Avtor: Sanja Vilfan Švajger
Multipla skleroza je najpogostejša kronična vnetna bolezen osrednjega živčevja. Kakšen bo potek bolezni, ni mogoče zanesljivo predvideti, saj se lahko pri posameznikih močno razlikuje. Vsekakor pa multipla skleroza ni več bolezen, ki s seboj nujno prinaša zgodnjo invalidnost in upokojitev. Ravno nasprotno.
S hitrim prepoznavanjem obolenja in pravilnimi zdravljenjem se bolnikom omogoči kakovostno življenje, ki se dolga leta ne razlikuje od dnevne rutine zdravih posameznikov, v pogovoru o multipli sklerozi pojasni priznana nevrologinja prof. Saša Šega, dr. med., iz Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.
Bolezen v večini prizadene mlade odrasle, poteka pa v fazah oziroma zagonih, z obdobji boljšega počutja, ki mu sledijo ponovna poslabšanja. Napredovanje bolezni se z zdravili lahko občutno upočasni, na kar pa pomembno vpliva njihovo redno in pravilno jemanje.
Nevrologinja prof. Saša Šega, dr. med. (Foto: osebni arhiv) |
Treba je ločiti med primarno progresivno MS in recidivno-remitentno MS ter sekundarno progresivno MS. Lahko, prosim, podrobneje opišete, kako se med seboj razlikujejo?
»Recidivno-remitentna bolezen poteka v zagonih, med njimi pa je stanje stabilno. Gre za obdobja klinične stabilnosti, saj se lahko v možganih še vedno nekaj dogaja ali pa ne, pa tega klinično ne vidimo. Za primarno napredujočo obliko bolezni je značilno, da bolniki nikoli nimajo zagonov bolezni, ampak se njihovo stanje postopno in nenehno poslabšuje od začetka bolezni. Pogosto bolniki niti ne znajo opredeliti začetka bolezni. Pri sekundarno progresivni multipli sklerozi je bolezen sprva potekala v zagonih, med katerimi so bila stabilna obdobja, po nekaj letih pa se stanje počasi slabša tudi med zagoni, ki so vse redkejši in invalidnost hitreje napreduje.«
MS je degenerativna bolezen živčevja, pri kateri prihaja do propada mielinskih ovojnic. Stroka že dlje časa poudarja, da je nujno zgodnje prepoznavanje simptomov in seveda tudi zdravljenje. Kaj uvajajo nova diagnostična merila, ki sta jih sprejeli vodilni ustanovi na področju nevrologije v Evropi?
»Nova merila omogočajo zgodnejšo postavitev diagnoze MS in s tem zgodnejše zdravljenje. Za postavitev diagnoze MS moramo dokazati razsoj lezij v času in prostoru. Včasih smo čakali na dva zagona z znaki prizadetosti dveh različnih delov osrednjega živčevja. Po novih merilih lahko postavimo diagnozo že med pojavom prvih simptomov, če na MR-slikah glave vidimo stare in nove demielinizacijske lezije značilno razsejane po možganih. Po novih merilih ima pomembno vlogo spet likvorska diagnostika. Prisotnost oligoklonalnih trakov v likvorju govori o novih merilih za razsoj v času.«
Pri MS se pravzaprav dogajata dva procesa – vnetni in degeneracijski. Nam lahko natančneje opišete bolezenski potek?
»Pri MS so v možganih prisotne vnetne in degenerativne spremembe.V začetku prevladuje vnetni proces, z leti pa je vnetja vse manj in vedno bolj prihaja do izraza degenerativni proces. Pri degenerativnem procesu propadajo nevroni in pospešeno nastaja možganska atrofija, kar vodi v vse večjo invalidnost. Še vedno ni jasno, ali vnetje povzroča degenerativni proces ali oba procesa, vnetni in degenerativni, potekata sočasno in sta neodvisna. Z zdravili, ki jih imamo na voljo, zmanjšujemo predvsem vnetje, nimamo pa še zdravil, s katerimi bi vplivali na degenerativni proces, ki povzroča invalidnost. Vemo, da zdravila uspešno zdravijo zagone bolezni, nimajo pa vpliva, ki bi si ga želeli, na napredovanje invalidnosti. Zdravil, ki bi učinkovito vplivala na degenerativni proces, še nimamo. Zato smo nemočni, ko se začne stanje bolnikom počasi slabšati.«
Lahko podrobneje opišete, kako razvrščate zdravila za zdravljenje MS?
