Možganski tumorji – kaj so simptomi?

Simptomi, ki kažejo na možganski tumor, so odvisni od načina in mesta rasti tumorja ter od njegove velikosti. Najpogosteje se kažejo z naslednjimi simptomi: glavobol, ki je pogostejši zjutraj in se stopnjuje, slabost in bruhanje, epileptični napad, šibkost ali izguba občutka v udih, nestabilnost pri hoji, spremembe v obnašanju, težave s spominom, težave z govorom, izguba vida …

Možganski tumorji predstavljajo raznovrstno skupino bolezni. Lahko jih razdelimo na dve veliki skupini:

  • Primarni možganski tumorji – ti nastanejo primarno v možganovini in sodijo med redke vrste raka.
  • Sekundarni možganski tumorji – ti so se razširili na možgane iz drugih delov teles zaradi drugega primarnega tumorja. So veliko pogostejši kot primarni možganski tumorji. V od 20 % do 40 % se pojavijo pri ljudeh, ki se že zdravijo zaradi raka. V redkih primerih so lahko sekundarni možganski tumorji (metastaze) prvi simptom rakave bolezni iz drugih delov telesa. Najpogostejši so sekundarni možganski tumorji zaradi pljučnega raka, raka dojke, melanoma, ledvičnega raka in raka na črevesju.

Primarni možganski tumorji so benigni ali maligni

 

Marija Skoblar Vidmar, dr. med., specialistka radioterapije z onkologijo
Benigni možganski tumorji rastejo počasi, tumorske celice so zelo podobne normalnim celicam, vendar lahko napredujejo v maligno obliko.

Maligni možganski tumorji hitro rastejo in hitro prizadenejo zdravo možganovino. V malignemu tumorju nastajajo maligne tumorske krvne žile, v centru tumorja pa se pogosto najdejo mrtve (nekrotične) tumorske celice.

Primarni možganski tumorji so najpogosteje kombinacija različnih komponent, vendar najbolj maligna komponenta tumorja določa tumorsko stopnjo oz. gradus tumorja. Možganski tumorji se lahko s časom spremenijo iz nižje v višjo stopnjo. 

Tipi primarnih možganskih tumorjev

Obstaja več kot 120 različnih tipov možganskih tumorjev.

Najpogostejši so:

1.       Meningeomi – nastanejo iz možganski ovojnic. Predstavljajo 38 % vseh primarnih možganskih tumorjev. Najpogosteje zbolijo ženske srednjih let. Večinoma so benigne narave, vendar obstaja tudi maligna oblika bolezni.

2.       Gliomi – predstavljajo 25 % vseh primarnih možganskih tumorjev in 75 % vseh malignih možganskih tumorjev. Nastanejo iz podpornih možganskih celic: astrocitov, oligodendrocitov ali celic ependima.

  • Pilocitni astrocitom – benigni tumor, ki zelo počasi raste.
  • Difuzni astrocitom – benigni tumor, ki počasi raste, sčasoma pa lahko postane maligen.
  • Anaplastični astrocitom – maligni možganski tumor, ki zahteva takojšnje onkološko zdravljenje.
  • Glioblastom – najbolj maligni, hitro rastoči možganski tumor, ki predstavlja 15 % vseh primarnih možganskih tumorjev, zahteva kompleksno onkološko zdravljenje; kljub zdravljenju se skoraj vedno ponovi.
  • Oligodendogliomi – predstavljajo 4 % vseh primarnih možganskih tumorjev in 10–15 % vseh gliomov; lahko so nižje ali višje stopnje malignosti, imajo boljšo prognozo kot astrocitni tumorji. Če je prisotna genska sprememba 1p19q kodelecija, je odgovor na zdravljenje s kemoterapijo izjemno dober.
  • Ependimomi – nastanejo iz ependimalnih celic; predstavljajo 2–3 % vseh primarnih možganskih tumorjev. To je 6. najpogostejši možganski tumor v otroštvu.

