Primarni aldosteronizem je stanje s preveč aldosterona, mineralokortikoidnega hormona, ki se nenadzorovano izloča iz skorje nadledvičnic. Med ljudmi z visokim krvnim tlakom ima to motnjo več kot 5 % bolnikov. Pogostnost raste s stopnjo arterijske hipertenzije, zato primarni aldosteronizem najdemo kar pri 20 % bolnikov z odporno hipertenzijo.
Benigni tumor nadledvične žleze in primarni aldostreonizem
Prof. dr. Tomaž Kocjan, vodja endokrinološkega oddelka, UKC Ljubljana, razloži: »O primarnem aldosteronizmu govorimo, kadar nadledvični žlezi proizvajata preveč hormona aldosterona, zaradi česar se v telesu začneta zadrževati sol in voda, hkrati pa se začne povečano izločati kalij. Končna posledica je nastanek visokega krvnega tlaka.
Najpogosteje primarni aldosteronizem povzroči benigni tumor end od nadledvičnih žlez, t. i. aldosteronom, ali pa se poveča aktivnost skorje obeh nadledvičnih žlez zaradi hiperplazije; drugi vzroki so zelo redki. Gre za bolj škodljivo obliko hipertenzije, zato imajo bolniki s primarnim aldosteronizmom več okvar na srcu, ledvicah in na žilah kot njihovi vrstniki z običajno obliko povišanja krvnega tlaka.«
Dejavniki tveganja za primarni aldosteronizem
»Bolnike s primarnim aldosteronizmom iščemo v skupinah z visokim tveganjem za to motnjo. To so predvsem bolniki z odporno hipertenzijo, bolniki z visokim tlakom in znižanim kalijem v krvi ter bolniki, ki imajo visok tlak in naključno odkrit tumor nadledvičnice. Presejalni test je določitev razmerja aldosteron – renin v krvi. Če je to razmerje pozitivno, sledi dokaz bolezni z obremenitvijo s soljo. Ko je bolezen dokazana, se postavi vprašanje operacije. Če se zanjo bolnik odloči, se diagnostika nadaljuje; raziščemo, ali ima bolnik obojestransko bolezen, ki se zdravi z zdravili in ki ni ozdravljiva z operacijo, ali pa sodi med tistih 40 % bolnikov, ki imajo enostranski adenom in ga lahko zdravimo kirurško,« nadaljuje Kocjan.
Diagnosticiranje in zdravjenje primarnega aldosteronizma
Da ti stanji lahko razlikujemo, najprej napravimo CT, kar žal večinoma ni dovolj, saj so tumorji, ki izločajo aldosteron, večinoma zelo majhni, pogosti pa so tudi hormonsko neaktivni tumorji nadledvičnih žlez, ki se po videzu seveda ne ločijo od tumorjev, ki izločajo aldosteron. Večinoma je zato treba za dokaz enostranske bolezni narediti še selektivno kateterizacijo nadledvičnih ven z neposrednim odvzemom vzorcev krvi za določitev aldosterona iz obeh nadledvičnic. Ta poseg je tehnično zelo zahteven, zato ga mora izvesti posebej specializiran interventni radiolog, proces diagnosticiranja in zdravljenja razloži Kocjan.
“Bolnike z obojestransko obliko primarnega aldosteronizma usmerjeno zdravimo z zdravili, tiste z dokazano enostransko obliko pa napotimo na laparoskopsko operativno odstranitev prizadete nadledvičnice, kar dejansko vedno pomeni boljšo vodljivost hipertenzije, v približno 40 % primerov pa popolno ozdravitev in normalen krvni tlak brez jemanja zdravil.”