»Zdravljenje začnemo z zdravili prvega reda: z interferonom beta, z glatiramer acetatom ali s peroralnima zdraviloma dimetil fumaratom ali teriflunamidom. Če imajo bolniki kljub zdravljenju z zdravili prvega reda znake aktivnosti bolezni – zagone bolezni, slabšanje invalidnosti – ali na MR-slikah vidne nove ali s kontrastnim sredstvom obarvane lezije, predpišemo zdravila drugega reda: okrelizumab, natalizumab, fingolimod, ali alemtuzumab, ki sicer velja za najučinkovitejše zdravilo, vendar ima tudi največ neželenih učinkov.«
Na voljo pa je tudi novo zdravilo, ki ima prav poseben način predpisovanja …
»Zdravljenje s kladribinom sodi – tako kot alemtuzumab – med indukcijsko terapijo, o kateri govorimo, ko takoj začnemo zdraviti z najmočnejšim zdravilom, s katerim zavremo imunski sistem, pozneje pa lahko uporabljamo tudi manj učinkovita zdravila ali ponovimo odmerek istega zdravila. Režim jemanja je do bolnika zelo prijazen: zdravilo se jemlje le 10 dni v letu dve leti zapored, 3. in 4. leto pa zdravljenje ni več potrebno, ker učinek zdravila še traja. Pri indukcijski terapiji gre za poseben pristop, bolniki namreč ne dobijo najprej terapije prvega reda, ampak takoj močno terapijo – to je primerno za tiste bolnike z aktivnejšo obliko. Kadar začnemo zdravljenje z zdravili prvega reda, čemur sledi preskok na zdravila drugega reda, pa govorimo o eskalacijski terapiji.«
… Ima pa tudi nekatere prednosti. Pri učinkovitejših zdravilih drugega reda je navadno več spremljajočih neželenih učinkov; kako je z njimi pri terapiji s kladribinom?
»Zdravilo nima posebnih neželenih učinkov; v literaturi so zapisani, a jih pri naših bolnikih nismo opazili, tj. izpadanje las in izpuščaji, predvsem pa pade število limfocitov in to je edino, kar moramo spremljati. Pogostejše so lahko okužbe, zlasti s virusom Herpes. Po dveh in šestih mesecih terapije moramo kontrolirati limfocite, druge kontrole pa niso potrebne. Pomembna prednost je tudi, da lahko ženske zanosijo šest mesecev po zadnjem odmerku zdravila.«
Koliko časa imate na voljo za enega pacienta?
»Odvisno od tega, ali gre za prvi ali kontrolni pregled. Ob prvem pregledu 20–30 minut, za kontrolnega pa 15. Čakanje na kontrolni pregled je približno 12 mesecev, pri bolnikih na IMT-terapiji pa 6 mesecev.«
Ali bolniki redno jemljejo zdravila?
»Ko so bila zdravila težko dosegljiva in so se bolniki morali zglasiti na komisiji za odobritev terapije, je bila adherenca zelo visoka. Danes, ko so zdravila lažje dostopna in imamo več zdravil, je zavzetost za redno uživanje zdravil padla. Bolniki vedno ne povedo in skrivajo, da uporabljajo alternativne oblike zdravljenja. Problem pri zdravljenju MS z imunomodulatorno terapijo je, da bolniki ne čutijo izboljšanja stanja ob jemanju zdravil in da deluje terapija preventivno. Ker ne čutijo izboljšanja ali takojšnjega poslabšanja, če terapije ne jemljejo, jo včasih opustijo … S tem si delajo škodo, saj ima zdravljenje pri teh bolnikih dolgoročni učinek.«
Z zdravljenjem MS se ukvarjate že dolgo – ali opažate razliko med načinom spoprijemanja z boleznijo pri bolnikih včasih in danes?
»Z zdravljenjem MS se res ukvarjam že dolgo, 25 let. Imamo merila, ki omogočajo zgodnejšo postavitev diagnoze kot včasih. Zaradi terapije je danes manj hudih invalidov, kot jih je bilo včasih. Bolniki pridejo danes že ob prvih simptomih, prej postavimo prvo diagnozo in jih tudi prej začnemo zdraviti. Dolgo smo imeli samo eno zdravilo, interferone. Bolniki danes so bolj podučeni, o bolezni vedo več, veliko podatkov lahko dobijo na internetu. Mnogi, ki pridejo v ambulanto s prvimi simptomi MS, že slutijo, da bi lahko imeli MS.«
Prej tega ni bilo?
»Ne. Dejansko je velika razlika o poučenosti bolnikov danes in npr. pred 20 leti. Pred kratkim je imel prvi pregled fant, ki je zbolel konec julija za prvimi simptomi MS in sem ga vprašala, kaj misli, da bi lahko imel. Rekel je, da bi lahko bila MS.«
Kakšna je razlika v sprejemanju diagnoze takrat in danes?
»Bolniki so enako prestrašeni. Danes imamo bolj pozitiven pristop k zdravljenju bolezni kot prej, bolnikom zdravljenje tudi bolj optimistično predstavimo, saj imamo zdravila, s katerimi lahko upočasnimo potek bolezni in nastanek invalidnosti.«
Foto: Bigstock