3.       Meduloblastomi – nahajajo se v malih možganih in so pogosti pri otrocih.

4.       Redkejši so še: akustični nevrinom, hondrosarkom, hordom, kraniofaringeom in limfomi.

Dejavniki tveganja – ali obstajajo?

Veliko različnih dejavnikov je bilo raziskovanih, vendar je dokazana le povezava med izpostavljenostjo ionizirajočem sevanju in povečani verjetnosti za nastanek možganskih tumorjev. Ni dokazane trdne povezave med uporabo mobilnih telefonov in nastankom možganskih tumorjev. Obstaja nekaj redkih genetičnih sindromov, pri katerih je pogostnost nastanka možganskih tumorjev večja. To so: nevrofibromatoza 1, nevrofibromatoza 2, Turcotov sindrom in Li-Fraumeni sindrom. Sicer se pri možganskih tumorjih najdejo pogoste genske okvare, ki niso dedne ali prisotne ob rojstvu. Do njih pride zaradi kopičenja poškodb skozi življenje.

Ni učinkovitega presejalnega testa za zgodnje odkrivanje možganskih tumorjev.

Kako poteka postavitev diagnoze?

Pri sumu na možganski tumor je treba opraviti nevroradiološko diagnostiko. Najpogosteje najprej opravimo računalniško tomografijo (CT) glave, nato pa še magnetno resonanco (MR) glave. Obe preiskavi opravimo s kontrastnim sredstvom (KS), da se tumor jasneje vidi. Že z opravljeno magnetno resonanco se lahko opredeli vrsta možganskega tumorja, in sicer ali gre za primarni ali sekundarni tumor. V večini primerov se že na temelju radiološke diagnostike opredeli tumor kot nizko- ali visokomaligen, vendar je za natančno diagnozo potrebna patohistološka potrditev po pridobitvi vzorca.

Žal v diagnostiki možganskih tumorjev nimamo možnosti določanja tumorskih označevalcev iz vzorca krvi.

Kako poteka zdravljenje?

Zdravljenje možganskih tumorjev obsega: kirurgijo, radioterapijo, sistemsko terapijo, podporno terapijo.

Kirurgija

Kirurgija je najpogosteje prva oblika zdravljenja večine možganskih tumorjev. Uporabljamo jo:

  • če potrebujemo vzorec tkiva za natančno diagnozo;
  • za odstranitev čim večjega dela možganskega tumorja (ker je tumor v celoti težko odstraniti);
  • za olajšanje simptomov bolezni.

Po kirurškem posegu se lahko pojavijo naslednji zapleti: krvavitev, infekcija, epileptični napadi, ohromelost ene strani telesa, kognitivni problemi ali nastanek možganskega edema/otekline.

Pomembno je, da se pretehtajo mogoči zapleti kirurškega posega. V določenih primerih se tumor oceni kot inoperabilen oz. nedostopen nevrokirurgu, ker leži globoko v možganovini ali v bližini občutljivih delov možganov.

Radioterapija – zdravljenje z obsevanjem

Z obsevanjem želimo uničiti tumor ali ustaviti tumorsko rast. Med obsevanjem tumorskih celic se poškoduje tudi nekaj zdravih celic v okolici. Cilj obsevanja je, da so poškodbe zdravih celic čim manjše. Danes je s sodobnimi načini obsevanja mogoče zaščititi zdrave dele možganov. Različni možganski tumorji se obsevajo z različnim tumorskim odmerkom. Obsevanje pogosto izvajamo po kirurškem zdravljenju ali v kombinaciji s kemoterapijo.

Pred začetkom obsevanja se opravi priprava na obsevanje – simulacija obsevanja. Ta se opravi na CT- napravi, glava se fiksira z masko iz termolabilne plastike. Večina bolnikov po CT-pripravi opravi še pripravo na MR-simulatorju.

