključna za boljšo kakovost življenja bolnikov.
Za boljše izide zdravljenja je potrebna uskladitev cilja zdravljenja z vidika zdravnika in z vidika bolnika. Petra Zajc iz Društva revmatikov Slovenije pravi: »Pomanjkanje časa je ključni vzrok za neskladnosti med ciljem zdravljenja z vidika zdravnika in cilji bolnika. 15 minut v specialistični ambulanti je premalo za bolj poglobljeni pogovor, kar pa je nujno za vzpostavitev zaupnega ter partnerskega odnosa med bolnikom in zdravnikom.«
Foto: Bigstock