Maska iz termolabilne plastike, individualno prilagojena, izdelana na CT-simulatorju pred začetkom obsevanja.

Obsevanje se izvaja na linearnem akceleratorju v istem položaju in z isto masko, kot je bilo narejeno na pripravi. Eno obsevanje traja približno deset minut. Število obsevanj je lahko različno. Včasih le enkrat, kot npr. pri stereotaktični radiokirurgiji, pa do tridesetkrat, kolikor je potrebno za večino primarnih možganskih tumorjev. Radioterapija je popolnoma neboleča. Med radioterapijo ali po njej bolniki niso radioaktivni in so popolnoma nenevarni za okolico.

 

Linearni akcelerator

Med obsevanjem in po njem lahko nastanejo stranski učinki, kot so: utrujenost, izguba las, spremembe na koži (rdečica, temnejše obarvana koža), možganski edem/oteklina, slabost in težave s spominom.

Sistemsko zdravljenje – zdravljenje z zdravili

Sistemsko zdravljenje vključuje uporabo citostatikov (kemoterapija) in v novejšem času uporabo bioloških zdravil. Cilj sistemske terapije je ustaviti tumorsko rast. Najpogosteje so v uporabi alkilirajoči citostatiki, kot je temozolamid, karmostin (BCNU) ali lomostin (CCNU). Ti povzročajo alkiliranje DNK-molekule v tumorski celici, kar onemogoča nadaljnjo delitev tumorske celice. Od bioloških zdravil je v uporabi inhibitor angiogeneze (zavira razrast žilja) – bevacizumab. Kemoterapija poleg tumorskih celic poškoduje tudi zdrave celice. Najobčutljivejše so celice, ki se hitro delijo – krvne celice. Tako kot vsa zdravila imajo tudi biološka zdravila neželene učinke. Bevacizumab lahko povzroči zvišan krvni tlak, krvavitve, slabše celjenje ran.

Podporno zdravljenje

Tu mislimo na lajšanje simptomov, ki nastanejo zaradi bolezni, in ne na aktivno zdravljenje vzroka bolezni. Najpogosteje uporabljamo v nadaljevanju omenjena zdravila.

Kortikosteroidi – deksametazon ali medrol. Kortikosteroidi zmanjšujejo nastanek možganskega edema/otekline okrog možganskega tumorja. Imajo veliko stranskih učinkov, kot so: povečanje teka, povečanje ravni glukoze v krvi, gastrointestinalni problemi, pogosto odvajanje urina, nespečnost, spremembe v obnašanju, atrofija telesnih mišic, dovzetnost za infekcije, tanjšanje kože, akne. Vedno jih uporabljamo najkrajši mogoči čas in z najnižjim mogočim odmerkom. Po daljši uporabi se nikakor ne sme brez zdravniškega nadzora prekiniti uporabe kortikosteroidov.

Protiepileptična zdravila – epileptični napadi so pogosti simptom možganskega tumorja. Od 25 % do 40% bolnikov z možganskim tumorjem bo doživelo epileptični napad med zdravljenjem. Protiepileptična zdravila učinkovito nadzorujejo epileptične napade. Za to obliko zdravljenja je občasno potrebna kombinacija več protiepileptikov.

Prognoza

Prognoza bolezni je odvisna od tipa/histologije tumorja, stopnje/gradusa tumorja, starosti bolnika, pridruženih bolezni in od odgovora na zdravljenje. Najbolj maligni primarni možganski tumor z najslabšim preživetjem je glioblastom, takoj za njim pa anaplastični astrocitom.

Včasih tudi nemaligni/benigni tumorji nevarno ogrozijo bolnikovo življenje, in sicer zaradi velikosti ali lokalizacije v možganih.

Po končanem zdravljenju možganskega tumorja je pomembno redno sledenje, pogosto tudi dosmrtno.

Foto (naslovna): Bigstock

Foto: Pliva

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj